Stand up komik, ki se s komedijo tako ali drugače ukvarja že 12 let, nas bo po svoji prvi celovečerni uspešnici Rojen v Jugi, ki jo je predstavil leta 2013, tokrat poskušal nasmejati z zelo sodobno predstavo na temo družbenih omrežij, moderne tehnologije in vsem, kar je s tem povezano.

Film, gledališče, stand up!
Med njegove kultne uprizoritve sodijo imitacija Postojnske jame, Čefurski ep o Gilgamešu, Deja vu jopa in Jezus na sprehodu po Ljubljanici. Tisti, ki ga poznate, veste, da je značilnost njegovega sloga dobro grajenje napetosti z močnimi panči, je pa tudi velik mojster črnega humorja. Posnel je dokumentarec Leto, ki spremlja njegovo življenje v obdobju 2010-2011, s prijateljem in sodelavcem Markom Kumrom - Murčem sta posnela dokumentarec Romunski tempo o kolesarski avanturi po Romuniji. Lotil pa se je tudi pogovornega šova vodilnih stand up komikov s področja nekdanje Jugoslavije Stari, umrl sem z Lenta 2013. Ob Tinu Vodopivcu pa je bil iniciator in glavni ustvarjalni "motor" prvega slovenskega zvezdniškega comedy roasta - Roast Vida Valiča. Nastopil je tudi v oddaji Planet stand-up, kot pisec gradiva za nastopajoče pa je sodeloval tudi pri ustvarjanju nekaterih najbolj gledanih domačih zabavnih TV-oddaj.

Narediti ali ne narediti - selfi!
Zgodovina selfi butla zakoraka v barvit, duhovit in razburljiv svet zgodovine upodabljanja človeka. To ni samo svet jamskih slikarij in plemiških portretov, je svet, v katerem se lovci in nabiralci prepirajo zaradi nepremičnin in srednjeveški svetniki letijo po zraku. Svet, v katerem je Mona Liza nezaželena in Zadnja večerja v resnici študentski žur. Ob razkrivanju skrivnosti največjih človeških upodobitev, Perica koplje tudi po svojem življenju, premetava lastne fotografije in kipce starogrških božanstev, se sprehodi po večnih loviščih in na koncu vrne v sedanjost, kjer mu nekdo pomotoma pobije vse Facebook prijatelje.

Pred premiero, ki bo na odru Sititeatra zaživela 1. oktobra, smo Perici zastavili nekaj vprašanj, precej "specializiranih" na temo selfijev in upodobitev.

Ali se nam torej - glede na naslov - obeta celovečerna stand up predstava, ki je specializirana samo na temo selfijev?
Zgodovina selfi butla je monokomedija, ki je ustvarjena na temo zgodovine upodabljanja človeka, katere končni delček so tudi selfiji. Poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj se upodabljamo, zakaj delamo avtoportrete, portrete, "gasilske" fotografije. Pri tem smo klasični stand up "sfrizirali" z video- in avdiovložki na način, ki se nam je zdel izviren. Pravim "smo", ker slišim glasove v glavi. In ker je še nekaj ljudi soustvarjalo predstavo.

Perica s svojim telefonom rad dela selfije ali ne? Zakaj da ali/in zakaj ne?
Seveda. Najraje jih delam s tem trimetrskim telefonom, ki je med predstavo na odru. Tudi podpiram vse, ki delajo selfije, če se ob tem zavedajo, da počnejo nekaj butastega. Da od vseh mogočih motivov izbereš lastni "ksiht" in vztrajaš pri njem ... v tem je nekaj izvirno butastega. In človeškega.

Zakaj npr. niso bili selfiji tako zelo na pohodu že prej, pred to množično evforijo pametnih telefonov? Saj bi jih lahko delali tudi s fotoaparati, se vam ne zdi?
Saj smo jih, ampak jih nisi imel kje objaviti. V analognih časih so edini "share" delale mame, ki so družinske fotke kazale gostom, oni pa so se nasmihali in v zadregi odmikali pogled stran od tvojega nagega šestletnega telesca v plitvini Stare Baške (smeh). Tudi edini "like" te fotke je bil mamin!

V Zgodovini selfi butla sodelujeta tudi Klemen Slakonja in Tin Vodopivec. Kakšna bo njuna vloga? Bosta samo "statista" ali imata dejansko napisan scenarij za vlogo?
Tin nastopi v zelo vsakdanji vlogi - mi prek telefona ponudi nastop. Ta skeč sva nekoč spontano ustvarila in se mi je zdel kot odličen za uvod v predstavo. Klemen pa nastopi v vlogi moje vesti. Namreč kadar koli nekaj ustvarjaš, je v tebi en glas, ki ti govori, da je vse brezveze, nehaj, počakaj božič in si raje pojdi služit kruh s prodajo sveč in medice. Ta vloga, ki sva jo spisala z Markom Kumrom - Murčem, torej deluje kot neki antipod. Klemen nalogo izpelje odlično, v liku filozofskega prijatelja, s katerim ob torkih igram skvoš.

Kakšno je sicer vaše mnenje o družbenih omrežjih, npr. o najbolj množičnem Facebooku?
Zdi se mi dobra fora, da na to vprašanje odgovorim samo s simbolom "like". Če pa je nujno potreben odgovor: Lajkam! FB-fanpage je, recimo, precej elegantnejša možnost za promocijo dogodkov kot lepljenje plakatov čez električne omarice. Je odlično orodje za iskanje nekih izgubljenih prijateljev, sorodnikov. Je pa s Facebookom kot z vsako drugo stvarjo - ne smeš pretiravati. Se moraš zavedati in konstantno opominjati, da knjige in dokumentarci vseeno imajo več hranilne vrednosti kot Facebook statusi.

Smo postali Homo Selfiens? Zakaj se je po vašem mnenju to zgodilo?
Smo, ampak ne ravno pred kratkim. Človek dela selfije že vseskozi, od jam do danes. Če pa govorimo o ožji definiciji selfija, zakaj je to moderna spletna manija, mislim, da zato, ker smo ljudje lepa, široka in pisana paleta duševnih pacientov, ki v odrasli dobi poskušajo kompenzirati ali predelati vse, kar je bilo zameštrano v otroštvu.

Glede na to, da ste tudi avtor scenarija, kje ste dobili največ idej? Je bila motivacija kakšna posebna vrsta selfijev oziroma populacije, ki posega po njih?
Sem koscenarist, vsaj pol vsebine je spisal Marko Kumer - Murč, ki je vedno na voljo za tovrstne usluge, za videoprodukcijo, pa tudi za avtokleparske storitve. Pisala sva asociativno, hotela sva se izogniti kronološkemu pregledu. Če je naju potegnilo v smeri zlate dobe nizozemskega slikarstva, sva pisala o tem. Ali o cerkvi. Ali o Titu. Ali o starogrških božanstvih. Nisva se obremenjevala s tem, da bo celotna predstava o fotkanju sebe. Človek na fotografiji, na sliki, v kipu ... to je bil okvir.

Kaj bi še povedali o predstavi? Zakaj si jo je po vašem mnenju vredno ogledati?
Ej, ne vem. Midva sva dala vse od sebe, in to prav v fuzbalerskem slogu. Vse leto sva delala to. Režijsko je k predstavi veliko prispeval Uroš Fürst, umetniški vodja Siti teatra, tudi Dejan Batoćanin, David Andrej Francky, Teo Kajzer ... praktično ves Siti teater. Grafiko je delal Matija Mlekuž, ki smo ga "autsorsali" iz Kopra. In to je vse, kar lahko rečem. Sodbo o tem, a je vredna ogleda ali ne, lahko poda le gledalec. Le hokej sodi naj (Anže) Kopitar!

Menda je zelo izobraževalna?!
Najbrž je, ja. Manj kot veš - bolj je izobraževalna (smeh)!

In da malce spoznamo Perico - kaj je prva stvar, ki jo Perica naredi zjutraj, ko se zbudi, in zadnja, preden leže k počitku?
Izvedem en izjemno ekstravaganten obred! Reče se mu umivanje zob (smeh). Ej, nič takega. Navadno me zbudi sin z "Am!", kar pomeni, da je lačen. Pred spanjem pa bi rad "Pke, pke!", kar v njegovem in mayanskem jeziku pomeni risanka.

Če Perica ne bi bil komik, kaj bi bil? S čim bi si služil kruh?
Bil bi režiser. Režiser ali proktolog. Ali zoolog. Lahko bi pa vse troje združil in posnel film o proktoloških pripetljajih z živalmi!

V svojih nastopih, odkar ste postali očka, vedno omenjate sinka. Ima svojo vlogo tudi v tej predstavi in zakaj?
Ima, ima. Če si osebnoizpovedni stand up komik, to pomeni čreva na plot, ali pa nasvidenje. Richard Pryor je postavil zelo jasne standarde. Tako se je najin sin znašel v stand up zgodbah še pred rojstvom, po rojstvu pa tudi v tej predstavi. Tako je tudi moja mama na predpremieri v portoroškem Avditoriju uzrla sliko svojega pokojnega očeta in poslušala svojega sina, kako govori šale na račun dedkovega alkoholizma. Humor je sredstvo za razkroj snovi, ki bremenijo dušo.

Kje bodo predstave po ljubljanski premieri?
V Siti teatru bo na rednem sporedu, prve ponovitve bodo 3., 9. in 18. oktobra. Gostoval pa bom povsod, za zdaj imamo potrjeno Škofjo Loko, Sežano in Kamnik.

Za konec pa še nekaj "zanimivosti" o selfijih: