Nova stanovalka Kolodvorske ulice je že ob odprtju svojih novih prostorov pritegnila veliko število ljudi, okoli 250 jih je bilo, med njimi so bili tudi naključni mimoidoči, ki so se vprašali, kdo ali kaj sploh Anselma je.

Ob odprtju smo k svoji novi sosedi pokukali tudi mi, z desne strani vidimo šiviljske stroje, drugega ob drugem, razstavljena je kolekcija snowboarderskih oblačil Nejca Šubica, pa predstavitev izdelkov s tečaja modnega oblikovanja NOO! ... "Vsakodnevno v nove prostore vstopi kar nekaj mimoidočih, ki z zanimanjem sprašujejo, kaj se tukaj dogaja. Večina jih je navdušenih, pohvalijo domačnost in prijetnost ambienta, vsak v njej najde nekaj drugega kar ga/jo pritegne. Ene zanimajo tečaji, drugi bi prišli šivat svoje stvari, nekateri se navdušujejo nad razstavljenimi izdelki, veliko je takih, ki sprašujejo po šiviljskih popravilih, spet drugi pohvalijo idejo o Anselmi," pove modna oblikovalka in absolventka arhitekture Ana Malalan. Anselma je bila njena nona.

Zametki Anselme sežejo v leto 2010, ko je Ana izpeljala svoj prvi tečaj krojenja in šivanja. Odziv na tečaj je bil večji, kot je pričakovala. Kmalu je začela redno organizirati in voditi tečaje šivanja: "Zanje sem priložnostno najemala prostor in ker sem slednjega uporabljala le nekaj ur v tednu, sem veliko razmišljala, kako bi se ga dalo bolje izkoristiti. Poleg tega so tečajnice tožile, da doma nimajo prostora za šivanje in tudi, da bi po tečaju potrebovale še kakšen nasvet pri šiviljskih ugankah. Vse to me je privedlo do ideje o odprtem in opremljenem prostoru, kjer bi vse omenjeno lahko potekalo." Leta 2011 je Ana, ki dela tudi na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, v Ljubljani istočasno z izidom priročnika o krojenju Superkrojenje odprla še Anselmo - izdelovalnico vsega (ne)mogočega, kjer si je mogoče izdelati stvari po lastnih željah in okusu.

Anselma je prostor dejavnih ljudi, javna delavnica, kjer je mogoče izdelovati predmete za vsakdanjo rabo, se naučiti izdelovanja, ali si ogledati izdelke izkušenih izdelovalcev, pove Ana: "Je prostor za 'sodelo' (coworking) - večnamenski, opremljen atelje, kjer se lahko v zameno za dnevno, tedensko ali mesečno karto uporabljajo prostor, oprema in orodje za lastne potrebe. Vzporedno potekajo tudi različni tečaji in delavnice, kjer se je mogoče v sproščenem vzdušju naučiti takšnih in drugačnih spretnosti. Počasi postavljamo tudi malo trgovinico, kjer predstavljamo manj poznane avtorje in njihove izdelke."

Kopalni plašč, uniforma za zdravnico, sedišče za sani
V Anselmi potekajo različni tečaji, največje zanimanje pa je prav za šivanje, saj na prvi pogled delujejo precej šiviljsko, pove Ana, delavnice pa imajo mešani odziv, saj je vedno druga aktualna, še doda. In kaj vse (ne)mogočega so izdelali tečajniki? "Izmed neštetih kosov oblačil, ki so se sešili pod okriljem Anselme, bi izpostavila kopalni plašč, uniformo za zdravnico, ovratnike premera enega metra za umetniško razstavo, pustne kostume za power rangerje in še kaj. Izdelali sta se tudi prevleki, sedišči za sanke in okvir stola in še in še tekstilnih izdelkov. Prek delavnic se je izdelal glinen nakit, kovinski nakit, usnjene torbe, kape, puloverji ... Veliko smo sitotiskali. Ker gre tudi za dejavnosti, smo 'izdelali' kar nekaj razstav, prirejali odprte večerje, gostili gledališko predstavo, snemanje filma, Darilnico ... V Anselmi se je ustanovil pevski zbor arhitektov Slovenije, izpeljali smo natečaj izdelovanja pelerin ..."

Ljudje iz različnih krogov
Tečajev in delavnic, ki so plačljivi in edini vir financiranja Anselme, se udeležujejo različne skupine ljudi - prihajajo ljudje, stari od 13 do 65 let, prevladujejo pa ženske med 25. in 35. letom starosti, z vseh področij in različnih socialnih in interesnih skupin: "Prostora ne zasedajo zgolj ljudje iz enega kroga oz. polja, temveč res mešano občinstvo. To doda prostoru prav poseben čar, saj se velikokrat srečajo ljudje iz takih krogov, ki se sicer drugje najbrž ne bi spoznali. To je bilo na odprtju res izrazito. Malčki so risali na mizi, krožili so najstniki, mladinci, študentje, mladi starši, upokojenci ... Politiki, pravniki, arhitekti, ekonomisti, računovodje, vzgojiteljice, hipsterji, skejterji, rokerji ..."

Sodelovanje in druženje - nujno in samoumevno
Anselma temelji na sodelovanju: "Trenutno smo trije stalni ustvarjalci, okrog pa orbitira – na pamet rečeno – dvajset raznoraznih sodelujočih z različnih področij, ki so bolj ali manj, tako ali drugače vpleteni v sooblikovanje Anselme. Nejčeva razstava je šesta ali sedma razstava. Gostili smo razstavo 'Domovi, kjer nisem bila' projekta Anje Planišček, 'Poezije' Nika Novaka, fotografske razstave ... Anselmi se lahko pridruži kdo rkoli, radi razstavimo, pokažemo dela, ki imajo neko vrednost in kažejo neko znanje. V kakovosti, ideji, izvedbi ali čem drugem. Zanimajo nas predvsem majhne edicije, neznane in skrite, brezčasne in posebne zaradi tega ali onega, take, na katere se naleti navadno zgolj po nekem naključju."

Tako kot sodelovanje se tudi druženje zdi Ani nekaj nujnega in samoumevnega za delovanje Anselme. Kot eno izmed prednosti javne delavnice izpostavi to, da ne izdeluješ sam doma, ampak da delaš v družbi, kar je prijetneje, hkrati pa tudi boljše, saj vedno vidiš načine in delo drugih, se česa naučiš, izmenjaš mnenje.

"S projekti prebuditi ljudi"
Pred kratkim je svoja vrata odprla tudi Knjižnica reči, kjer si lahko ljudje izposodijo reči, v Anselmi pa ljudi spodbujajo k izdelovanju lastnih izdelkov. Kako Ana gleda na takšne projekte, je opazila pozitivne učinke teh podobnih si projektov: "Namen takih projektov je prebujanje, ozaveščanje in vzgajanje ljudi. So kazalniki problemov v družbi in predlagatelji mogočih rešitev zanje. Njihov smisel je širjenje drugačnih pogledov na svet in delovanja posameznika v družbi. Na svoj skromen in mikronačin izzivajo in spodbujajo k spremembam. Ko smo delale Darilnico, projektov s tovrstnimi temami še ni bilo toliko. Zdaj jih je mogoče zaslediti več in tudi ljudje so drugače ozaveščeni o potrošništvu. Da je to pogubno in v obstoječem merilu nesmiselno, je postalo pogostejše mišljenje. Spreminjanje družbe je dolgotrajen proces. Potrebno je veliko časa in delovanja v novo smer, da se spremembe začnejo kazati. Osebno menim, da se dogajajo premiki in da poteka preobražanje, a slednje je tako subtilno, da ga je nemogoče ujeti. Menim, da bo le prišel čas, ko se bomo spomnili svojih starih navad in se jim čudili ali posmehovali. 'Kako smo včasih kupovali kot nori! Same smeti! Kaj nam je pa bilo?!'"

Anselma nekoč čisto prava šola?
O načrtih za naprej pa: "Ko sem začela z Anselmo, je šlo predvsem za tečaj krojenja in šivanja. A že takrat sem si predstavljala, da bi bil nekoč ta tečaj samo ena izmed dejavnosti. Idejo o nekem prostoru, kjer lahko kot obiskovalec uporabljate stroje, orodje in opremo, sem čutila že takrat in tako zasnovala krilno ime Anselma, da bi ga v prihodnosti dodelala, izpilila in dopolnila. To se zdaj že kar konkretno dogaja. Trenutno si prizadevam in želim, da bi Anselma zaživela kot javna delavnica v vsej svoji moči. Da bi bila samozadostna in trajnostna ter da bi sčasoma dopolnjevala svojo ponudbo orodij, strojev in znanj. Da bi postavili še boljši sistem delovanja in da bi še bolj utečeno tekla naprej. Z novo lokacijo si prizadevam, da bi še bolj zaživela, da bi ob vseh časih v njej delovala gruča ljudi, ki bi se med seboj povezovali, drug drugega učili in sklepali takšne in drugačne vezi. Spotoma bi seveda proizvajali takšne in drugačne izdelke, projekte."

"Drugače pa, čisto po tiho, od nekdaj sanjam o ideji, da bi nekoč to postala čisto prava šola. S spričevali in vsem, a z drugačnim načinom in pristopom do izobraževanja. So pa to sanje, ki si jih ne upam sanjati na glas," razkrije svojo željo Malalanova.

Izdelovati je res "fajn"
Za konec smo Malalanovo, ki od vseh svojih izdelkov, ki jih je sama sešila, izpostavi svojo prvo kolekcijo, ki jo je sešila pri enajstih, dvanajstih letih iz starih rjuh, povprašali še, kako bi ljudi spodbudila k izdelovanju: "Izdelovati je res fajn. Stvari, ki si jih kdo sam izdela, zelo težko pristanejo v smeteh. Na njih smo ponosni, imajo posebno vrednost in jih uporabljamo z večjim spoštovanjem kot kupljene stvari. Tudi oblačila, ki si jih sami sešijemo, nosimo čisto drugače kot druge obleke. Prepričana sem, da ima vsakdo kakšen kos, ki mu ga je naredila mama ali nona in ga še vedno rad nosi ali vsaj hrani v omari. Ročno narejeni izdelki nosijo več kot samo praktične vidike, nosijo izdelovalca in ljudi okoli njega." In še zadnji nasvet za vse tiste, ki vas je zgodba Anselme spodbudila k ustvarjanju, kako se lotiti dela: "Skrbno, z veliko mero ljubezni in potrpljenja."