"Živim na Viču v Ljubljani in uporabljam zobno kremo podjetja Ilirija, ki jo izdelujejo kilometer od mene. Najcenejša od vseh je in povsem v redu, ničesar ji ne morem očitati," o svojem načelu "kupuj lokalne proizvode" pravi radijski voditelj in govorni interpret, ki je en izmed tistih znanih Slovencev, ki kot ambasadorji sodelujejo pri akciji Očistimo Slovenijo 2012.

Sam je prepričan, da je slab odnos Slovencev do okolja mogoče pripisati predvsem slabi vzgoji. In rešitev? "Za ušesa bi jih bilo treba, vse po vrsti. Že od malega, seveda."

Ste ambasador projekta Očistimo Slovenijo. Kaj vas je spodbudilo k temu, da posodite svoje ime oz. prepoznavnost temu projektu?
K podvigu so me povabili v pripravljalnem obdobju na letošnjo akcijo. Sodeloval sem kot govorec, interpretiral sem navodila za t. i. akcijo "flash mob" z naslovom Eko mp3, ki je potekala oktobra lani, in vezno besedilo dokumentarnega filma o akciji Očistimo Slovenijo 2010. Ko smo se družili, se je vprašanje o ambasadorstvu ponudilo samo. In nisem videl pametnega razloga, da bi rekel ne.

Boste v soboto, 24. marca, tudi sami vzeli v roke vrečko in se še "fizično" pridružili akciji?
24. marca bom tudi sam čistil. Kje in kako, še ne vem.

Ste tudi sicer "okoljsko zavedni"? Kako vsak dan prispevate k čistejšemu okolju (ločevanje odpadkov, varčevanje z vodo, energijo ...)?
Varčevati skušam na vseh področjih. Ne škrtariti, si trgati od ust. Temveč preprosto ne trošiti, izbrati manj, se ne udeleževati potrošništva. V osrednje ljubljansko nakupovalno središče grem le nekajkrat na leto. Za to namreč gre: ni dovolj, da varčujemo z energijo, vodo, da ne svinjamo in podobno. Tudi vsaka materialna stvar, ki smo jo po nepotrebnem potrošili, je za izdelavo in transport terjala energijo, vodo, je umazala okolje. Veliko bolje kot ločevati odpadke je ustvarjati manj odpadkov. Preprosto moramo trošiti manj. Drastično manj. To je edina možnost.

Če sodimo po kupih odpadkov na divjih odlagališčih, se Slovenci vse premalo zavedamo pomena čistega okolja, v katerem živimo. Čemu to pripisujete?
Slabi vzgoji. Za ušesa bi jih bilo treba, vse po vrsti. Že od malega, seveda. Problem imamo vsajen tudi v osnovne poteze naroda. Poniglavost, neodgovornost, neupoštevanje pravil so značilnosti naroda, ki so mu vedno vladali tuji gospodarji. Ker se je bilo treba proti njim boriti, so se te poteze kazale kot vrline. In tako kot je od nekdaj pravila postavljal nekdo tuj, nekdo od zunaj, nekdo drug, je tudi odgovornost za urejanje skupnosti nosil ta drugi. Naša skrb se preneha pred našim pragom, za našim plotom. Odkar imamo svojo državo in smo naposled odgovorni sami sebi, se to spreminja prepočasi.

Imate morda kakšno zamisel, kako spremeniti razmišljanje ljudi oz. jih ozavestiti o pomenu čiste okolice? Verjamete, da je to sploh mogoče?
Kar koli, kar naredimo prijaznega za okolje, je bolje kot nič. Začeti je treba pri sebi. Zadeva je povsem logična. Res je, da se bo kaj bistvenega spremenilo le, če bomo svoje navade spremenili vsi. Ta "vsi" se zdi utopičen in marsikdo v tej navidezni nemožnosti najde uteho za lastno nedejavnost - "Ker tako nikoli ne bodo ravnali vsi, je stvar itak nemogoča ... in ker je nemogoča, nima smisla, da bi se trudil." Če posameznik tako razmišlja in ravna, je v trenutku sam postal protiprimer in dokaz, da nikoli ne bomo vsi. Vsak posameznik je torej pred izbiro: ali bo ravnal okolju prijazno in ohranil upanje, da bomo taki nekoč vsi - ali pa ne bo ravnal okolju prijazno in bo s tem upanje v kali ubil. Bi vi želeli biti tisti, ki ste ubili upanje? Jaz nikakor. Zato se trudim.

Bi lahko izpostavili kakšne primere dobre in slabe ekoprakse, s katero ste se v življenju srečali?
Kupuj lokalne proizvode. Živim na Viču v Ljubljani in uporabljam zobno kremo podjetja Ilirija, ki jo izdelujejo kilometer od mene. Najcenejša od vseh je in povsem v redu, ničesar ji ne morem očitati. To je bila moja zelo racionalna odločitev, potem ko sem izgubil živce med šestindvajsetimi različnimi preveč dizajniranimi bombastično imenovanimi zobnimi kremami z vseh koncev Evrope.

Vem, ugovarjali bodo, da potrošniki potrebujemo izbiro in konkurenco, da s tem pridobimo, da dobimo boljše za manj denarja. Vraga! Vse to oblikovanje, ves ta marketing, ves ta konkurenčni boj plačamo potrošniki, ko kupimo izdelek. Cena izdelave in cena kakovosti izdelka sta v strukturi cene zanemarljivi postavki. Ali res potrebujemo to? Res pa je, da se še vedno obnašamo, kot da to hočemo. In to je slaba praksa. Ponavljam: edina pot, ki ne vodi v propad planeta, je radikalno zmanjšanje trošenja. Ostalo so podrobnosti.