Slikarka Irena Polanec je dve desetletji svojega življenja preživela v meki umetnosti, Parizu. Že tam je sanjala o tem, da bi imela vrt, a zaradi življenja v prestolnici je bilo to praktično nemogoče. Je pa zato toliko rajši obiskovala Giverny, kjer je občudovala vrt znamenitega slikarja Clauda Moneta in se čudila, kako lahko slikar uspeva tudi kot vrtnar.

Po vrnitvi v Slovenijo se ji je želja po vrtu le uresničila. Kupila je posestvo pod Pohorjem, ki je pravzaprav predstavljalo dva hektara zapuščene zemlje, se zaljubila vanjo in začela iz nič. Nastal je njen prvi vrt, potrebnih veščin vrtnarjenja pa ni potegnila le iz rokava, temveč tudi iz genov.

"V bistvu je moj prvi, ja. Ampak že moja babica je pred vojno hodila v Ljubljano urejat park Tivoli. Pa tudi moja mama je bila ljubiteljica, enako moj oče. Tako da imam menda v genih to spoštovanje do narave, živali in ljudi," pripoveduje Polančeva.

Padlo je le eno drevo
Kupljeno posestvo je bilo zaraščeno, tudi z drevesi, od katerih je obdržala skoraj vse. "Sicer so mi svetovali, da je treba najprej velika drevesa podreti, a se mi je to zdelo strašno škoda. Mislim, da smo podrli eno drevo, ki je bilo res moteče, ker bi lahko padlo na hišo," se spominja in dodaja, da je zanjo celotna narava in vsako posamezno drevo kot živo bitje. Ko vidi, da kakšno drevo (po navadi jelša ali hrast …) vzklije iz zemlje, vedno pusti, da zraste. "Če mu je bilo dano, da živi, ga jaz ne bom uničila."

Garanje ji je v užitek
Kljub temu je vrt zasnovala premišljeno, zanj naredila v glavi koncept in se ga lotila kot vsake svoje slike – na ustvarjalen način. "Vrt je nastal iz neke percepcije, ki je zrasla v meni. In potem je treba samo delati, takoj iti v akcijo. Sadim, obrezujem, kombiniram. Ker sem slikar, me zelo zanima kombinacija barv. Že sami odtenke zelene so fantastični, nobeno drevo ni enako zeleno. In potem dodam rumeno, ki zažari iz sence, pa rdečo. Ker rdeča je moja zelo ljuba barva, barva moči in ljubezni."

Irena Polanec na vrtu nima veliko različnih rastlin, ne trudi se s tistim, ki v prostor sploh ne spadajo oziroma slabo uspevajo. A tiste, ki jih ima, so deležne precejšnje pozornosti. Pravzaprav za vsemi desetinami grmov stoji ona s škarjami in pazi, da so takšne oblike, kot si jih je zamislila. "To je v bistvu težko delo. Ampak me sprošča, razbremeni problemov, stresa. Jaz v bistvu počivam, ko delam. Garanje mi je v užitek. Ker v življenju sem vseskozi pravzaprav zelo delala, bila pridna, polno angažirana in enostavno ne znam sedeti in gledati v zrak."

V resnici se seveda zna svetovno uveljavljena slikarka na vrtu tudi sprostiti in uživati, odkar ima okoli sebe takšno bogastvo narave, pa tudi malo manj pogreša Pariz. "Včasih mi je po domače vsega dosti, imam malo krize. Pomislim: "O, ko bi zdaj bila v Parizu, in ne ..." Potem pa sedim kje pri kakem grmu ali ležim na travi, okrog mene hodijo kosi, naberem si gozdnih jagod, češenj ali česar koli, in si rečem: "Kaj bi dal en Parižan, da bi bil zdaj na mojem mestu." To je moj raj, to je moj zeleni raj."