Sorodna novica Umetniški režiser pri Cirque du Soleil: "Ne bi kar komurkoli dovolili, da naredi nekaj nevarnega"

Cirque du Soleil je svojo umetnost v slovensko prestolnico prvič prinesel leta 2017 s predstavo Varekai, tokrat pa največji cirkus na svetu v areni Stožice med 12. in 15. decembrom uprizarja Corteo, ki velja za eno najbolj razkošnih produkcij tega cirkusa.

Corteo, kar v italijanščini pomeni procesija, ima za sabo bogato zgodovino – svetovno premiero je predstava, ki je nastala v režiji priznanega gledališkega ustvarjalca Danieleja Finzija Pasce, doživela leta 2005 v kanadskem mestu Montreal. V skoraj dveh desetletjih si jo je ogledalo že več kot 10 milijonov ljudi v 150 različnih mestih, ponovili so jo več kot 4700-krat, v Sloveniji pa je 12. decembra doživela ognjeni krst.

Na premierno noč v Ljubljani in preostale ponovitve se je celotna ekipa pridno začela pripravljati že nekaj dni prej. Kot so sporočili organizatorji, celotna produkcija potuje na kolesih, produkcijski vozni park šteje okoli 21 tovornjakov, oprema pa je varno shranjena v približno 500 kovčkih. Za postavitev celotne produkcije v dvorano Stožice je bilo predvidenih 12 ur. Potujoča ekipa vključuje 120 zaposlenih ter 34 tehničnih delavcev, ki prihajajo iz več kot 25 različnih držav in govorijo skoraj 20 različnih jezikov. Tehnični ekipi cirkusa je pomagalo kar 500 lokalnih delavcev.

V Stožicah so po besedah umetniškega režiserja Olafa Triebla, ki je bil že med vajami radoveden, kakšen bo odziv slovenskega občinstva, lahko postavili visoki oder. "Prelepa dvorana je," je dejal in obenem pojasnil, da morajo imeti v manjših arenah drugačno, nižjo postavitev. Odrska scenografija je sicer nastala po motivih Eifflovega stolpa, velikanske centralne zavese, ki osupnejo že ob prihodu v dvorano in dajejo veličasten pridih, je ročno poslikal umetnik Jean Rabasse.

Oder je postavljen na sredini arene, občinstvo sedi na obeh straneh odra, tako da gledalci vidijo odzive tistih, ki jim sedijo nasproti – to naj bi ustvarilo učinek ogledala. Imeti občutek, da te med odzivanjem na šov ves čas nekdo opazuje, je, iskreno rečeno, malce nenavadno, a zanimivo. Če pa se je sicer kdo spraševal, kako umetniki v predstavi pridejo z ene strani na drugo – to na žalost ni posledica prave čarovnije. Pod odrom, ki ima vhod na obeh straneh, je namreč manjši predor, skozi katerega se poganjajo na deski s kolesci.

V Ljubljani tudi "sveža kri"

V predstavi nastopa 53 umetnikov, ki so več dni neutrudno vadili in se prepričali, da "stvari stojijo", nekateri so celo člani izvirne zasedbe iz leta 2005. V Ljubljani "uvajajo" tudi štiri nove, ki so pretekla dva meseca trenirali v Montrealu. "Ker bomo januarja osem tednov v Londonu, na teden pa imamo deset predstav, potrebujemo dodatne umetnike, da si lahko vsi nastopajoči odpočijejo," je za MMC pojasnil Triebel, ki meni, da je predstava kot živ organizem.

Tudi novi izvajalci namreč prinesejo nekaj svojega, tako pa ta nenehno diha in se malce spreminja. V predstavi obstaja nekaj svobode, da vnesejo svojo osebnost in jo pokažejo občinstvu. "Vznemirljivo je imeti nove ljudi, ki jih je treba vključiti v predstavo, in se z njimi pogovarjati, o čem je predstava in kako nastopati na odru," je o prihodu "sveže krvi", ki jo bodo zato, da se pred Londonom res utečejo, vključili tudi v nastopih v Münchnu in Lyonu, povedal Triebel.

Nastopajoči nosijo po merah narejene kostume, ki so v zaodrju skrbno shranjeni, vsak kos garderobe ima svoje mesto, enako velja za dodatke in varnostne pasove. Kostumografijo za Corteo je zasnovala Dominique Lemieux, v predstavi je mogoče občudovati 175 različnih kostumov, nekaterim materialom so s posebnimi tehnikami dodali starinsko patino.

V nasprotju z domišljijskimi liki in svetom v predstavi Varekai tokrat umetniki ne nosijo toliko ličil, kar je po besedah Triebla omogočilo, da občinstvo bolje vidi čustva na obrazih nastopajočih.

Pogreb ni nujno nekaj žalostnega

Teatralni spektakel je gledalce tudi v Sloveniji popeljal na pestro potovanje v svet cirkuške domišljije. Kot je dejal Triebel, zgodba, ki jo sestavlja 16 dejanj, sledi klovnu Mowru, ki sanjari o lastnem pogrebu. Dogajanje nekje med zemljo in nebom, ki je plod klovnske domišljije, poteka v karnevalski atmosferi, nad živahno procesijo pa ves čas bdijo angeli varuhi.

"Upam, da bodo ljudje iz te predstave odnesli to, da ni nujno, da je pogreb žalosten, ampak je lahko čudovita stvar, praznovanje življenja nekoga. Mowro se med predstavo spominja ljudi, ki so bili zanj pomembni, in jih vse vidi še zadnjič," je še pred predstavo za MMC dejal Triebel in dodal, da gre za nekaj, s čimer se moramo v nekem trenutku v življenju spopasti vsi. Poudaril je, da čeprav je na prvi pogled morda žalostno, se nato izkaže, koliko veselja je bilo dejansko v življenju nekoga.

Namen praznične parade, v kateri se prepletajo nasprotja med komedijo in tragedijo, popolnostjo in nepopolnostjo, veličino in majhnostjo, naj bi bilo prikazati najbolj osnovne človeške plati.

Svoj čar dodala tudi avtorska glasba, zaigrana v živo

Nekateri so se tako 12. decembra v Stožice odpravili na nogometno tekmo, česar zaradi glasnega navijanja preprosto ni bilo mogoče spregledati, drugi pa so si privoščili drugačno dogodivščino – večer v cirkusu. Da so prispeli v poseben svet, je naznanila že cirkuška glasba, ki je odmevala po lepo zapolnjenih Stožicah, v katerih je bilo na ta dan povpraševanje po pokovki, zanimivo, veliko.

"Sanjal sem o svojem pogrebu," so besede, s katerimi je klovn Mowro, ki je ležal na postelji sredi odra, začel dvourno, do potankosti dovršeno praznično parado, ki ima 20-minutni odmor. Ta je poskrbela, da so bile oči obiskovalcev, ki so podvige pridno nagrajevali z glasnimi aplavzi in žvižgi odobravanja, ves čas prikovane na oder. Predano klovnovsko igro so namreč dopolnili elegantni, in na trenutke vratolomni, podvigi izkušenih akrobatov.

Nastopajoči so ves čas dokazovali, zakaj so del največjega in najprestižnejšega cirkusa na svetu. Svoj čar predstavi je dodalo tudi kar 31 avtorskih pesmi, ki so bile zaigrane v živo izpod rok osemčlanske glasbene skupine.

Lestenci kot vrtavke, igračke, ki se navijejo, krila in – cyr kolo

Na trenutke malce blodnjave sanje, polne kaosa, so sicer bile dejanska procesija vseh ljudi, ki jih Mowro pozna in jih tako z veseljem pozdravlja ter se z njimi pogovarja. Kurjo polt in občutek, da je vse res nekje med zemljo in nebom, je povzročila že ena izmed prvih točk cirkuškega večera. Med to so izjemno gibčne umetnice kljubovale gravitaciji na vrtečih se ogromnih lestencih, občasno so se teh na presenečenje (in grozo) vseh držale le z eno roko ali nogo.

V Mowrovih spominih na otroštvo in nedelje, ki jih je preživel pri starih starših, kjer so vedno jedli lazanjo in se s sorodniki zabavali, so ponazorili umetniki, ki so se obmetavali z blazinami in izvajali raznovrstne vragolije na trampolinih, ki so bili zakrinkani v postelje. Ponavljajoče se salte na mestu so za trenutek celo spomnile na tiste igračke, ki se navijejo zato, da neutrudno skačejo.

Zatem so Mowru, ki je velikokrat poskrbel za komične vložke, angeli varuhi, ki so ves čas natančno spremljali dogajanje, podarili krila, s katerimi se je potem moral učiti leteti. Čeprav je prvotno mislil, da mu bodo pri tem pomagali gibi plavanja žabice, je kmalu ugotovil, da tako ne bo šlo.

Ko je le uspešno odletel, so svoje talente pokazali tisti, ki mojstrsko obvladajo obroč, imenovan akrobatsko cyr kolo. Ko se je zdelo, da se ne morejo sukati hitreje, so pospešili, prav tako je bilo neverjetno, kako med točko niso trčili. Ko se je prizorišče spet spremenilo v rajanje, je "maestro" veseljake okregal z besedami: "Tišina! To bi moral biti pogreb!" Ti se sicer niso dali motiti in so nadaljevali s pogrebom kot praznovanjem življenja in ne nečem žalostnim.

Čustven nastop na visečem drogu, nabrita žogica za golf, marioneta, polet s helijevimi baloni in akrobacije z odskočnih desk

Kaj zmore v zraku, je zatem pokazala umetnica s čustvenim nastopom na visečem drogu. Čaroben in močen nastop sta pospremila akustična kitara in petje s španskim pridihom, glasbenika in angeli pa so bili na delu odra, ki se je krožno premikal, in so tako krožili okoli nastopajoče. Na ta način so jih lahko videli vsi gledalci.

Ker je Mowru eden izmed angelov varuhov dal klovnski kostum, ki ga je glavni lik oklical za "svoje življenje", je logično sledila klovnska točka. Par klovnov, eden večji, drugi manjši, je želel igrati golf z veliko žogico, ki pa je bila živa in nabrita ter imela oster jezik. Humorni prizor je izzval glasen smeh od srca, ki ga je bilo mogoče slišati v Stožicah.

Na oder je nato prišla "človeška marioneta", s katero se je Mowro, oblečen v kopalke, želel igrati nogomet. Za smeh je poskrbel z odločitvijo, da bo on predstavljal nogometni klub Milano, ona pa Olimpijo Ljubljana. Po njegovi zmagi je spet izbruhnil manjši kaos – angelčki so metali napihljive plastične kokoši, nekateri so žonglirali, drugi vihteli trakove, ki jih vidimo pri ritmični gimnastiki.

Ko se je vse malce umirilo, so na svoj račun na drugačen način prišli tudi člani občinstva, saj so lahko povsem od blizu imeli stik z naslednjo nastopajočo. Tej so namreč helijevi baloni omogočili, da se je dvignila nad sedeži, občasno pa je potrebovala "potisk" za nadaljevanje poti – takrat se je umetnica, ki je vse veselo pozdravljala, odrinila od rok najbližjega gledalca.

Gravitacijo so v zadnji točki prvega dejanja izzivali tudi tisti, ki so se pogumno pognali na odskočne deske in v kratkem času v zraku, ob spremstvu bobnov in divjih ploskov, delali raznolike akrobacije.

Tudi ravnotežje na lestvi ni šala

Drugo dejanje so sprva začele umetnice, ki so poskakovale po nekakšni mreži, kaj kmalu pa se je to prelevilo v veliko bolj dih jemajoč podvig. Da ta služba ni za tiste brez poguma in kako veliko zaupanja mora obstajati med člani Cirque du Soleila, so zagotovo dokazale akrobatke, ki so jih akrobati "premetavali" sem ter tja in si jih med sabo tudi podajali, čeprav so stali na stolpih, ki sta bila drug od drugega precej oddaljena. Ljudem je slišno večkrat zastal dih, na koncu pa so iz navdušenja (in verjetno olajšanja) zaploskali in zavriskali, čeljusti pa pobrali s tal (kar se je sicer med predstavo zgodilo večkrat).

Da ima največji cirkus na svetu raznovrstne talente, so pokazali tudi tisti, ki igrajo na kozarce in tibetanske sklede, pa tudi tako imenovani maestro, ki je zažvižgal različne melodije, ne glede na to, v kakšne višave so šle note. Bolj umirjeno vzdušje se je nadaljevalo s kratko intimno plesno točko v snegu enega izmed klovnov in umetnice, ki je poletela z baloni.

Občutek, da se je čas malce ustavil, je hitro prekinil prihod razigranih žonglerjev, ki so si kot za šalo podajali keglje, v igri je bil tudi diabolo, igrača, s katero so določene generacije preživljale odmore v šolah. Manjkalo ni niti (pre)hitrega podajanja krogov. Ko je umetniku uspelo opraviti nalogo in je vse kroge ujel in si jih dal okoli vratu, so vsi, ki so nezavedno zadrževali sapo, lahko končno zadihali. Da je tudi izjemno ravnotežje talent, je zatem pokazal akrobat na lestvi. Ko je ta opravil z nižjo, na kateri je naredil tudi stojo, je brez opore splezal še na višjo in si tako prislužil veliko odobravanje zbranih, ki jim je njegov nastop pospešil srčni utrip.

Po zgodbi o Romeu in Juliji, ki jo je Cirque du Soleil v svojem malem gledališču na odru, zapeljal v svojo smer, je nad trdnimi tlemi mešani par poskrbel za doživeto zgodbo zaljubljencev. Osuplosti nad tem, da akrobat svojo partnerko visoko nad tlemi lahko drži samo z eno roko in obratno ter kakšne gibe je v zraku sploh mogoče izvesti, je sledil val glasnega navdušenja, ko je na glavo obrnjena akrobatka med neverjetno hitrim vrtenjem oder zasula s svetlikajočimi se konfeti.

"Življenje je, kot bi vozil kolo"

"Moj dedek je rekel, da je življenje, kot bi vozil kolo. Če greš prehitro, se boš utrudil in se moral ustaviti. Če greš prepočasi, lahko padeš," je zbranim na srce položil Mowro, medtem ko se je skoraj pod stropom dvorane premikal na kolesu, in poudaril pomembnost ravnotežja v življenju. Vzdušje se je nato spet razživelo, oder je namreč zavzelo veliko umetnikov – ti so ob spodbujanju drugih neverjetno usklajeno skakali z bradlje na bradljo, in ko je občinstvo mislilo, da je že videlo vse, so poskrbeli za novo kombinacijo.

Na vrhuncu vzhičenja pa je oko gledalca spet pritegnil Mowro. Cirkusanti so mu namreč mahali, preden se je ta s kolesom dokončno odpeljal – najverjetneje na "drugo stran". Veselemu slovesu s kanček žalostnega priokusa je sledil trikratni priklon vseh nastopajočih, mimohod so opravili tudi člani ekipe, ki skrbijo, da vse deluje tako na odru kot tudi v zaodrju. Glede na vztrajnost ploskanja in številne vzklike ter žvižge je slovenska premiera Cortea z ognjenim krstom opravila odlično. Članom cirkusa uspe akrobacije prikazati, kot da je to nekaj lahkega, a seveda to ni res – za to je potrebno veliko vaje in talenta, ki pa ga v Cirque du Soleil očitno ne manjka.

"Upam, da bo predstava ljudi spodbudila, da zase ustvarijo pomembne trenutke ali razmislijo, kdo so tisti ljudje v njihovem življenju, ki so res pomembni in ki bi jih radi spet videli, četudi jih niso že celo večnost," besede so bile še Trieblove pred prvo predstavo v Ljubljani. Obisk Cortea je zagotovo lahko eden izmed teh posebnih trenutkov – tisti, v katerem se zaljubiš v umetnost cirkusa, kjer nemogoče postane mogoče.