"A za dober izdelek je vredno potrpeti," doda mlada Kranjčanka. Za nastanek košar iz konopljine niti so potrebne kvačke, debele 20 ali 25 milimetrov, "pri preprogah pa si pomagam tudi z rokami." 28-letnice za kvačkanje ni navdušila babica ali vsesplošna priljubljenost ročnega ustvarjanja, ki je zajela Slovenijo.

S kvačkanjem jo je prevzela deklica Regina iz Južne Afrike, kjer so v sklopu dobrodelnega projekta SAIP leta 2011 slovenski študenti arhitekture pod mentorstvom profesorjev zgradili večnamensko dvorano. Deklica je kvačkala čudovite kape, zato se je Maša odločila, da bo poskusila tudi sama. "Afriška volna je popolnoma drugačna od volne, ki je na voljo pri nas. Je čudovitih barv, zelo prijetna na otip, skratka, žal mi je, da je nisem več prinesla s seboj domov," pravi Maša, ki ustvarja pod znamko Štrikula, kar je skovanka iz besede "štrik".

Lastnica dveh mačk sodeluje tudi z Društvom za zaščito živali Kranj, v okviru katerega je našla nov dom kar nekaj prostoživečim mačkam. "Kranj zavetišče nujno potrebuje, seveda pa je pomembno izobraževati in ozaveščati ljudi o zavrženih živalih, zlasti muckah, ki jih je veliko preveč, kot je primernih posvojiteljev. Morda pa bo projekt zavetišča v Kranju enkrat tudi realiziran, saj je izgradnja le-tega tudi v načrtu novega županskega mandata."

Maša, ste absolventka na Fakulteti za arhitekturo. Kaj boste izbrali za diplomsko delo? Bo povezano s kvačkanjem?
Tema moje diplomske naloge je Zavetišče za živali v Kranju. Želela sem delati nekaj, kar Kranj potrebuje in čemur bom z veseljem posvetila nekaj mesecev. Zavetišče mi je pisano na kožo, saj sem velika ljubiteljica živali. Seveda bom v opremo vključila tudi kaj kvačkanega.

Zakaj vas je prepričalo ravno kvačkanje in ne na primer pletenje ali šivanje?
Kvačkanje me je takoj navdušilo in zdelo se mi je dokaj preprosto v primerjavi s šivanjem, mami je namreč šivilja. Želim se naučiti tudi šivati in plesti, tako da kmalu pride na vrsto tudi to. Za izvedbo določenih idej, ki jih imam v glavi, potrebujem kombinacijo šivanja in kvačkanja, za določene pa se mi zdi bolj primerno pletenje.

Vaš prvi izdelek je bila kapa za fanta Aleša, za katero pravite, da "ni ravno najlepša, je pa njegova najljubša". Ste mu zdaj nakvačkali že kakšno novo?
Da, seveda, od takrat do danes jih je dobil že kar nekaj, a v zadnjem času si jih kvačka kar sam.

Tudi Aleš kvačka?
Da (smeh). Za zdaj še bolj zase in za prijatelje. A tudi sama imam že nekaj njegovih kap, staršem pa je nakvačkal preprogo (smeh).

Ko sva ravno pri preprogah - kako je nastala prva?
Prvo preprogo sem naredila zase. Ko pa sem objavila fotografije na družbenih omrežjih, so se pojavila tudi prva naročila. Velikost, barve in oblike so odvisne od želje strank. Vsaka preproga je unikat. Trenutno je rekorderka črna preproga s premerom malo manjšim od dveh metrov. Težka je kar 14 kilogramov, za njeno izdelavo pa sem potrebovala približno 40 ur.

Kvačkati ste se naučili sami. Se je danes lažje lotiti neke obrti, saj je veliko informacij na spletu, več je tudi knjig?
Da in ne. Kdor se hoče naučiti, na spletu obstaja malo morje videoposnetkov in knjig, tako da je v tem smislu lažje. Po drugi strani pa je škoda, da ni več šol, kjer bi se ljudje lahko usposabljali oziroma še bolj izpopolnili svoja znanja na tem področju. Sama sem začela kvačkati kape, grelčke, torbe in kmalu so prišle na vrsto tudi košare in preproge. Ko ugotoviš, da se da nakvačkati skoraj vse, če imaš le voljo in potrpljenje, so možnosti za ideje skoraj neomejene.

Tako je verjetno nastala tudi mačja votlina. Kakšen je odziv štirinožnih uporabnikov, ki po navadi dobronamerne želje lastnikov sabotirajo in jih uporabljajo po svoje?
Pri lastnici dveh mačkonov in veliki ljubiteljici mačk je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo nastal kakšen izdelek, ki bo namenjen njim. Mačja votlina je narejena iz bombaža in mi vzame kar nekaj časa. Kvačkana mora biti zelo trdo, da ohrani obliko. Najina mačka jo z veseljem uporabljata, seveda vsak po svoje - Oskar veliko časa prespi v njej, Flo pa na njej. To se mi zdi super, da omogoča različno uporabo glede na želje uporabnika (smeh).

Imate kakšnega posebnega vzornika, tudi oblikovalka Almira Sadar je napisala knjigo o kvačkanju?
Všeč so mi finski oblikovalci, zlasti Molla Mills, je "odštekana" in polna idej.

Ročni in unikatni izdelki niso med najcenejšimi. Potem je vsak pameten, da zna to še boljše narediti sam. Kako postavite ceno, da lahko z izdelkom prepričate kupca?
Cena izdelka je odvisna od ur vloženega dela in kakovosti materiala, seveda pa tudi od ideje. Tisti, ki si želijo nekaj unikatnega in ročno narejenega, so pripravljeni plačati tudi malo več za izdelek. Cena mojih izdelkov seveda ne more biti konkurenčna tovarniškim.

Katere materiale večinoma uporabljate pri svojem delu?
Uporabljam različne materiale, večinoma čim bolj naravne; od konoplje, lana, jute, recikliranega bombaža, volne do raznih mešanic. Všeč mi je delo z debelo bombažno nitjo in konopljino vrvjo, ker je končni izdelek po navadi res nekaj posebnega, ima zanimivo teksturo in volumen.

Kako izbirate barve, sledite smernicam ali gradite na svoji prepoznavnosti?
Barve izbiram predvsem po lastni presoji. Tiste, ki so mi všeč. Seveda pa sledim tudi smernicam in željam svojih naročnikov.

Kvačke za izdelavo vaših izdelkov so zelo velike - vas kdaj bolijo prsti?
Pri kakšni košari iz konoplje ali preprogi si včasih zlomim vse nohte in popraskam prste. Ampak za dober končni izdelek je vredno potrpeti. Kvačkam skoraj vsak dan; kadar nimam nobenega naročila, pa se lotim kakšnega novega projekta. Zdaj, ko pišem diplomsko nalogo, na žalost kvačkam malo manj, kot bi si želela.

Slovenska arhitektka in oblikovalka Manca Ahlin je v neki restavraciji v New Yorku iz vrvi izdelala aplikacijo idrijske čipke iz vrvi. Ker boste tudi vi kmalu arhitektka z diplomo, me zanima, ali boste svoje znanje kvačkanja kako vpletli v svoj poklic. Boste na primer oblikovali kakšen prostor ali izdelali pohištvo?
Pustimo se presenetiti (smeh).

Fotografije: Maša Pirc