"Čeprav so Otja in njegovi živalski prijatelji namenjeni predvsem za družbo najmlajših, opažam, da po njih posegajo tudi starejši. Predvsem so to ljubitelji ličnih izdelkov, s katerimi si popestrijo dneve, razveselijo svoje bližnje ali pa si polepšajo dom."

Umetnostno zgodovinarko po izobrazbi so od nekdaj zanimale različne stvari, o tem, da bo ustvarjala za otroke, pa je med študijem samo razmišljala. Nekaj let pozneje pa je projekt zaživel. Zajček Otja je nastal spontano, prav tako je spontano dobil svoje prijatelje, sorodnike in znance iz tujine. Fotografije prvih posterjev je najprej objavila na svojem zidu na Facebooku. Ker je bil odziv nepričakovan, jih je natisnila v večji količini. Blagovnih znamk jim še ni uspelo dobro zagnati, ko je Nadja dobila zelo spodbuden odziv iz ene izmed ljubljanskih trgovin, v kateri so prepoznali prodajni potencial v izdelkih Little Otja.

Med izdelki so najbolj priljubljene razglednice: "Kot uokvirjene so lahko miniposterji ali pa lepo presenečenje, ki prispe po pošti. Večji posterji so priljubljeni kot darila - za rojstni dan, ob rojstvu novorojenčkov, za različne zabave. Tudi nad Otjo, ki pomaha iz zvezka, in Pomežik žirafo so navdušeni veliki in majhni." Z novimi stenskimi nalepkami, s katerimi nadgrajuje kolekcijo, pa bodo otroci lahko spremljali, ali lahko zrastejo tako visoko kot zajček Otja in lisička Dolor. V načrtu pa je še marsikaj, različne drobnarije za okras otroških sobic ali domov.

Otja je zajec, ki živi v borovem gozdičku, dneve najraje preživlja v samoti, med študijskim potovanjem po Švedskem se je navadil na skandinavski način življenja ... Pri prebiranju opisa Otje dobimo vtis, da gre za Nadjino zgodbo. Je res tako? Zgodba o zajčku Otji ni avtobiografska, pove Nadja, morda se z njo nekoliko spogleduje, vendar le v majhnih podrobnostih: "Podobna sva si v tem, da imava rada črtaste majice, vendar si v nasprotju z Otjem jaz vedno oblečem dve enaki nogavici. Obema je všeč skandinavsko oblikovanje: umirjene in čiste linije, toplina lesa, mehkoba in nežni barvni odtenki. V takšnih prostorih se oba najbolje počutiva, pa naj bodo skandinavski ali slovenski. Sicer pa imajo v Otjevi hiški v Borovem gozdu na Bobrovi 8 ob jezeru, kjer ima velik rastlinjak s kaktusi za botanične poskuse, mesto tudi slovenski oblikovalski izdelki. Zelo mu je pri srcu na primer stol Rex v barvi bukve, ki mu ga je podarila babica. Z njim se najrajši fotografira. Pod skandinavskim načinom življenja ne razumem le specifične estetike, temveč celostni in trajnostni razvoj, odnos do narave, uporabo ekoloških materialov, torej višjo kakovost bivanja."

Vsakdanje življenje kot navdih
Otja ima štiri prijatelje, s katerimi preživlja proste dneve in večere po službi. Medved Lorem je računalničar, risa Nanna učiteljica zgodovine, lisica Dolor gimnastičarka in mis sosednjega Smrekovega gozda leta 2016, polhinja Ipsum pa intermedijska umetnica iz Francije. V teh dneh bo zarisan zemljevid Borovega gozda in Otjevi sledilci bodo izvedeli, kje živijo Lorem, Nanna, Dolor in Ipsum. Zgodba o Otji in prijateljih bo torej dobila nova nadaljevanja, v njih bodo bralci spremljali njihove nove prijatelje. So jo pri ustvarjanju živali morda navdihnile osebe iz vsakdanjega življenja: "Zgodba se tako, kot je nastal zajček, razvija spontano. Po navdihu. Težko je verjeti, vendar me osebe iz vsakdanjega življenja niso navdihnile. No, morda le pri Otji, saj mi je botanika zelo pri srcu. Pri drugih pa ne." Bolj kot osebe jo pri pisanju navdihujejo vsakdanje življenje in velike spremembe, ki jih doživljamo: "Otja in prijatelji niso preveč pravljični junaki, ampak se želijo s svojim življenjskim slogom približati sodobnim otrokom, hkrati pa jim skozi svoje zgodbe sporočiti kaj zanimivega o računalništvu, naravi, botaniki, živalstvu, športu … Na veliko pomembnih reči in modrosti, ki so bile nekoč samoumevne, zadnje časa pozabljamo. Želim si tudi, da bi Otja lahko svojim bralcem sporočil kakšen koristen nasvet, da bi otroci skupaj z Otjo spoznali kaj novega ali kaj že pozabljenega."

Pri ustvarjanju je najpomembnejša ideja, Nadja veliko razmišlja, v glavi sestavlja zgodbo, nato pa se stvari zgodijo precej hitro: "Najprej skiciram na papir, potem si pa kar oddahnem, ko jih prenesem na računalnik. Praktično večji del procesa mojega ustvarjanja je digitalen. Vendar računalnik je le orodje, katerega hitrost je vzporedna hitrosti današnjega časa." Kaj jo pa navdihuje pri delu? Črte in pike. Geometrijski vzorci in barve. Narava, sprehodi v gozd in nabiranje listov. Drevesa, debla dreves. Lepe fotografije in zanimivi vzorci. Bistroumne otroške slikanice. Pa tudi njen perzijski muc. "Vse, kar je lepo," strne Nadja.

Sodelovanje s tujino prek družbenih omrežij
Izdelke Little Otja je mogoče kupiti v Sloveniji, pa tudi na Nizozemskem, v Španiji in Belgiji. O sodelovanju s tujino pove, da danes to ni težko, saj se veliko zgodi kar prek družbenih omrežij: "Izmenjaš nekaj e-poštnih sporočil in se dogovoriš za sodelovanje." Kot zanimivost poudari: "Pred kratkim me je med e-pošto presenetila pobuda za sodelovanje z eno bolj prepoznavnih danskih znamk na področju drobnih izdelkov za dom. Za sodelovanje se nisem odločila, ker mi je ljubše, da bi šel Otja v svet po svoji poti, ostal pa je dober občutek, da je znamka Little Otja zanimiva in prepoznavna." Tudi v Sloveniji postaja Otja vse bolj prepoznaven, doda Nadja. Poleg tega, da ima svojo spletno trgovinico, so izdelki na prodaj tudi na več mestih v Ljubljani, želi pa si, da bi Otja počasi prispel tudi v druge slovenske kraje - od maja je na voljo v Brežicah.

Lutkovni muzej kot primer dobre prakse
Nadja je delovala tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana, novi izzivi so jo popeljali v nove vode, a gledališče ji je dalo dragocene izkušnje. Za delo je bila tudi nagrajena, s soavtorico Ajdo Rooss sta prejeli Pengovovo listino (najvišje priznanje za dosežke na področju lutkovnega ustvarjanja), nagrado za postavitev razstave Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu: "Lutkovni muzej, ki je zaživel maja 2015, je prvi takšen pregled lutkovne dediščine pri nas in zajema začetke slovenskega lutkovnega gledališča od danes do leta 1990. Posebnost razstave je, da je igriva in interaktivna. Poleg razstave so takrat zaživeli tudi prva konservatorsko-restavratorska delavnica za lutke pri nas, muzejski pedagoški programi, grajsko gledališče in lutkovna pot. Projekt je bil organizacijsko precej zahteven, zato gre nagrada tudi širši ekipi sodelavcev. Danes Lutkovni muzej velja tudi v tujini kot dober primer prakse na tem področju."

Lutkarstvo ima velik pomen za slovensko kulturo, kako pa lutkovno dediščino približati najmlajšim in drugim, da je ne bi pozabili, smo Nadjo povprašali za konec: "Po mojem mnenju le na način sodobnega prikazovanja vsebin. Za to pa so potrebne delovne ekipe visoko motiviranih in usposobljenih sodelavcev z različnih področij. Govorim torej predvsem o kakovosti, ne o količini, kar je prepogost pristop pri nas."