Po Evropi trenutno za cirkuško doživetje skrbi predstava Corteo, ki jo izvajajo umetniki legendarnega Cirque du Soleila. V Ljubljani bo v Dvorani Stožice kar šestkrat zaživela med 12. in 15. decembrom. Predstava sicer govori o klovnu Mowru, ki o svojem pogrebu bodisi sanja bodisi ga živi. "Spominja se ljudi, ki so bili zanj pomembni, in jih vse vidi še zadnjič. Mislim, da je deljenje teh spominov na nekoga ljubljenega tisto, zaradi česar je predstava tako brezčasna," je za MMC povedal Olaf Triebel, umetniški režiser predstave, ki je bil ob debiju predstave pred skoraj 20 leti del občinstva. Upa, da bodo ljudje iz te predstave odnesli to, da ni nujno, da je "pogreb žalosten, ampak je lahko praznovanje življenja nekoga".

Poudaril je, da je tako predstava živ organizem, ki se ves čas malce spreminja, njegova naloga, da "poskrbi, da še vedno pripovedujejo isto zgodbo ter da namen in integriteta ostaneta enaka". "Ne gre za to, da je vse do potankosti koreografirano in moraš narediti točno tisti korak, ki ga je naredila oseba, ki je igrala vlogo pred teboj. Obstaja nekaj svobode, da v predstavo in na oder resnično vneseš svojo osebnost in jo pokažeš občinstvu," je delil umetnik, ki se je že v otroštvu zaljubil v cirkus in kar 15 let profesionalno navduševal tudi s svojim neverjetnim ravnotežjem na rokah (ang. hand balancer). Tudi tokrat bodo sicer del predstave člani prvotne zasedbe.

Po njegovih besedah je posebnost Cortea, da se obrazi akrobatov dejansko vidijo, saj ti niso pretirano naličeni, tako pa človeška čustva še bolj pridejo do izraza. Obenem je oder v središču arene in tako gledalci, ki so tudi bližje dogajanju, vidijo občinstvo na drugi strani in imajo občutek, da med gledanjem predstave gledajo v ogledalo.

Člani celotne ekipe, ki se na predstavo pripravijo tudi s številnimi obredi, se sicer že navdušujejo nad tem, da bodo med obiskom obiskali Ljubljanski grad – zaradi težkega dela se morajo znati tudi sprostiti, to je del motivacije. "Veliko nas je, na turneji smo člani, ki smo iz 28 različnih držav, govorimo več kot 20 različnih jezikov. Spoznavanje vseh na turneji zahteva nekaj časa. A v tem je tudi lepota – kdo ima priložnost vsak dan delati s toliko različnimi narodnostmi?" je priznal Triebel in poudaril, da nikoli ni dolgočasno.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Odraščali ste v Nemčiji, svet cirkusa vas je zanimal že od malih nog. Spoznali ste, da univerza ni za vas, nato pa ste bili uspešni na avdiciji v Montrealu. Kaj vas je v svetu cirkusa tako očaralo?
Kot otrok ali celo najstnik si nikoli nisem mislil, da se bom profesionalno ukvarjal s cirkusom. Od nekdaj je bil to moj konjiček in rad sem gledal predstave, se učil žonglirati, delati akrobacije in zračne točke. Vse to je bilo res kot ogromno igrišče brez omejitev, obstaja ogromno različnih stvari, ki jih lahko počneš v cirkusu, to mi je bilo vedno zelo všeč.

Po dveh ali treh dneh na fakulteti sem res ugotovil, da to preprosto ni zame. Zato sem začel še bolj trenirati in se prijavil na avdicijo za cirkuško šolo v Montrealu. Na srečo so me sprejeli in od takrat je cirkus dejansko postal moj poklic. 15 let sem tako profesionalno nastopal po vsem svetu, polprofesionalno pa sem začel že pred tem, ko sem bil še otrok v Nemčiji.

Kakšno je vsakdanje življenje cirkuškega umetnika?
Lahko dam primer, kako je s trenutno predstavo. Običajno v naslednje mesto potujemo bodisi v nedeljo zvečer bodisi v ponedeljek, ko imamo sicer vsi prost dan. V torek imajo umetniki še vedno prosto, naša tehnična ekipa pa že gre v areno in pripravi celoten oder, pripravi vse kostume ... Da se vse uredi, traja približno devet ur. V sredo ob 10. uri na prizorišče pridejo prvi umetniki, vsako točko moramo potrditi, se prepričati, da so luči in višine v redu. To se dogaja vse do 17. ure, tri ure zatem pa je že otvoritveni večer, pred katerim vedno vlada posebno vznemirljivo vzdušje – za nas je vsaka arena drugačna, vedno moramo stvari prilagoditi prizorišču, kar je po svoje zanimivo.

Torej prvi nastop je v sredo, nato nastopamo vse do nedelje zvečer. Po nedeljskem nastopu takoj vse pospravimo, kar nam vzame približno tri ure ali tri ure in pol. Vse stvari zložimo v 25 tovornjakov, ki se nato odpeljejo do naslednje postojanke, kjer začnemo znova. Na poti smo od 10 do 12 tednov, nato pa imamo dva tedna počitka – občasno potrebuješ nekaj prostega časa.

Čeprav ne nastopate več, ostajate v svetu cirkusa. Kakšen je bil za vas ta prehod iz prisotnosti na odru v vlogo, ki je bolj v ozadju?
Zame je bil to zelo tekoč prehod, saj sem zadnjih pet let, ko sem nastopal, že umetniško vodil predstave, v katerih sem nastopal, ali pa sem bil vodja turneje predstav, v katerih sem gostoval. To so bile manjše produkcije, ki niso bile tako velike kot Cirque du Soleil, ko smo na turneji s 120 ljudmi. Všeč mi je bil ta drugi vidik predstav, ki je izza zavese. Ko sem leta 2016 prenehal nastopati, sem se začel bolj ukvarjati z režiranjem predstav ali koreografiranjem točk za umetnike, delal sem tudi pri drugih umetniških projektih, ki v resnici niso bili povezani s cirkusom. Lani poleti pa sem nato spet stopil v stik s Cirque du Soleil in od novembra lani sem tam umetniški direktor.

Kako je biti del tako velikega kolektiva, kot je Cirque du Soleil?
Čudovito, a ima tudi svoje izzive. Veliko nas je, na turneji smo člani, ki smo iz 28 različnih držav, govorimo več kot 20 različnih jezikov. Odkrivanje vseh kulturnih elementov in resnično spoznavanje vseh na turneji zahteva nekaj časa. A v tem je tudi lepota – kdo ima priložnost vsak dan delati s toliko različnimi narodnostmi? Nikoli ne postane dolgočasno, vedno se zgodi kaj zanimivega.

Nekoč ste rekli, da kdaj ne morete verjeti, da se s cirkusom ukvarjate vsak dan. Kaj bi vam rekel mali Olaf, če bi vas videl zdaj?
Če bi mali Olaf vedel, kaj počnem zdaj, mislim, da mi ne bi verjel. Kot otrok sanjaš o tem, da bi na primer postal profesionalni nogometaš ali košarkar, odvetnik ali gasilec ... Čeprav te sanje kasneje še vedno imaš, pa si ne prizadevaš, da bi vse dejansko uresničil. Mislim, da imam veliko srečo, da lahko počnem, kar si dejansko želim, in od svoje strasti biti na odru, pa tudi za njim, tudi živim. Zelo navdihujoče je biti obkrožen s tako ustvarjalnimi ljudmi. To ne vključuje samo izjemnih umetnikov na odru, ampak tudi tiste, ki skrbijo za garderobo ter iz dneva v dan šivajo vse kostume, izdelujejo nove in jih prilagajajo, in tehnično ekipo, ki nenehno ugotavlja, kako se spopasti z majhnimi težavami, ki jih imamo.

Predstava Corteo je nastala pred skoraj 20 leti, leta 2005. Kakšen izziv je bil za vas, da ste se lotili tega projekta? Kaj je bila vaša prva misel?
Ko se je predstava leta 2005 v Montrealu začela, sem bil pravzaprav v občinstvu. Imam prijatelje, ki so bili prvotni umetniki v njej, ljudje bodo tokrat lahko videli tudi nekatere člane originalne zasedbe iz leta 2005, saj so ti dejansko še vedno z nami na turneji. Na začetku, ko so mi predlagali, da bi prevzel predstavo, nisem mogel verjeti, ker sem jo videl že tako dolgo nazaj.

Ta predstava je živ organizem. Ne gre za to, da je vse do potankosti koreografirano in moraš narediti točno tisti korak, ki ga je naredila oseba, ki je igrala vlogo pred teboj. Obstaja nekaj svobode, da v predstavo in na oder resnično vneseš svojo osebnost in jo pokažeš občinstvu. Vsak novi izvajalec vsekakor prinese nekaj novega, tako da predstava nenehno diha in vibrira ter se malce spreminja. Moja naloga pa je, da poskrbim, da še vedno pripovedujemo isto zgodbo ter da namen in integriteta ostaneta enaka.

Kako so potekale vaje? So jih pospremili kakšni izzivi?
Običajno je to proces, ki traja približno dve leti. Na začetku režiser pride z idejo o predstavi in jo nato podrobneje napiše, potekajo ustvarjalni sestanki, na katerih sodelujejo oblikovalec luči, scenograf, akrobatski oblikovalec, kostumograf in skladatelj – vsa glasba, ki jo bodo ljudje slišali, je izvirna, napisana je bila prav za to predstavo. Približno leto dni pred premiero vsi umetniki prispejo v Montreal, kjer trenirajo s trenerji, koreografi in režiserji. Prav tako morajo preizkusiti kostum in ugotoviti, ali jim ta še vedno omogoča izvajanje vseh trikov – če imaš čudovit kostum, a v njem ne moreš več dvigniti roke, to ne deluje. Da ugotovimo, kako idejo, ki jo ima nekdo, postaviti na oder in jo vsak dan predstaviti pred več tisoč ljudmi, zahteva veliko timskega dela.

Kako je dejansko potovati po svetu in predstavljati svojo umetnost ljudem, ki so predstavo Corteo že videli ali pa jo bodo videli prvič?
Za nas je to nekaj najboljšega. Sicer nimamo veliko časa za raziskovanje mest, v katerih nastopamo, a se jih ob ponedeljkih zvečer in torkih člani odpravijo raziskovat, grejo na pohode, poleti se v parkih zabavajo z različnimi igricami. Včasih, ko se vsi odpravimo nekam in na primer igramo odbojko ali tenis ali pa preprosto gremo v lepo restavracijo ali pivnico, se zdi kot nekakšen družinski piknik. Mislim, da bomo v Ljubljani vsi na neki točki šli na grad in si ogledali mesto ter počeli vse te male stvari, da dobimo vsaj malo predstave o različnih mestih, v katerih smo. Ker je to delo precej naporno, saj moraš vedno opraviti nastop in ostati v formi, se moraš znati tudi sprostiti in početi kaj drugega. Del motivacije je tudi to, da lahko zaradi dela vidim svet in potujem vsepovsod.

Ste kdaj, ko spremljate predstavo, zaskrbljeni in živčni, da bo šlo kaj narobe?
Zagotovo, saj gre za predstavo v živo, ki vsebuje tudi nevarne elemente. Seveda pa ne bi kar komur koli dovolili, da bi kar tako stopil na oder in naredil nekaj nevarnega – vsi umetniki so zelo profesionalni in trenirajo že vse življenje. Vsekakor sem živčen za umetnika, a obenem jih lahko tudi spodbujam in praznujem, če gre nekaj res dobro – če smo v predstavo vnesli nov trik ali pa vključili novega umetnika.

Imate pred nastopom kakšne posebne obrede?
V Corteu je veliko različnih obredov, ki potekajo skozi celotno predstavo. Pred določenimi točkami imajo ljudje, ki jih izvajajo, svoje obrede, celo tehniki jih imajo. Prav tako imamo rituale vsako nedeljo zvečer, ko odhajamo iz mesta.

V predstavi Corteo, ki je polna nasprotij, gre v bistvu za klovna Mowra, ki o svojem pogrebu bodisi sanja bodisi ga živi. Predstavljala naj bi osnovne plati človeka. Menite, da se lahko ljudje kaj naučijo od glavnega junaka?
Upam, da bodo ljudje iz te predstave odnesli to, da ni nujno, da je pogreb žalosten, ampak je lahko čudovita stvar, praznovanje življenja nekoga. Mowro se med predstavo spominja ljudi, ki so bili zanj pomembni, in jih vse vidi še zadnjič. Mislim, da je deljenje teh spominov na nekoga ljubljenega tisto, zaradi česar je predstava tako brezčasna, saj je ta še danes pomembna tako, kot je bila pred 19 leti, ko je bila ustvarjena.

Gre za nekaj, s čimer se moramo v nekem trenutku v življenju spopasti vsi. Je prikaz nečesa, kar je na prvi pogled žalostno, a se nato izkaže, koliko veselja in zabave je ali je bilo dejansko v življenju nekoga. Upam, da to ljudi spodbudi, da zase ustvarijo pomembne trenutke ali razmislijo, kdo so tisti ljudje v njihovem življenju, ki so res pomembni in bi jih radi spet videli, četudi jih niso že celo večnost.

Predstavo ste opisali kot živ organizem, obenem ste rekli, da je to najbolj “teatralna predstava” Cirque du Soleila. Je to zaradi pevcev in glasbenikov v živo in osrednjega položaja celotne predstave?
Vse predstave Cirque du Soleil imajo žive glasbenike in pevce, vendar je ta predstava drugačna predvsem v tem, da umetniki na odru resnično upodabljajo ljudi. V Corteu resnično vidiš obraze vseh akrobatov, ki niso pretirano naličeni, tako pa so človeška čustva toliko močnejša – tu ni domišljijskih likov in sveta, kot so bili v predstavi Varekai leta 2017, ko je Cirque du Soleil nazadnje nastopil v Ljubljani. Druga posebnost je ta, da je oder v središču arene. Občinstvo tako sedi na obeh straneh, zaradi česar po eni strani vsi sedijo veliko bližje odru, po drugi strani pa je učinek tega občutek, da med gledanjem predstave skoraj gledajo v ogledalo, saj na drugi strani arene v ozadju vidijo druge gledalce, kako istočasno doživljajo dogajanje. Lepa izkušnja je to.

Od kod pravzaprav ideja, da občinstvu “nastavite ogledalo”?
To je bila prvotna zamisel Daniela Finzi-Paske, ki je režiral in napisal to predstavo. Tako so že leta 2005, ko je bila predstava na velikem odru, imeli zrcalno podobo. Na začetku je bilo sicer zapleteno ugotoviti, kako postaviti predstavo v šotor, v katerem občinstvo sedi na obeh straneh. Za prave zamisli, kako je to mogoče, je bilo potrebnega nekaj časa, vendar jim je uspelo. Obstajajo male skrivnosti, kot na primer, da umetniki v predstavi z ene strani na drugo dejansko lahko potujejo pod odrom, saj je z obeh strani vhod nanj.

Se vam zdi, da ljudje dovolj cenijo akrobatski in cirkuški svet?
Zagotovo čutim, da občinstvo trenutno zelo ceni predstave. Zdi se mi, da prav zaradi pandemije covida-19, ko je bilo vse zaprto ter so ljudje samo sedeli in gledali televizijo ali na računalniku, zdaj resnično čutimo potrebo po tem, da se vrnemo k ogledu predstav v živo, pa naj bo to cirkus, gledališče, ples, muzikal ali koncerti. Obstaja potreba po resnični interakciji z ljudmi, in da smo nečemu priča z drugimi ljudmi okoli sebe in ne sami.