Svetovljanska notranja oblikovalka in publicistka, ki že skoraj dve desetletji piše prav o tem, torej o življenju s slogom, je bila evropska urednica revije WSJ pod okriljem Wall Street Journala, s svojimi uporabnimi in trendovskimi gospodinjskimi nasveti pa je še prej razvajala bralke angleške izdaje modne biblije Vogue in revije Elle Decor. Da, razvajala, smo zapisali, saj zna Rita tudi najbolj nadležna gospodinjska opravila spremeniti v prave male obrede (malo za šalo, malo zares predlaga, recimo, sesanje v spodnjem perilu, a le v čipkastem ali svilenem, pozabite na dolgočasni bombaž) - z obvezno čokoladno nagrado na koncu.

Pred časom se je iz New Yorka preselila spet na Otok, kjer je v začetku leta dahnila usodni da. Poročno izkušnjo je v svojem prepoznavnem hudomušnem slogu - včasih je kar malce ukazovalna, kot priznava tudi sama - opisala v zapisu za revijo T pod okriljem New York Timesa, katere evropska urednica je zdaj. Pogostitev po obredu se je odvijala v londonskem River Cafeju, ki spada med njene najljubše restavracije. In med svojimi popotovanji po svetu, o katerih prav tako piše, jih gurmanka, tudi avtorica knjige Ritini kulinarični triki (s podnaslovom Kako na mizo postaviti večerjo, pa čeprav sploh ne znate kuhati) ni obiskala malo.

Ob desetletnici izida Ritine prve knjige Živeti s stilom. Blažena v gospodinjstvu (v izvirniku nosi naslov Domestic Bliss: Simple Ways to Add Style to Your Life) v slovenščini - in pri tem gospodinjskem priročniku, ki pokaže, kako se imate tudi med prenovo ali popravili stanovanja lahko doma prav prijetno, ni čisto nič dolgočasnega ali vsakdanjega! - smo s Konigovo, hčerjo priznane notranje oblikovalke Nine Campbell, torej ji je bil okus za lepo tako rekoč položen v zibko (ko smo že pri zibkah, pred kratkim je tudi sama postala mama), poklepetali o njenem osebnem slogu bivanja, o tem, kako naj diši prijeten dom, pa tudi o bojda nenavadni slovenski navadi ponujanja copat gostom. Ki se ji pravzaprav sploh ne zdi slaba zamisel ...

Pred kratkim ste se po več letih iz New Yorka vrnili v London. Kaj so poglavitne razlike med slogom življenja Londončanov in Newyorčanov?

Življenje v New Yorku je osredotočeno na delo. Vsi ogromno delajo in se družijo predvsem znotraj svojih poklicnih panog. V Londonu je vse skupaj malce bolj sproščeno, določene ljudi lahko poznaš več let, pa sploh ne veš, s čim se ukvarjajo. Tukaj znamo bolje "odklopiti" in nismo 24 ur na dan povezani na splet in s tem na delo. Poklicno življenje rada ločujem od domačega, čeprav se seveda tudi pri meni kdaj prekrivata.

Kaj pa slog vašega življenja, je v Londonu drugačen od tistega v New Yorku?

No, razlika je že v tem, da sem v New Yorku najemala stanovanje, v Londonu pa ga imam v lasti. Tako da sem se opremljanja lotila na drugačen način, v New Yorku sem si omislila svoje barve sten in tapete, a kuhinja in kopalnica sta bili po okusu najemodajalca.

V Londonu je vse skupaj veliko bolj dodelano, tu se - seveda - počutim bolj doma. V Londonu z užitkom gostim obiske, saj imamo toliko odličnih delikates, prodajaln sadja in zelenjave, cvetličarjev ... V New Yorku se ljudje zelo malo obiskujejo, če že, pa je vse skupaj pogosto zelo formalno - po možnosti z dostavljeno hrano. Uživam v druženju s prijatelji v svoji kuhinji - to sem v New Yorku najbolj pogrešala.

Ste uveljavljena notranja oblikovalka, ustvarili ste tudi linijo dodatkov za dom. Vem, da je to težka naloga, ampak ali bi lahko poskusili opisati svoj slog?

Mislim, da je moj slog precej staromoden, rada si mislim, da je celota na koncu videti tako, kot da je že dolgo tam, ne kot da sem vse na novo postavila. Obožujem boljše trge in vintidž kose, veliko raje jih imam od novega pohištva. Predvsem pa prisegam na udobje, zame je najlepši občutek vstopiti v sobo, v kateri si zaželiš, da bi se usedel, kaj spil in nekaj časa ostal - vsaj upam, da se obiskovalci pri meni počutijo tako.

Najraje torej kombinirate nove in stare kose. Kje najdete stare?

Obožujem trg Spitalfields v vzhodnem Londonu. Veliko sem hodila na Alfiejev trg starin, pa na trg na Lillie Road. Štirikrat na leto priredijo sejem dekorativnih starin Battersea in vedno pobrskam tudi tam.

Katera pravila upoštevate, ko se lotite novega projekta, najbrž so med tistimi bolj osebnimi in komercialnimi velike razlike?

Glavna razlika je v tem, kdo je tvoja stranka. Ko se lotevaš opreme nekogaršnjega doma, je stranka po navadi zelo vpletena v vsako najmanjšo podrobnost, kar vzame veliko časa. Ko pa delaš kaj komercialnega, si, ko sta določena proračun in splošna usmeritev, prepuščen sam sebi, in to je zabavno, saj lahko zapolniš vrzeli na način, za katerega misliš, da bo ustrezen, ne da bi ti živčna stranka vse skupaj zavračala in nenehno spreminjala.

Kaj pa, če imata s stranko popolnoma drugačen pogled na to, kako naj bi bilo videti "popolno" stanovanje?

Po navadi te stranke najamejo, ker jim je tvoje delo všeč. Pomaga pa, če imajo sami nekakšno vizijo, kaj jim je všeč. S Pinterestom in vsem, kar dandanes obstaja, je strankam precej preprosto pokazati, kaj jim je všeč, tako da že od začetka lahko najdemo skupni jezik. Če mi nekdo pokaže slike videza, ki bi ga želel doseči, a je popolnoma v navzkrižju z mojim slogom, jih raje usmerim k oblikovalcu, s katerim bi se bolje ujemali. Nekoč mi je potencialna stranka pokazala kup izrezkov iz revij, vse delo oblikovalca, ki ga poznam. Bilo bi resnično nepošteno, če je ne bi usmerila k njemu, in prav to sem storila.

Pravzaprav ste se rodili v svet notranjega oblikovanja. Ste si vseeno kdaj želeli početi kaj popolnoma drugega?

Ko sem bila otrok, sem sanjala o tem, da bom modna oblikovalka!

Se še vedno kdaj posvetujete s svojo materjo (priznano notranjo oblikovalko Nino Campbell, op. a.)?

Da, velikokrat jo povprašam za nasvet.

Kaj je najbolj dragocen kos pohištva v vaši lasti in kakšna je njegova zgodba?

Obožujem svoj kavč. Kupila sem ga na potovanju v Atlanto. V izvirniku je bil oblečen v blago za vreče, leta pozneje pa sem ga dala preobleči in ga obložila z novimi sedalnimi blazinami. Pogosto se mi zgodi, da kupim star kos pohištva in ga pustim takšnega, kot je, leta pozneje pa ga dam na novo tapecirati. To je tudi dober način razporejanja stroškov - opremljanje doma je drag špas!

Kaj pa je tisto, čemur vedno rečete ne?

Neudobno oblazinjenje.

"Najbolj prijetno je, ko stopimo skozi vhodna vrata in zavohamo prijetni vonj po domu," pišete v priročniku Živeti s stilom. Kateri vonj - dišave uvrščate kar med pripomočke za dekoracijo - je vaš najljubši?

Eden mojih favoritov je potpuri Santa Maria Novella. Obožujem vonj pačulija, ki pa je pogosto lahko precej grozen, a ko je dober, ga obožujem. Rada imam tudi Neroli, pa seveda jasmin in kako fino vrtnico.

Veliko pišete o potovanjih. Bivate v hotelih ali na poti raje najamete kako stanovanje, za boljši vtis o tem, kako se živi v nekem mestu?

Rada imam manjše hotele, razen če bi bila nekje dlje časa - potem bi se mi zdelo smiselno najeti stanovanje. Zame je pomembno, da je hotel privlačen in seveda udoben. Rada si privoščim nekoliko razkošja, čeprav imam omejen proračun (Rita se je sicer izrazila, da je "beer money and champagne taste", a se fraza nekako izgubi v prevodu).

Radi uživate v dobri hrani, preizkusili ste se celo kot avtorica knjige kuharskih nasvetov. Kje na svetu najraje jeste?

V Rimu je prisrčna mala restavracija blizu Španskih stopnic Il Moro, ki je odlična. V New Yorku obožujem zajtrke v Cafe Gitane na Mott Streetu, pripravljajo neverjeten opečen kruh z avokadom. V Londonu obožujem The River Cafe.

Od izida vašega gospodinjskega priročnika v slovenščini, v katerem pišete o tem, kako biti neke vrste gospodinjska boginja, je minilo že deset let. Kakšna pa je danes vaša definicija življenja s stilom?

Srečen, udoben, svetel dom, v katerega ves čas prihajajo prijatelji. In nato tudi odidejo.

Moram povedati še to: ko sem izvedela, da bo moja knjiga izšla v Sloveniji, sem bila popolnoma navdušena! Imam izvod slovenskega prevoda in je zelo lepo oblikovan, na to izdajo sem bila prav ponosna. Ne morem verjeti, da je minilo že deset let, res moram spet kaj napisati.

Morda roman?

Joj, ne! Ljudje sicer pravijo, da bi morala, a mislim, da mi gre ukazovanje veliko bolje od rok kot pripovedovanje. Moj mož je avtor biografij in mu takšne reči veliko bolj ležijo.

Pa še nekaj v povezavi z vašimi nasveti za popolne gostitelj(ic)e. V Sloveniji imamo zakoreninjeno navado, da gostom ob prihodu ponudimo copate. Večini tujcev se zdi precej nenavadna, celo smešna. Kako bi ob prihodu na večerjo, urejeni kot iz škatlice, na copate reagirali vi?

To pa je smešno! Ne bi bila navdušena, saj sovražim svoje noge in bi se v večernih oblekah z ravno obutvijo počutila precej neelegantno. Ampak v resnici ne bi imela nič proti. Mož se vedno jezi name, ko ga prosim, naj si sezuje škornje, ko se vrne domov z dežja. Morda pa si še jaz omislim kake copate.