"Včeraj sem gledal in sem si rekel, pa kje so ti ljudje? Po nakupu enodnevnih vstopnic bi jih moralo biti več. Tisti enodnevni so prišli danes. Tudi vzdušje je drugačno," je po končanem dvodnevnem glasbenem dogajanju na kopališču Laguna na obrobju Ljubljane za MMC dejal prvi obraz festivala Franci Kek.

Drugo selitev festivala - prvič se je preselil leta 1999, ko je do leta 2003 potekal na letališču Prečna - je zaznamoval manjši obisk obiskovalcev, ki so si kupili dvodnevno vstopnico, in večji obisk tistih, ki so kupili enodnevno vstopnico.

Tisto enodnevno vstopnico je tako večina unovčila sinoči, ko so na Laguno prišla prva imena festivala in pestro glasbeno zaledje iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Italije. S tem se je Rock Otočec bolj kot festivalu približal enodnevnemu koncertnemu dogodku s svetovno znanima imenoma, ki sta v svojem dvajsetem letu delovanja videla že vse: od majhnih klubov do velikih stadionov.

Poleg prepevanja ob bazenskem kompleksu pa so predvsem Papa Roach (pevca Billy Talent je zabavalo dejstvo, da je poleg odra bazen - o tem več v nadaljevanju) lahko prvič okusili še eno stvar: kako je na odru, kakršen je bil postavljen na Laguni, preigravati le ob zvoku, ki ga slišijo člani skupine le skozi slušalke, medtem ko se roke pod odrom povesijo in vzkliki postanejo vse prej kot v skladu s tem, kar prepeva pevec. Da. Zgodilo se je še enkrat.

"V petek je bila težava - čisto ne razumem - v amperih pri varovalkah. Včeraj pa smo imeli okoli mešalne mize neke težave, ki so jih na srečo tisti, ki so bili odgovorni za to, rešili," je po festivalu pojasnil Kek za MMC.

Ravno ob drugi skladbi večera Blood Brothers je znova zatajil ton na festivalu, toda tokrat - kakor smo izvedeli po njihovem nastopu - je bila težava na strani tehnične ekipe Papa Roach. Težava je bila za kratek čas odpravljena. Pevec skupine Jacoby Shaddix se kljub prvim težavam na odru ni ustavil. Skakal je gor in dol, se v njegovem stilu sklanjal proti tlom in pel, vse dokler ni znova prišel iz zvočnikov njegov glas.

"Malo boste morali počakati," je dejal pred naslednjo skladbo večera, ki je v "pogon spravila" - končno lahko napišemo - od začetka odra vse do mešalne mize nabito polno prizorišče, kjer so tisti malo manj zagreti za skupino Papa Roach lahko spremljali dogajanje umirjeno v ozadju med mešalno mizo in velikim šotorom. Potrebno je bilo le nekaj prvih kitarskih rifov in že je Laguna prepevala: "There's no money. There's no possessions, only obsession. I don't need that shit ..." Še preden se je Between Angels and Insects dodobra razživela, je še drugič Shaddix ostal neslišen. Tokrat, ko se zaznal, da je znova zatajila tehnika, se je samo obrnil, vrgel mikrofon nekaj centimetrov stran od bobnarja na tla in odkorakal v zaodrje.

Tistih deset minut se je vsaj za organizatorje vleklo dlje, kot bi doživljal festival nekdo, ki ni bil naklonjen glasbeni ponudbi in prizorišču. Kek je vmes prišel na oder in nagovoril zbrane, da se bo skupina vrnila, ko odpravijo težave (kot si lahko pogledate v videu spodaj). "Takrat, ko je zmanjkalo ozvočenja za deset minut, verjemite, da sem bil videti prej veliko bolj spočit kot zdaj," je dodal Kek po tem, ko so se od občinstva poslovili še Billy Talent za MMC.

"Bil sem precej 'kontra' odmerjen, nemiren, rezerviran psihično, ko je pri Papa Roach nehalo delati ozvočenje. Po desetih minutah smo šli naprej, za kar sem se tudi opravičil, ne glede na to, ali smo bili mi krivi ali ne. Tudi občinstvo je opravičilo sprejelo. Na koncu lahko rečem, da čutim neko zadovoljstvo," je po koncu festivala za MMC dejal Kek.

Živahnejši drugi dan na festivalu
Kljub vsemu pa je drugi dan Rock Otočca na Laguni ponudil več življenja kot prvi dan. Prostor pod odrom so obiskovalci že okoli osme ure zapolnili do približno iste mere, kot so ga v petek ljubitelji Elvis Jackson okoli desete ure zvečer.

Že sprehod mimo parkirišča do vhoda v bazenski kompleks ob zvokih neutrudljivih reških članov skupine Let 3 je ponudil čisto drugačno sliko, kot jo je v petek. Tam so bile v krogih posedene manjše skupinice veseljakov, ki so se zabavali vsak na svoj način in ob svoji priljubljeni pijači. Še v gostilni tik pred bazenom sta bili prosti samo kakšni dve mizi. Pod odrom pa poskočni ljubitelji Let 3, ki so prišli na svoj račun ob skladbah Riječke pičke, Profesor Jakov in Maček v žaklju.

Pred nastopoma Papa Roach in Billy Talent in po odhodu Let 3 je Ljubljana v bolj množičnem številu (nazadnje je bilo tako v Hali Tivoli, ko so nastopali kot predskupina Motörheadov, ki so trenutno še vedno na prisilnem počitku zaradi Lemmyjeve bolezni) znova prepevala z Borutom Maroltom klasike Nietov, ki se je začela udarno in brezkompromisno s Srečno mladino in se razživelo v precej bolj festivalsko adaptirani različici Nietov, ki so si predvsem v vokalni liniji privoščili več svobode v obliki vzklikov in raznih medmetov. "Jaz moram nekaj povedati, preden začnemo. Jaz sem veliki 'fen' Let 3, tako da 'juhu'," je bil sicer prvi nagovor Marolta, ki je pozneje krmaril po zapuščini Nietov.

Papa Roach s festivalsko energijo
Po daljšem odmoru (približno enakem, kot je bil pozneje pred nastopom Billy Talent) na glavnem odru, ko se je pripravljal oder za nastop Papa Roach, je iz zvočnikov začela odmevati uvertura, ki je na oder pripeljala Shaddixa, kitarista Jerryja Hortona, basista Tobina Esperanca in bobnarja Tonyja Palerma.

"Zdaj pa začnite skakati," je takoj zavpil Shaddix. Lik - za katerega bi lahko rekli, da je šel čez pekel in nazaj v enem letu (namreč lani so ga prizadele težave z glasilkami, zaradi katerih je moral na prisilni počitek) - je sinoči pokazal, da še vedno spelje zadeve. Korektno. "Snemanje zadnjega albuma je bilo precej težko delo. Preživeli smo nekaj težkih trenutkov, kar nas je malce upočasnilo. Toda vsakič, ko pride kakšna ovira vmes, jo premagamo. Skupino bolj okrepijo. Nič nas ne more ustaviti," je pred nastopom za MMC dejal Esperanca.

Medtem ko se številni, ki jih glas in stas zapustita v starejših letih, opirajo na posnete matrice in pomoč kolegov iz skupine, Shaddix še vedno večino dela opravi sam. Naj bo to z neprestanim skakanjem, pozivom k dvigovanju rok, rokovanjem s prvimi vrstami in k ustvarjanju 'mosh pita' ali z lovljenjem visokih tonov, ki jih še "zvozi".

Svoje je dodal tudi Horton predvsem pri solažah na največje uspešnice, ki so bile le del repertoarja. Čeprav so člani trenutno na turneji z njihovim novim albumom The Connection, se njihov repertoar v zadnjih štirih letih ni pretirano spremenil.

"Obvezna kvota" iz zadnjega albuma, ker so se začeli spogledovati z elektroniko, je na njihovem koncertnem repertoarju zanemarljiva (Still Swingin', Where Did the Angels Go? in Before I Die). In kot se je sinoči izkazalo, je to njihova prednost, saj so prav ob Between Angels and Insects (kjer so bile težave s tonom), Getting Away With Murder, Scars in Last Resort zbrani pod odrom najbolj prepevali poleg Shaddixa.

Billy Talent odgnali dež
"Ljubljana, ljubimo te. Potrebujemo te," je še zavpil Shaddix po zadnjih odpetih verzih Last Resort, ko nad prizoriščem začel padati dež, in odkorakal iz odra. Dežne kaplje so se sicer nadaljevale v prvih minutah nastopa kanadskih punkrockerjev Billy Talent, a se je ozračje kmalu stabiliziralo. Hkrati pa se je sam zvok na festivalu še najbolj približal znosni frekvenci. Pevec Benjamin Kowalewicz, kitarist in pevec Ian D'Sa, bobnar Aaron Solwoniuk ter baskitarist in pevec Jon Gallant so v Ljubljano prišli z repertoarjem, ki jih spremlja na nekaj njihovih zadnjih festivalskih koncertih.

Kanadčani so bili v primerjavi s Papa Roach za odtenek bolj sproščeni v svoji rutini. "To je javni bazen, kamor gre lahko vsak plavat? A ima tudi nudistični del? Res? No, pa vem, kje bom po nastopu," se je šalil Kowalewicz, za katerega velja, da se od prvih dni nastopanja z Billy Talent drži mikrofona za vsako ceno. "Nisem talentiran. Sem zelo enodimenzionalna figura," se je šalil v pogovoru za MMC.

Z inštrumentalno zasedbo, ki je kot stroj in glasom Kowalewicza, ki večino časa potiska svoj glas do stopnje, kjer bi lahko samo še počil, se zdi, da je njihova glasba pisana za festivalska okolja. Kar se je potrdilo tudi sinoči pred sicer nekaj manj številnim občinstvom, kot je bil pri Papa Roach. Povrhu pa so poželi pravo navdušenje, ko je Kowalewicz dejal, da je Saint Veronika skladba o dekletu, ki je odraslo v Sloveniji.

Zastave so - med njimi slovenska - vihrale med Viking Death March, This Suffering, Rusted from the Rain, Man Alive! ... In čeprav je pevec izgubil nekje vmes pozornost občinstva, se je to znova zbudilo v sklepni fazi ob uspešnicah Devil on My Shoulder, Fallen Leaves, Surprise Surprise in Red Flag. "Pojte, drugače bom šel. Na avtobusu imam serijo Igra prestolov in tam je bazen," se je šalil vmes pevec.

Skupini Billy Talent in Papa Roach sta Rock Otočcu zagotovo dali poljub festivalskega življenja. A, kot smo zapisali že sinoči, je za festival potrebno več kot le glasba.

Kek je za MMC po sinočnjem dnevu še strnil: "Mi smo imeli letos zelo močne skupine, ki so temu primerno tudi drage. Imeli smo lep obisk, ampak smo pričakovali, da bo glede na te skupine še večji."

Se zaradi tega Rock Otočec poslavlja ali ostaja v Ljubljani? Če vprašate Keka, bo treba za odgovor še malo počakati.

Utrinke z nastopov Papa Roach in Billy Talent ter pogovore s člani skupin si lahko ogledate v videih spodaj. Prav tako tudi pogovor s Kekom. Več utrinkov dogajanja pa najdete še v spodnji galeriji.