Katarina Čas in Ana Marija Mitić verjetno nista prva asociacija za udarni ženski tandem, ki se na odru s precejšnjo mero humorja in samoironije spopada s predsodki o ljubezni in življenju nasploh. Toda s predstavo Ko ko komedija, ki od decembra polni dvorane po Sloveniji, sta na dobri poti, da to postaneta.

Obe sta v zadnjem letu dni polnili vsebine slovenskih medijev. Časova zaradi vlog v filmu Volk z Wall Streeta, igri v seriji Življenja Tomaža Kajzerja, snemanja britanske serije Nema priča in čakanja na premiero filma Danny Collins, Mitićeva pa kot že nepogrešljiv del slovenskega stand upa in kot del nastopajočih v odmevnem glasbeno-zabavnem šovu največje komercialne televizije pri nas.

Zdaj sta se znašli v popolnoma drugem okolju. V predstavi, kjer s humorjem razbijata umetno ustvarjen konflikt. Vendar ta nasprotja, ki se sprožijo na odru, ne vplivajo na njun odnos v zasebnosti, ki je predvsem iskren. Obe, čeprav ju je poklicna pot zanesla v različne smeri, imata podobne izkušnje s kritikami, zavrnitvami, poklicem, ki ga opravljata, in odnosom do prostora, v katerem delujeta.

O vsem tem si lahko preberete spodaj.

Ana Marija, če bi vas pred letom dni vprašala, kdo je Katarina Čas, kako bi odgovorili?
AMM: Začela bi isto kot zdaj: čudovito dekle, ki ima – verjeli ali ne – odličen smisel za humor in s katero sem se že na začetku dobro ujela. Zdaj lahko to poved dokončam, da je dobra prijateljica in izvrstna soigralka. V takšnem projektu, kot je Ko ko komedija, si ne bi želela deliti odra z nobenim drugim kot z njo.

Katarina, obratno?
KČ: Absolutno. Z Ano Marijo se včasih nisva družili toliko, kot se zdaj, ampak sva se občasno srečali na različnih dogodkih. Že takrat se je dogajalo, da sva spontano končali skupaj v kakšnem kotu (smeh).
AMM: (Smeh) To zdaj zveni, kot da naju nihče ni maral.
KČ: Predstava sicer ni najino prvo sodelovanje na odru. Vodili sva neki dogodek. Takrat bi jaz morala prevzeti vlogo resne, Ana Marija pa smešne voditeljice. Pred dogodkom sva se sešli in takoj sem dobila točke pri Ani Mariji, ko sem naročila pivo (smeh).
AMM: Mislila sem, da bo naročila kavo ali čajček (smeh).
KČ: Že na tisti točki sva scenarij napisali tako, da sva se na koncu dopolnjevali. Vzpostavili sva lepo energijo, ki je potrebna za oder.
AMM: Povezal naju je podoben smisel za humor. In veselje do piva.

Koliko je za predstavo ali dinamiko v paru pomembno, da obstajata dva različna pola? Se mora za vsako ceno vzpostaviti tekmovanje?
AMM: Koristno je, da sva si vsaj na prvi pogled različni. In to drži. Katarina velja za vedno urejeno, vestno, nežno in - po krivici - resno osebo. Ampak je daleč od stereotipne podobe dame. Zelo sva si podobni, s tem da morda sama to pokažem na bolj ekstrovertiran način kot ona. Tudi najini profesionalni poti se razlikujeta. Njo so peljale v filmski svet – celo do najvišjih instanc -, sama pa sem že od nekdaj zapisana komediji.
KČ: Nasprotna pola vzpostavljata dinamiko: vizualno in karakterno. V predstavi sva sicer Katarina in Ana Marija, toda takšni pretirani, takšni, kot bi bili, "če bi bilo vse res" ... Nekako tako resnični, kot je Matt Le Blanc v seriji Episodes (smeh). Premoreva samoironijo.
AMM: Da, brez težav brijeva norce - tudi iz sebe. To lahko povem iz prve roke (smeh).

Kakšna je razlika, če se delaš norca iz samega sebe ali iz drugih?
AMM: Humor je vedno sprehajanje po tanki liniji, ki jo lahko hitro prebiješ, in takrat ni več smešno, ampak samo neokusno. Če si predaleč stran od nje, ni zabavno. Zanimivo je odkrivati, kaj je ljudem zelo smešno. S Katarino iz predstave v predstavo ugotavljava, da jim je noro dobro, če se znava pošaliti na svoj račun. Še bolj pa uživajo, če se znava pošaliti na račun druga druge: da se občuti malce rivalstva. In to bogato nagradijo z aplavzom.
KČ: Načeloma se raje delam norca iz sebe kot iz drugih. Mi je pa zelo všeč žanr "roast" komedije, ki je narejen tako, da s humornimi opazkami "žališ" drugega, toda na način, da se užaljeni smeji in vrača žogico. Upam, da bo ta žanr kmalu tudi na TV Slovenija.

Obe sta javni osebi. Kako pa je, ko so te žalitve usmerjene v vaju in sta vidve tarči? Kakšna je vajina obramba?
AMM: Veliko jem in s tem ohranjam naravni zid, tako da mi to kamenjanje ne more do živega (smeh). Šalim se! Jasno je, da ko si na očeh javnosti, slej ali prej naletiš na kakšno besedo ali mnenje, ki ti ni všeč. Vsakdo ima pravico čustvovati po svoje in izražati svoje mnenje, ki se razlikuje od tvojega – da si najboljši in najlepši. Argumentirana kritika je zelo dobrodošla, ker se z njo izboljšuješ. Zlonamerne kritike pa moraš vzeti v zakup. Vedno bodo obstajali ljudje, ki te ne morejo videti. Če se slepiš, da ne obstajajo, je neumno.
KČ: Ne spomnim se, da bi me kdo kdaj posebej užalil. Govorim seveda o žalitvah človeka z obrazom, imenom in priimkom. Anonimke izza tipkovnice, slušalke ali peresa ne štejejo. Seveda pa vsem ne moreš ugajati. Čeprav si ljudje, ki te ne poznajo, ustvarijo določeno sliko o tebi, je nemogoče, da se sestaneš z vsakim Slovencem na kavi in mu dokazuješ, da si v redu oseba.
AMM: Ljudem ne želimo nič slabega, samo dobro. Edini zločin, ki ga "zagrešiva" v tej predstavi, je, da jih hočeva nasmejati.

Ženske med sabo pogosto postanemo tekmovalne, kot da nas na koncu čaka samo en cilj. Kako se naša tekmovalnost razlikuje od moške?
AMM: Mogoče smo okrutnejše pri izbiri sredstev za dosego tega cilja. Moški so še vedno primitivnejši: se stepejo in je mir. Me se pa koljemo, praskamo, kopljemo oči, pulimo zobe in lase (smeh).
KČ: Moški so tekmovalni na drug način. Recimo temu bolj zdravo tekmovalni. Ali si povedo kaj neposredno ali pa v šali. Mislim, da to "hendlajo" bolje od žensk. Tu se moram postaviti na njihovo stran.
AMM: Prav zato imam odprto srce do Katarine.
KČ: Tudi jaz do Ane Marije. Že na začetku, ko smo snovali predstavo, sva preživljali skupaj cele dneve. In ne predstavljam si, da si z nekom, s katerim se ne razumeš. Drugače je tudi zato, ker sva sami na odru sami. Sva soodvisni. Imava samo druga drugo.
AMM: Seveda potrebuješ v vsaki odrski uprizoritvi prisotnost konflikta, toda med nama zasebno ni bilo niti zametkov tega. Stvari si poveva neposredno, zagovarjava iskrenost in znava sprejeti povedano, da ne nastane zamera. Nisva tekmovalki, ampak sva tandem, ki strmi k skupnemu cilju. Je pa res, da sva midve na odru, toda nič ne bi bilo mogoče brez fantov.

Predstavo režira Lado Bizovičar, scenarij sta napisala Jure Karas in Gašper Tič, koliko pa sta sami sodelovali pri njenem nastajanju?
AMM: Ravno toliko, da sva jim dali občutek, kakšni sva po karakterju in kam naj zapeljejo stvari. Oni pa so nama dali pravico ugovora (smeh), ampak so uživali najino popolno zaupanje.
KČ: Zdi se mi, da naju tudi oni poznajo dovolj dobro, da so ocenili, kako daleč lahko gredo in kaj sva sposobni uprizoriti na odru. In tudi najin humor – kot sem že večkrat poudarila – je moškega spola (smeh). Nismo želeli narediti tipične ženske predstave …
AMM: Izogibali smo se debatam o šminkah, čeveljcih in dragih torbicah ...
KČ: Poleg tega ne gre za stand up. Gre za predstavo s koreninami v kabaretu.

V predstavi tudi pojeta. Katarina, kako ste se spoprijeli s tem izzivom?
KČ: Lado mi je rekel, da bom pela, in sem ga samo pogledala (smeh). Bila sem živčna, kako bom izpeljala to, saj sem se zavedala, da bo poleg mene Ana Marija. Toda na koncu sem spoznala, da v predstavi ne gre za pevsko tekmovanje, ampak za interpretacijo besedila. Imamo dve pesmi, kjer sem v vlogi spremljevalne vokalistke Ane Marije (smeh).
AMM: Tu pa moram izreči pohvalo - s katero se ne prilizujem, saj ne bom imela od tega nobene koristi -, da Katarina zelo dobro poje. Potrudi se maksimalno in se zna pošaliti na svoj račun.
KČ: Obstaja ogromno igralk, ki krasno pojejo … Jaz nisem ena izmed njih (smeh obeh).

Omenili sta, da niste želeli narediti tipične ženske predstave. Koliko bolj strah vzbujajoča je ženska z močno osebnostjo?
AMM: Naš poklic je čudovit, zahteva, da si močna oseba, po drugi strani pa: ali ni boljše, da tisto, kar nima namena, da je v naši družbi, gre čim prej. In da ostane tisto, ki ve, zakaj vztraja.
KČ: Ženske z močnejšo osebnostjo težje obvladuješ. Ampak sem vedno imela več moških prijateljev kot ženskih. In močna ženska mora imeti ob sebi močnega moškega. No, ali pa copato (smeh).
AMM: Odvisno.
KČ: Rada sem ženska, in ne pošast, ki usmerja svojega moškega. Zagovarjam enakopravno partnerstvo - s tem, da mi včasih zelo godi, da dobim v poklon rože ali mi nekdo odpre vrata. Ker si že na poklicni poti navajen delati vse sam, je lepo, da te nekdo opomni, da si na koncu dneva ženska (smeh).

To temo sem načela, ker je Zvezdana Mlakar v najinem zadnjem intervjuju rekla, da morajo ženske v politiki prevzeti moško vlogo, če želijo uspeti. Ana Marija predvidevam, da je tako tudi v stand upu …
AMM: V poklicu, kjer sem se znašla, ni prostora za mevžaste brezhrbteničarje. Ne moreš računati, da te bo nekdo rešil, kot bi bila princeska.

Kako je s pričakovanji?
KČ: Večja so.
AMM: Predispozicija, ko na oder pride moški komik, je: "O. K.; sicer ga ne poznam, ampak da vidimo, kako je dober. Pa lep je." Ko pridem jaz na oder, pa moram najprej razbijati skepso, ki jo imajo v občinstvu, ali sem sploh smešna. Tega ne moreš razbiti z invazijo do občinstva, ampak z odprtostjo. In takrat si najbolj ranljiv. Občinstvo potem gleda v polje ranljivosti, ki si ga odprl za njih iz čiste ljubezni do svojega dela in njih.
KČ: Za ta poklic moraš biti močen in hkrati zelo ranljiv. Potem pa pride še medijski pritisk.

Katarina, kako je s tekmovanjem na avdicijah, ki se jih udeležujete za vloge v hollywoodskih filmih in angleških serijah?
KČ: Drugače je. Na nekaj avdicijah, ki sem se jih udeležila, sem imela določeno uro, kdaj sem se morala pojaviti, tako da nikoli nisem videla pred sabo deset ali dvajset deklet, ki se potegujejo za isto vlogo. Kar je super. Ali pa najprej posnameš, pošlješ, in ko prideš v naslednji krog, ne prideš v stik z drugimi.
AMM: Ta šovbiznis ni lahek.
KČ: Ni. Znana hollywoodska igralka je nekoč izjavila, da gre za poklic zavrnitev. Preden dobiš vlogo, dobiš številne zavrnitve. In ne smeš jih jemati osebno.

Koliko je bilo teh zavrnitev?
KČ: Ne štejem ...
AMM: To bi bilo res nespametno, saj igralstvo ni poklic, kjer so same fontane šampanjca. Včasih slišim kakšnega starša, ki začne razlagati, kako bi njihova punčka rada postala igralka, in samo odkimam z glavo, ker se zavedam, kako zahteven je ta poklic. Še posebej zato, ker nisva igralki z diplomo z AGRFT-ja.
KČ: Več se moraš dokazovati.
AMM: Poklicni srenji in ljudem. Ampak ne vem, ali bi ta poklic priporočila tem punčkam, kajti kar vidijo, je blišč, ne vidijo pa ogromno truda, odrekanja, poti … In ni njihova naloga, da to vidijo. V svoj poklic vložiš veliko dela prav zato, da se ga koncu sploh ne opazi.
KČ: Ampak če nekdo to zelo čuti v sebi, bo šel po tej poti - ne glede na nasvete.
AMM: Poklic je zanimiva beseda – poklican si. Če si dovolj pogumen, poskusi.

Je težje vsako leto znova vztrajati v istem prostoru ali je lažje, če si privoščiš kakšen izlet zunaj okvirov vsakdanjosti?
KČ: Meni se zdi idealno, če bi lahko vsaj na tri mesece kam pobegnila.
AMM: Če se prehitro vrtiš v enem okolju, ti zelo hitro zamegli sliko o širšem prostoru. Ves čas moraš imeti odprto tretje oko. Sicer pa je meni v tem prostoru super. Nikoli me ne boste slišati jamrati: "Oh, ta Slovenija!" To lahko vsak reče, ali rudar ali jaz. Toda Slovenijo imam rada in se ne bom odselila. Dokler se bo kdo rad nasmejal moji šali, bom rada počela to, kar je moje poslanstvo.
KČ: Tudi ko greš malo naokoli, vidiš, kaj imaš doma. V Sloveniji je moja baza, tu imam prijatelje in družino. Toda potovanja ti širijo obzorja. Vedno ko se usedem na letalo, se veselim novih dogodivščin, novih poznanstev, drugačne hrane, drugih kultur. Rada potujem. Je pa vedno lepo priti domov.

Katarina, za konec: čez eno leto bo 20. obletnica od prve oddaje Atlantisa, ki ste jo vodili. Se počutite kaj staro ob tem podatku?
KČ: Da (smeh obe).
AMM: Ampak ima ob sebi mene, da ji povem vsak dan, da ni (smeh).
KČ: Spomini so lepi, ker si toliko v pogonu, da včasih pozabiš na čas.