Ob tem sproži nekaj spominov, ki so vezani na njen singel z Eme 2010 Dež, za katerega še vedno mnogi trdijo, da bi tistega leta moral odpotovati na Evrovizijo. A usoda je hotela drugače. Namesto da bi šla na Evrovizijo, je šla na koncertne odre in se vmes še enkrat zaprla v studio ter izdala svoj tretji album Med vrsticami za svoj 23. rojstni dan. Par mesecev pred dopolnitvijo 25. leta pa je znova v snemalnem studiu.

Sama pravi, da mora biti naslednji album nekaj posebnega, in poudarja, da vsak dan stremi k temu, da preseže sama sebe. "Mislim, da smo naredili eno zrelo popploščo z 'live' pridihom, kar sem si tudi želela, glede na to, da imam koncerte in mi energija na koncertih zelo veliko pomeni," je bila prepričana Nina na dan, ko so s člani njene skupine končali snemanje inštrumentalnih delov in se z mislimi že osredotočali - predvsem Nina - na snemanje vokalov.

Cel intervju s pevko si lahko preberete spodaj.

Nina, na neki način ste sami zgodnja predstavnica vseh tistih, ki so prišli na slovensko glasbeno prizorišče s pomočjo nastopov v glasbenih resničnostnih šovih, ampak vi ste zdaj tu – snemate četrti album – in ste daleč od vedno bolj ponavljajočega se modela, da pride zmagovalec iz šova in čez štiri mesece tarna, da ni nastopov. Kaj ste vi naredili prav, da ni prišlo do tega?
Spomnim se, da je bilo takoj po zmagi v Bitki talentov kljub veselju in seveda ogromno lepim stvarem, ki mi jih je zmaga prinesla, zame zelo težko obdobje. Takrat na vse skupaj še nisem bila pripravljena niti o šovbiznisu nisem vedela praktično nič, kar je tudi težko pričakovati, saj sem bila stara komaj 17 let. Enostavno sem v tem samo uživala in nisem razmišljala, kaj bo jutri, čez eno leto. Nisem imela že vnaprej pripravljenega materiala, zato sem potrebovala veliko časa, da sem ob sebi našla avtorje in ljudi, s katerimi sem dejansko začela ustvarjati v studiu.

Omenili ste, da ste morali spoznati, kaj je 'šovbiznis'. Kakšen je 'šovbiznis'?
Odvisno od tega, kako si ga narediš. Koliko sam dopuščaš, da določene stvari negativno vplivajo nate ali pa na to pogledaš tudi z druge, pozitivne plati. Jaz poskušam čim več ustvarjati in razmišljati predvsem o glasbi. Ustvarjati skladbe, vaditi, koncertirati … Enkrat, ko začneš delati na tak način, se veliko stvari zgodi spontano. Nisi obremenjen z negativnimi stvarmi, je pa dejstvo, da imam ob sebi zelo majhno ekipo ljudi, s katerimi delam, in samo sledimo svojim ciljem, ki si jih zadamo. Vesela sem, da imam ogromno koncertov v teh časih, kar me tudi žene naprej, da delam in ustvarjam.

Če si izvajalec popularne glasbe v Sloveniji, ni vse v glasbi. Vedno bolj prihajajo v ospredje druge teme, ki nimajo nobene zveze z glasbo. Zakaj o vas ne beremo vsak drugi teden, da ste si spremenili pričesko ali zamenjali proizvajalca sončnih očal?
(Smeh) Z novinarji sem v lepih odnosih in očitno radi spremljajo, kar delam. Tudi glede na to, da sama v odnosu do medijev nisem v ospredje postavljala drugih stvari – vedno glasbo, ker se mi zdi, da imam tu največ povedati - je bilo drugače. Ne odpiram tem, ki se mi zdijo nepomembne. Res pa je tudi, da sem mnenja, da morajo nekatere zares osebne stvari ostati za zaprtimi vrati, pa ne zato, ker bi bile ne vem kakšna skrivnost, ampak so lahko včasih za nekoga tudi občutiljive.

Če bi vas tako podrobno spremljali, kot na primer Heleno Blagne – kako bi se znašli v njenem položaju? Gre namreč za osebo, ki ne deli toliko delcev svoje zasebnosti z javnostjo, a še vedno pride prek nekih drugih kanalov vse do njih?
Glede na to, da smo tisti, ki delamo v šovbiznisu, bolj izpostavljeni, stvari še lažje pridejo na ušesa. Ljudje pa seveda radi berejo in govorijo o osebnih stvareh, tudi če to mogoče sploh ne drži. Jaz pravim, da se je v takšnih razmerah vedno dobro postaviti v kožo tistega, o katerem nekdo razlaga. Ampak to je verjetno samo utvara. Nismo tako narejeni ... Je pa morda drugače v mladosti in ko si malce starejši. Drugače gledaš. Mogoče te v starejših letih kakšne stvari še bolj prizadenejo, kot so te v mlajših letih. Mislim pa da smo navsezadnje samo ljudje in se nas na neki način te stvari tudi dotaknejo. Še posebej, če so osebne.

Torej ne velja, da z leti dobiš tršo kožo?
Mislim, da nikomur ni prijetno, da o sebi bere slabe stvari oz. stvari, ki so res tako osebne, ki te bolijo – teme, ki so del tvojega življenja. Na primer družinske zadeve – to vedno boli. In ni važno, koliko si star.

Berete novice o sebi?
Kadar imam kakšen intervju, si rada kupim revijo in si jo shranim. Jaz imam vse svoje intervjuje in prispevke shranjene že od začetka, ko je to začela hraniti moja mami. Vedno mi je to veliko pomenilo in jih ne jemljem za samoumevne. Vesela sem, če mediji podpirajo mojo pot in si to rada shranim za spomin.

Koliko škatel imate do zdaj teh spominkov?
Uff … V zadnjem času imam veliko stvari v elektronski obliki, od prej pa imam veliko škatlo, kjer imam skoraj vse.

Ko pogledate nazaj svoje skladbe, je kakšna, ob kateri se nasmejite, češ da se je danes ne bi več tako lotili oz. posneli?
Ja, se zgodi. Predvsem ne kot sama skladba, ampak v načinu interpretacije in barvi mojega glasu. Preseneča me, kakšen glas sem imela pri 16 letih, ko sem začela svojo glasbeno pot. Za primer lahko izpostavim skladbo Vse, kar rečeš mi, ki sem jo pred kratkim poslušala v izvirni različici – poleg tega sem gledala še videospot – in sem si rekla: "Joj, to sem jaz (smeh)." Z leti in z nastopi na koncertih skladbi dodaš vrednost z nadgradnjo interpretacije, tako da se mi zdi, da je bil pri tej skladbi narejen največji preskok. Dober dokaz je tudi primerjava izvirnika z različico, ki smo jo posneli lani s Stiškim kvartetom. Še vseeno pa pazim, da ne zaidem čisto s poti. Navsezadnje moraš ohraniti tisto glavno vokalno melodijo, ki jo imajo ljudje radi, in delaš na drugih stvareh.

Koliko se bo pri vaši interpretaciji poznalo, da boste peli še več avtorskega materiala in vam ne bo treba več prepevati misli nekoga drugega oz. upoštevati napotkov drugih?
Jaz mislim, da imamo mi glasbeniki, pevci nalogo, da smo tudi interpreti stvari, ki jih sami nismo napisali. In pri tem nosimo še večjo odgovornost, ko pojemo besedilo, ki ga je morda napisal nekdo drug. To mi trenutno predstavlja največji izziv. Zdaj se z avtorji usedem in predebatiram teme. Četudi sama ne znam najbolje napisati besedila, se veliko pogovarjam o tem, o čem bi rada pela. Zdaj pojem stvari, ki jih čutim in so del mene. Mislim pa, da se lahko vsakdo najde v skladbah na svoj način. Ko prebiram sporočila ljudi, ki mi pišejo, kaj sami doživljajo skozi moje skladbe, se šele zavem njihove širine. To me najbolj fascinira. Vsak si ustvari svojo zgodbo in to je čar glasbe.

V katerih temah se ne vidite več in ne bi o njih več prepevali? Mogoče kakšna družbeno-kritična Nina Pušlar ne pride v upoštev?
Če je besedilo dobro zapakirano na tak način, zakaj pa ne, saj to je del našega vsakdana. Pri snovanju četrtega albuma smo se pri besedilih skušali odmakniti od klasične zaljubljenosti med moškim in žensko. Raje pojem besedila, ki so bolj življenjska, tudi takrat, ko ni vse ok, ko si včasih v dvomih ... Poskusili smo ustvariti kakšno pozitivno besedilo, glede na to, da poslušamo same negativne novice, mislim, da je poslanstvo nas glasbenikov, da ustvarimo s svojimi skladbami bolj pozitivno ozračje. Imamo pa raznoliko strukturo besedil: od balad in močnih ljubezenskih besedil do povsem sproščenih neljubezenskih besedil.

Kaj vas tako fascinira pri ljubezni?
Pri tem albumu sem želela, da so besedila zelo življenjska. Ne maram tistih ljubezenskih besedil, ki pripovedujejo, kako je vse lepo. To je minljivo in realnost je nekaj drugega. Tudi v tem smislu, če ti je z nekom 'fajn', ti gre kdaj tudi na živce in je kdaj tudi vse narobe, ampak si z njim, ker ga ljubiš in ga vzameš celega, takega kot je. To je ena izmed prispodob, ki jo bodo lahko poslušalci zasledili v enem besedilu.

Tina iz Tabujev je v zadnjem pogovoru za MMC dejala, da ne more vedno peti o ljubezni, ker ni vedno zaljubljena. Kako je v vašem primeru? Ali kaj vpliva, če ste zaljubljeni, ali ne?
Ja, če se zelo osebno poistovetiš s skladbo, je težko. Če se poskusiš vživeti in na neki način odigrati vlogo, ki ti je dodeljena, je pač igra in vloga, ki jo interpret mora igrati.

Ste sami igralka?
Še vedno se učim prehajati iz enega filma v drugega – podobno kot na koncertih, ko greš iz ene skladbe v drugo. Meni je včasih precej smešno, ko vidim kakšnega pevca, ki poje nekaj, kar ni veselo, in se zraven smeji. Na to sem postala pozorna, ko sem nastopila na festivalu Ema s skladbo Dež. Zapomnila sem si opazke, ki mi jih je dal odgovorni za naš scenski nastop. Imeli smo vaje s skupino Maestro, vprašal me je, zakaj se smejim pri izvajanju skladbe, češ da ne izpade pristno, če se smejim. Ko si kdaj pogledam ta nastop, imam to še vedno pred očmi. Če pogledate, se nikoli ne nasmejim med prepevanjem, samo na koncu. Tako ali tako pa se nisem mogla veliko smejati zaradi same višine pesmi (smeh). Od takrat naprej sem se na sam nastop zelo skoncentrirala in si rekla, da moraš biti v skladbi tiste tri minute. Ali eno uro in pol, ko imaš koncert. Pred tabo je izziv, ko moraš krmariti med eno in drugo vlogo.

Menite, da je bil smeh odločilen? Na primer Emmelie De Forest je letos na Evroviziji dvakrat izvedla Only Teardrops z nasmeškom na obrazu, pa sama pesem ni ravno sinonim za veselje.
Niti slučajno vsaka pesem ne kliče po nasmešku, je pa stvar interpreta, da ga predstavi na svoj način. Vsak ima nekaj svojega, meni je recimo zelo pomembno, da začutim skladbo in tudi mimika mora biti taka, kot je treba.

Vas bomo kdaj slišali peti v angleščini ali španščini?
Ja, takšnim stvarem nisem nikoli rekla ne. Želja je zagotovo, da naredim kaj v kakšnem tujem jeziku, ampak za zdaj je prioriteta materni jezik in slovenski trg. Ko bomo delali kakšen album največjih uspešnic, pa bi mi predstavljalo izziv, če bi svoj stari material posnela še v tujem jeziku. Zakaj pa ne. Mislim, da moraš verjeti in sanjati o takšnih stvareh, da jih na neki način tudi prikličeš.

Kako to, da še vedno v svoj repertoar vključujete priredbe?
Zato, ker se mi zdi 'fajn', da zapoješ tudi kakšno pesem, ki ti je pri srcu, in na ta način tudi izkažeš spoštovanje drugim glasbenikom in avtorjem, ki so pisali zgodovino. Večinoma gre za skladbe, ki so me spremljale v življenju, v otroštvu, mladosti - za slovenske priredbe, ker imam rada slovensko glasbo in sem ob njej odraščala.

Kaj trenutno poslušate in bo na svoj način tudi vplivalo, kako se boste "obnašali" v studiu?
Poslušam zelo veliko različne glasbe. Tudi v zadnjih letih sem poslušala veliko stvari za nazaj. Nisem odraščala v okolju, kjer bi mi bilo to položeno v zibelko, zato že nekaj let za nazaj odkrivam glasbeno zgodovino, ki je odlična. Prav zato mi je super, ker v studiu ustvarjam s skupino v živo. Pri prejšnjem albumu je bila inspiracija Adele, drugače pa zdaj poslušam res ogromno stvari. Vedno poizkušam delati stvari, ki mi niso najbolj pri srcu, ki se jih težko lotim, zato da razbijem neko rutino. Poskušala sem vzeti skladbo, ki mi ni bila najbolj po godu in je imela interpretacijo, ki mi ni bila blizu. Delam stvari, ki so težje; vaje, ki jih nisem imela rada, saj si samo na tak način lahko boljši. Podobno je tudi pri mojem učenju klavirja.

Kakšen bo v melodičnem smislu?
Zelo kontrasten, ker je sestavljen iz dveh delov: en je moj avtorski, drugi pa je del drugih avtorjev, večinoma Martinovih pesmi. Vse smo združili v isti duh, v eno celoto, ki pa je zelo raznolika. Mislim, da smo naredili eno zrelo popploščo z 'live' pridihom, kar sem si tudi želela, glede na to, da imam koncerte in mi energija na koncertih zelo veliko pomeni. To sem želela vnesti na album, ga posneti s skupino in upam, da bo končni izdelek čim boljši.

Kaj bi odvrnili tistim, ki reagirajo precej zadržano ob misli, da ustvarjate album, kjer bo večina skladb vaših avtorskih in dvomijo v vaše sposobnosti – večinoma iz strahu pred neznanim? Kaj lahko pričakujejo?
Sam napišeš, kar čutiš, kako gledaš na svet in na ta način si še bolj iskren do svojega občinstva.. Mislim, da bo na koncu en preplet tega, kar je bilo prej, s tem, kar je zdaj. Delamo zrelo ploščo. Zagotovo najbolj do zdaj, saj se tudi sama spreminjam z leti. Če pogledam ustvarjalni proces pri prvih treh albumih in zdaj, je podobno, kot če pogledam sebe pri 16 letih in zdaj pri 24 letih oz. kmalu bom že 25. Popolnoma drugače je.

Kako majhen oz. velik je zdaj pri vaših 24 letih slovenski koncertni trg, če si Nina Pušlar? Koncertni trg je tak, da zahteva prilagajanje. Seveda se manjšega klubskega koncerta pozimi ne lotiš na isti način kot poletnega velikega open-aira. Kljub naši majhnosti je še veliko možnosti za koncerte. Čisto odvisno od obdobja. V načrtu imamo koncerte po kulturnih domovih in je to, da si postaviš ene cilje, da bi naredil korak naprej, poseben občutek. Ljudje pridejo poslušat tvojo glasbo in upajmo, da bo tega v prihodnje čim več. Verjamem, da se da z dobro voljo in s potrpežljivostjo veliko doseči.

Po vašem mnenju: ali je realno, da slovenska popizvajalka ne le napolni Stožice, ampak jih razproda, po tem nastopa na manjših prizoriščih, v klubih in samostojnih open air koncertih?
Vse je odvisno od tega, za kakšen koncert gre. Če uspeš razprodati Stožice, pomeni da narediš spektakel, če pa so v tvojih koncertnih načrtih klubi, pomeni, da delaš intimnejše koncerte. Nič ni spornega v kombinaciji obeh, če je pametno in pravilno načrtovano. Seveda se v svetu to redno dela. Tudi Rolling Stonesi enkrat igrajo na stadionu za 100.000 ljudi, potem pa se pojavijo v majhnem klubu za 500 petičnežev. Ravno v tem mešanju je največji čar.