Pod okriljem neprofitne pobude (iniciative) Mask_Sign, ki so jo ustanovili Faller Inštitut Slovenija, Društvo SOTO in zadruga ZOOFA, je doslej nastalo že 7000 pralnih bombažnih mask za odrasle in 300 enakih mask za otroke.

Porabili so 500 metrov blaga, 200 metrov elastik, 17.000 metrov trakov in 700 metrov žičk ter vanje vložili več kot 3000 ur prostovoljnega dela. Maske so podarili najbolj ranljivim družbenim skupinam (starostnikom, kroničnim bolnikom, odvisnikom, socialno ogroženim, kulturnikom) ter žariščnim ustanovam (bolnišnicam, klinikam za onkologijo, pediatrijo, porodnišnicam, domovom za starejše, centrom za socialno delo, varnim hišam).

Pobuda Mask_Sign je kazalnik, da so znanja in spretnosti modnih delavk in obrtništva na tem področju v kriznih časih še kako pomembni. Pokaže tudi, da je ohranjanje majhnih, butičnih obrtnikov nujno, ker so hitro odzivni, prilagodljivi in se lahko pohvalijo z rezultati. “Ključ uspešnosti iniciative je bil tudi v tem, da je vsaka poprijela za delo, ki ga obvlada. Nekatere šivanje, druge organizacijo, logistiko, komuniciranje … Ni nas veliko, a vsaka zase ve, kaj dela in v čem je dobra. Skupaj smo odlična ekipa. Prav tako smo vse "izkoristile" svoje stike, da smo akcijo speljale resnično brez stroškov za material – vsak nam je nekaj pokril, prispeval, pomagal. Na pošto smo naenkrat nosile po 20 paketov, tako da smo vedno naredile celo gnečo,” pravi Urška Faller, pobudnica akcije, ob njej pa sta za koordinacijo in izvedbo skrbeli še modni oblikovalki Sanja Grcić in Jelena Proković.

Projekt Mask_Sign se kljub zajezitvi epidemije ne bo končal. “Gradimo projekt, ki je trajnosten in celosten. Iščemo razpise in mednarodne partnerje, ki bi nam omogočili, da idejo in projekt širile tudi preko meja,” pravi Fallerjeva.

Maske na razstavi
Prvi korak pa je razstava, na katero se vsi sodelujoči v projektu pripravljajo in bo oris dobrodelne akcije. Sanja Grcić dodaja: "Takoj po začetku akcije Mask_Sign in objavah prvih mask na družabnih omrežjih so me poklicali kustosi in direktorji različnih muzejev in galerij, da jim za arhive rezerviram maske s potiski hroščev Hitler vizualne umetnice Jasmine Cibic, s katero sva sodelovali na Beneškem bienalu in iz katerih sem oblikovala prve bombažne maske. Takoj za tem se je pojavila pobuda, da bi po končani karanteni začeli pripravljati razstavo o našem projektu, kar zdaj počasi že načrtujemo, in srčno upam, da bomo v letu 2021 lahko v maskah uživali le še na naši razstavi."

Zaščitne maske so postale naša realnost in ostajajo med nami za nedoločen čas. Družbeno gledano, bodo kot spominski odtis oziroma poseben pečat tega obdobja, ki zaradi praktičnosti ostaja med nami in se je že vgradil v koncept mode. Zato bo tudi vsaka oblikovalka izdelala svojo dizajnersko masko, masko, ki bo na prodaj ob njeni siceršnji kolekciji.

Pojavile so se že tudi prve prošnje za šivanje mask za različne kulturne in znanstvene institucije: "Tega nismo pričakovale, a to je več kot odlično. Številni zaposleni v tekstilni in modni panogi smo ostali brez osnovnega dela, brez zaslužka, in na ta način se nam omogoča osnovno preživetje. Pokazalo se je, da prežvečeni rek – "kar daš, to dobiš" – še kako drži. Me smo dale vse od sebe, da smo naredile maske za tiste, ki so jih najbolj potrebovali. Zdaj pa so se na nas obrnili tisti, ki si maske lahko privoščijo in bodo s tem omogočili eksistenco vsem nam, ki smo nesebično pomagale v tem ključnem in težkem trenutku."