Aščićeva, ki je že uveljavljen televizijski obraz, se poleg vodenja Poročil ukvarja tudi s snemanjem dokumentarcev. Za Dosje: Gradimo suženjstvo o stiskah bosanskih delavcev pri nas je bila leta 2010 nagrajena tudi z viktorjem, lani pa je posnela še dokumentarec o spolnih zlorabah otrok Dosje: Nikomur ne smeš povedati. Pravi, da je zelo težko dobiti ljudi, ki bi svojo težko usodo razkrili pred kamero, saj se v Sloveniji žrtev še vedno obravnava kot kriminalca.

O svojem televizijskem delu in tem, zakaj o njej zasebno vemo zelo malo, pa v spodnjem pogovoru.

Boste prvič vodili takšno oddajo, v kateri se prepletata humanitarni in glasbeni program?
Prav takšne oddaje še nisem vodila, preizkusila pa sem se se že v razvedrilnih vodah, vendar že zelo dolgo nazaj.

Spomnite nas, kakšna oddaja je bila to?
Na RTV-ju sem začela delati kot napovedovalka, ko sem bila v tretjem letniku gimnazije. Potem sem žrebala kroglice v igri loto, oddajo razvedrilnega tipa, pravzaprav igro na srečo, pa sem vodila tudi na konkurenčni televiziji Pop TV.

Poleg voditeljstva ste se izkazali predvsem kot avtorica dokumentarcev o izkoriščanju delavcev in spolnih zlorabah otrok. Težko dobite sogovornike, ki so pripravljeni o svoji stiski govoriti pred kamero?
Da, zelo težko je pri takšnih temah dobiti sogovornike. Slovenija je glede tega še vedno zelo zaprta, nismo kot Američani, ki pred kamero razlagajo o najbolj intimnih stvareh. Ko sem delala oddajo Dosje: Gradimo suženjstvo, gradbena industrija še ni propadla, bili so še zaposleni in še so upali, da se bodo razmere izboljšale, tako da se jih večina ni upala pred kamero. Enako je bilo pri sogovornikih za spolne zlorabe. Ko sem se lotila oddaje Dosje: Nikomur ne smeš povedati, sem računala, da bom dobila kakšne tri, štiri sogovornike, potem pa jih je bilo naenkrat deset. Še sami so me začeli klicati, so pa seveda vsi želeli biti anonimni. Še vedno se namreč v Sloveniji žrtev, ne pa tistega, ki je kaj zagrešil, obravnava kot kriminalca.

Pa so te oddaje le pretresle ljudi in opozorile na pereče probleme, ali ste dobili tudi kakšne odzive, se je kaj spremenilo?
Veliko je bilo povratnih informacij, sploh glede dokumentarca Gradimo suženjstvo. Klicali so me tudi z ministrstev. Nekaj se je spremenilo, sporazum z Bosno in Hercegovino je bil podpisan, toda gradbena industrija je žal propadla, ne glede na vse zakone in sporazume. Sem pa dobila tudi SMS-sporočilo enega izmed bosanskih delavcev, da je le RTV Slovenija pokazala interes, da se njihov položaj reši. Zaradi takšnih odzivov človeku postane toplo pri srcu. Pri dokumentarcu Nikomur ne smeš povedati pa sem dobila tudi zelo veliko navadne pošte, v kateri so se mi ljudje zahvaljevali, da sem odprla to temo, in razkrili, da so tudi sami doživeli nekaj takega. Tako da mislim, da bi o tej tematiki lahko posnela še en dokumentarec ...

Pripravljate še kakšen podoben projekt, socialnih in humanitarnih tem je v teh časih vse več ...
Da, imam v mislih že nekaj novega. Da ne bo narobe in grdo izpadlo, če rečem, da so zdaj dobri časi za raziskovalno novinarstvo. Moram pa poudariti, da te priprava enega takšnega dokumentarca zelo izčrpa, saj sete tema dotakne. Ko je snemanje končano, ne moreš domov in kar pozabiti na vse grozne zgodbe, ampak jih vse tri, štiri mesece, kolikor časa se pripravlja tak dokumentarec, nosiš s seboj. To je psihično zelo naporno, tako da ne moreš delati enega dokumentarca za drugim, treba si je vzeti premor med njimi.

Zvečer boste na odru stali ob Jasmini Jamnik in legendi slovenskega novinarstva oziroma voditeljstva Slavku Bobovniku. Kako ste si zamislili večer?
Glavni voditelj večera bo Slavko Bobovnik, z Jasmino bova sovoditeljici, ki se bova dvakrat ali trikrat vklopili s sogovorniki iz klicnih centrov, tako da je najina vloga veliko manjša od Slavkove. Moram pa poudariti, da ga res zelo zelo cenim kot voditelja in novinarja, tako da si štejem v veliko čast, da lahko sodelujem z njim in hkrati da sem del projekta, ki bo pomagal ljudem.

Morda tudi osebno poznate zgodbo kakšnega človeka, ki so ga nedavne poplave prizadele, ali ste divjanje vode spremljali prek medijev?
Ne, spremljala sem le po televiziji in posnetki so bili res grozljivi. Sem pa novinarsko delala na terenu leta 2010, ko so bile tudi hude poplave. Takrat so našo ekipo po Dobrepolju in Barju, kjer je bilo nekaj metrov vode, prevažali gasilci. To je bila res izkušnja, ki se vtisne človeku v spomin, videti na lastne oči, kaj lahko naredi voda.

Poročila vodite že vrsto let. Se da te službe zasičiti, prenajesti ali je adrenalin enak kot prvi dan?
Seveda pride kakšen slab dan, a še vedno z veseljemhodim v službo in še vedno imam zelo rada imam ta poklic. To se mi zdi zelo pomembno, da uživaš v tem, kar delaš.

Čeprav ste pogosto na TV-zaslonih in prepoznavni, pa vas zasebno zelo slabo poznamo, o vas sploh ni tračev. Ali prav pazite, da ne dajete veliko intervjujev in se ne pojavljate na družabnih prireditvah?
Da. Imam namreč občutek, da rumeni mediji najprej pišejo tako, da ti je všeč, potem pa je ena malenkost dovolj, da se obrnejo proti tebi in pišejo tudi to, kar ti ni pogodu. Zato tudi družabnih prireditev ne maram preveč, veliko bolje se počutim v gozdu, na sprehodu, v hribih.

Veliko se je o vas pisalo leta 2010, ko ste prejeli viktorja. Ste ga lahko kako iztržili, vam je odprl kakšna nova vrata?
Ni se mi povečala plača zaradi njega, če to sprašujete. (smeh).