"Jaz pravim, da je prepoznavnost stranski učinek tvojega dela," vam bo zatrdila Zala, potem ko se boste z njo ujeli v pogovor, kako je tišina lepa in kako je potekal njen prvi šolski dan v novem letniku gimnazije. 16-letnica ni nov obraz na domačem prizorišču, saj se je v zadnjem obdobju pogosto pojavljala na družabnih dogodkih s svojo mamo, toda vedno bolj dokazuje, da ni le - kot bi sama rekla - "obešalnik za obleke".

Že od osnovne šole se ukvarja z ritmično gimnastiko, občasno z manekenstvom, a njeni pravi ljubezni sta igra in petje. Prav z zadnjim je pretekli mesec opozorila nase, ko je predstavila videospot za svoj prvi singel Šele zdaj.

"Jaz delam to, kar me zanima. Zanimata me petje in igra. Obema se bom poskusila čim resneje posvetiti. Ne bom poskušala iti na vsa področja in se vtikati v stroke, na katerih nisem dobra, ampak se bom obdržala tam, kamor me srček pelje," je dejala Zala v pogovoru za MMC.

Pogovor z njo v celoti si lahko preberete spodaj.

Zala, kako je, ko prideš iz šole na intervju? Je to način življenja, na katerega bi se lahko navadili?
Jaz sem človek, ki ne mara rutine in si vedno naredim malo drugačen vsakdanjik. Tudi to danes mi je bilo zanimivo, ko sem prišla iz šole na intervju. Jutri bom mogoče šla iz šole na trening, naslednji dan iz šole na angleščino ... In vedno je kaj drugače. Toda ta način življenja – iz šole na intervju – bi mi bil tudi čisto OK (smeh).

Zakaj? Kaj je tako vabljivo v tem svetu prepoznavnih ljudi?
V tem ni nič vabljivega. Jaz pravim, da je prepoznavnost stranski učinek tvojega dela. Prepoznavnost moraš jemati kot nekaj, kar pride zraven. Ne trdim, da sem jaz tu prepoznaven obraz, ampak želim poudariti, da ne smemo jemati slave kot prioritete. Delam to, kar me veseli in v čemer se vidim. Če pa je moje delo ljudem še všeč, sem zmagala.

Prednost, ki jo imate morda pred drugimi, je to, da ste lahko že od malega spremljali, kakšen je ta svet prepoznavnosti – v primerjavi z na primer kakšnimi zmagovalci resničnostnih šovov, ki so v to vrženi. Kako vam to pomaga?
Vem, da se moram sama znajti v življenju in da sem sama na tej poti, kjer mi ni vse dano. Sama se moram boriti, da bom postala nekaj.

Potem ni dovolj, da ste le hčerka Tanje Ribič in Branka Đurića?
Oh, kje. Kaj je to dovolj? Dovolj je le to, da sta me rodila (smeh). To je to.

Lahko smo brali, da na začetku nista bila najbolj vesela nad potjo, ki ste jo izbrali, vam pa je to predstavljalo še večjo motivacijo, da ste se jima dokazali?
Dobila sem še nov zagon, da se dokažem. Čeprav se nerada. Ampak začutila sem potrebo, da moram pokazati in dobiti neko potrdilo na posnetku, da nekaj znam. To mi je dobro delo. Čeprav na začetku ni bilo tako, da nista odobravala, ampak sta izrazila neko skepso glede tega, da sem malo premlada. Toda ko sta slišala skladbo in videla, da se trudim za to, sta postala zelo zadovoljna.

Zakaj je prišel ravno zdaj čas, da ste posneli svojo prvo skladbo?
Če ne zdaj, bi bil pravi čas pa čez pol leta (smeh). Oče je pred enim letom napisal melodijo za skladbo, meni se je zdela izjemna, zato sem jaz napisala besedilo. Ravno takrat sem imela nekaj več prostega časa zaradi poškodbe, zaradi katere sem morala na prisilni počitek od vadbe ritmične gimnastike in sem imela več časa za petje. K ritmični gimnastiki sem se pozneje vrnila in hkrati posnela skladbo.

Koliko besedil imate poleg tega, ki smo ga že slišali, že napisanih?
Zdaj jih imam samo dve. Vse drugo pa so še vedno samo prebliski. Če se odločim, da bom napisala besedilo, se moram res usesti in vzeti nekaj iz teh zapiskov.

Kaj vas spodbudi, da se usedete in napišete kakšno besedilo?

Pri skladbi Šele zdaj sem šla samo spat. Po glavi so se mi začeli vrteti verzi, ampak na podlagi melodije, ki sem jo že slišala, in ko sem se zbudila zjutraj, sem jih morala preliti na papir oz. celo ponoči sem se zbujala in pisala. Zjutraj pa sem besede spravila v lepšo obliko, da niso bile samo načečkane. Drugače pa moram razočarati, da nisem imela nobenih posebnih navdihov, ampak so se mi verzi preprosto vrteli v glavi.

Dejali ste, da se morate sami boriti, da boste postali nekdo. Kakšno je vaše mnenje o bližnjicah do sanjskega cilja, kot so na primer resničnostni šovi? Bi se kdaj prijavili na kakšnega?
To je pa zadnja stvar, ki bi jo jaz kdaj počela. Se opravičujem, ampak meni res ni všeč. Če se milo izrazim. V tem ne vidim večjega smisla.

Zakaj?
Če se navežem na svoj prejšnji odgovor, ko sem rekla, da je slava stranski učinek: zdi se mi, da se na resničnostne šove po navadi prijavijo samo takšni ljudje, ki jim je slava prioriteta. Slavni zaradi ničesar. Hočejo delati nič in so zato nagrajeni s slavo. To se mi zdi popolen nesmisel.

Bi lahko bil vaš idol nekdo, ki zmaga v resničnostnem šovu?
Če bi ta človek pred prijavo na resničnostni šov ali po njem ali kadar koli v svojem življenju naredil nekaj, kar je spoštovanja vredno - in to udeležitev resničnostega šova zagotovo ni - potem bi ga lahko imela za svoj idol. V mojih očeh bi bil morda vseeno malo omadeževan, da se je sploh udeležil resničnostnega šova. Ampak če ima kaj zanimivega povedati ali mu je človek, ki mu je vredno prisluhniti, je lahko idol brez težav. Samo zaradi zmage v resničnostnem šovu pa ne vem, zakaj bi bil lahko nekdo vzor? Mogoče zaradi fotogeničnega obraza (smeh).

Kateri so ljudje, ki jih sami jemljete kot navdih – kot idole?
Že od malega sta to moja starša. Od znanih igralcev pa recimo Audrey Hepburn ali Meryl Streep. Drugače pa nimam rada enega idola, od katerega bi posnemala njegove najboljše vrline. Pri vsakem najdem kakšno lastnost, ki mi je pozneje všeč: pa naj bo to zaradi njegove igre, sloga, glasbe, petja ali česa popolnoma drugega. Konkretno pa nimam nikogar, ki bi mu sledila.

Če bi si lahko izbrali katero koli obdobje v preteklosti, v katerem bi lahko živeli - katero bi bilo?
OK, zdaj moram malo premisliti, da ne padem v kakšno vojno (smeh). Všeč so mi 50. leta prejšnjega stoletja. Zaradi sloga oblačenja – svingoblekic. Živela pa bi v času, ko je bila Audrey Hepburn mlada. Zdi se mi predvsem - mogoče sem naivna zaradi vplivov filmov -, da so bili včasih fantje večji džentelmeni in bi se vrnila v tista leta, ko so fantje še bili 'dedci' (smeh)

Ste pevka, ukvarjate se z manekenstvom, s športom, imate igralske ambicije. Postajate morda na neki način klasični "multipraktik" - oseba, ki poleg svoje osrednje dejavnosti opravlja vsaj še tri druge?
Ne vem. Jaz delam to, kar me zanima. Zanimata me petje in igra. Obema se bom poskusila čim resneje posvetiti. Ne bom poskušala iti na vsa področja in se vtikati v stroke, na katerih nisem dobra, ampak se bom obdržala tam, kamor me srček pelje. In to sta igra in petje. Mogoče bom v prihodnosti odkrila kakšen nov talent, drugače pa je filozofija preprosta: s športom se moram ukvarjati zaradi zdravja, manekenstva pa ne jemljem resno. Da si obešalnik za obleke, se mi zdi mimo.

Kako to, da se potem še ukvarjate z manekenstvom?
Jaz sem v agenciji Immortal in tam imam nekaj res dobrih prijateljev. Je res dobra agencija in če vidijo v meni potencial, zakaj bi jih zavračala. Ampak - spet - manekenstvo jemljem kot stranski učinek in se ne trudim, da bi na ne vem kakšen način poskušala svojo postavo spreminjati samo zaradi tega.

Koliko bi trpeli za svojo postavo, če se ne bi ukvarjali s športom? Beremo lahko o različnih postopkih, s katerimi manekenke po svetu ohranjajo svojo vitko linijo. Kje je za vas meja?
To in resničnostni šovi sta res dve stvari, s katerima ste zadeli v polno. Groza me je, ko vidim, kaj po svetu manekenke delajo same iz sebe … To je razlog, zakaj ne podpiram manekenstva. Včasih je bilo lepo telo zdravo telo. Dekleta z malo športa, zdrave prehrane in s tisto iskrico življenja, ki je žal ne vidim v manekenki, ki je samo krhka palčka.

Zakaj ritmična gimnastika? Kaj vas je vodilo k njej?
Jaz sem se preizkusila v zelo različnih športih, kot veliko otrok, ampak nekako je mami ugotovila, da potrebujem malo elegance, ker sem bila štorast otrok (smeh). Vpisala me je v ritmično gimnastiko, v kateri sem presenetljivo dolgo vztrajala. V sedmem razredu – po nekaj letih treniranja – sem prišla v boljšo skupino, v kateri sem bila šest let. Z ritmično gimnastiko se tako ukvarjam že vso osnovno šolo in dva letnika gimnazije. In mislim, da mi je zelo pomagala pri razvoju.

Ste bolj tekmovalni tip človeka ali umetniška duša?
Vsekakor umetniška duša.

Kako potem shajate v tekmovalnem svetu ritmične gimnastike?
Že zato so meni veliko ljubši nastopi kot ocenjevanja. Jaz sem bila vedno tista, ki se je razlikovala od drugih tekmovalk. S svojimi gibi sem želela ljudi spraviti v dobro voljo in sem se vedno smejala na tekmah. Če je bil na tekmah viden moj nasmeh, je bil res pristen, ker uživam v tem in želim deliti užitek plesnih gibov z drugimi. Ni pa bil pri meni nikoli prisoten tisti ambiciozni nasmeh: "Hočem biti najboljša." Sploh ne, samo uživala sem v športu.

Koliko časa boste – ob vseh drugih obveznostih, ki se z leti nabirajo – še vztrajali v ritmični gimnastiki?
Joj, ne vem. To je odvisno od drugih stvari, ki še okupirajo moj vsakdan: od petja, sinhronizacij risank, šole, angleščine … Bojim se, da bom morala zmanjšati količino treningov, ampak se pustim presenetiti.

Vaš cilj je še vedno študij v tujini?
Da, to je zelo visok cilj in bom letos morala zelo garati zanj, ampak tega se zelo veselim.

Zakaj tujina? Mislite, da vam Slovenija ne more dati dovolj znanja?
V Sloveniji mislim, da sem že dovolj dolgo in bi rada videla še kaj novega.

Se nameravate po študiju vrniti v Slovenijo?
Najraje bi delala tam, ampak to so zdaj spet sanje. Slovenija je za življenje zame popolna dežela. Za delo in študij pa se mi zdi, da je bolj primerno kje drugje.

Kako na vašo večjo medijsko prepoznavnost – tudi na račun videospota, ki ste ga posneli med poletjem – gledajo vaši sovrstniki?
Kakor kdo. Nekateri se pretvarjajo, kot da ni bilo nič. Najde se kakšen navdušen, ki mi z veseljem čestita. Danes mi je nekdo čestital za moj videospot, tako da mi je čestital v melodiji pesmi in sem bila zelo vesela. Rada imam, da mi ljudje povedo iskreno, kaj si mislijo o meni. Ne maram pa teh, ki odreagirajo z ignoranco. Te pa najbolj preziram.

So vas že od otroštva sovrstniki obravnavali drugače?
Ja, zato, ker sem bila vedno poseben otrok. Vedno sem bila nasmejan otrok, povedala sem, kar mi je prišlo na misel, in se borila za svoje pravice in pravice drugih, ker ne maram nevoščljivosti in krivice. Zato sem bila vedno glasna in mnogim je šlo to v nos. Potem pa so vsi to povezovali narobe, češ da sem glasna samo zato, ker sem od Đurota in Tanje. Kar je popoln nesmisel.