"Najlepše je na silvestrski večer ne obleči ničesar in biti doma. A če že moram kaj svetovati, bom rekla: kupite kakšen izdelek domačih oblikovalcev," pred božičnimi in novoletnimi prazniki svetuje modna oblikovalka Sanja Grcić.

"Če ne morete ničesar kupiti, pa prenovite obleko svoje mame ali stare mame, mogoče svojo staro obleko. Nadenite si nov kos nakita, osvežite jo in bo čudovita. Novo leto niso samo obleke, hrana in dobre zabave, temveč tudi ljubezen, prijatelji in druženje," je dejala v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate ob 12.40 na prvem sporedu Televizije Slovenija.

Za vse je "kriv" Politikin zabavnik. Kako to?
Ko odraščaš v tako majhnem mestu, kot sem odraščala sama, v Prozorju, je Politikin zabavnik edino okno v svet. Ko danes razmišljam o tem, se zdi popolnoma nadrealistično, da je za otroke v tistem času in v tisti državi obstajalo nekaj, kar se je imenovalo Politikin zabavnik. V njem so bile narisane deklice in oblekice, ki si jih lahko izrezal. Ko sem bila majhna, sem izrezovala te deklice in zanje risala nove oblekice. Tako se je začela moja kariera modne oblikovalke.

Že od malega ste vedeli, kaj hočete in kam hočete iti. Izbrali ste Slovenijo. Zakaj?
V Ljubljani je živela moja teta, stric pa je bil vratar pri Olimpiji. Še prej je bil vratar na Reki, pravzaprav v Opatiji. Pozneje nismo več počitnikovali v Opatiji, ampak v Ljubljani. To je bilo sprva grozno, a se je pozneje spremenilo v mojo življenjsko izbiro. Ljubljana je bila v 80. letih taka, kot želijo mladi, polna življenja, z veliko filozofije, umetnosti, alternativ. Zato sem vsa štiri leta srednje šole v Prozorju štela dneve, kdaj bom vendarle šla študirat v Ljubljano.

V Ljubljani ste študirali na naravoslovnotehniški fakulteti – oblikovanje tekstilij in oblačil, ukvarjali ste se z družbeno angažiranimi performansi, z različnimi stvarmi od gledališča, opere do filma. Toda prelomnica v vaši karieri je bila podelitev Prešernove nagrade igralki Katarini Stegnar. Na glavo ste ji poveznili tradicionalno slovensko avbo. Kako ste se tega domislili?
Prve avbe so nastale za gledališko predstavo Macbeth, ki jo je Matjaž Farič režiral za Festival Ljubljana. Potem sem začela razmišljati o stvareh v naši kulturi, pozabljenih ali opuščenih v nekih drugačnih razmerjih in okoliščinah. Avbo sem začela raziskovati glede na to, kaj pomeni Slovencem v Sloveniji in kaj bi pomenila kot le modni dodatek, klobuk nekje drugje. Pripravila sem veliko razstavo avb na Manhattnu v ZDA. Imela sem precej različnih avb, in ko je Katarina dobila Prešernovo nagrado, smo se bolj šalili, češ sprejmi jo s črno avbo na glavi.

Zakaj ste se odločili prav za ta motiv? Omenili ste svoj uspeh v New Yorku, opozorili ste na kulturo dvomilijonske države veliko pred Melanio Trump ...
No, ja (smeh) … Ni bilo take pozornosti, kot je je deležna Melania Trump. Zanimajo me stvari v različnih kontekstih, v različnih okoljih, kaj nekaj pomeni različnim ljudem, kako določimo vrednost nečesa, svojo identiteto bivanja, ali človeka naredi obleka ali kaj drugega. Ko te zanimajo take stvari, se začneš ukvarjati z njimi v življenju oblikovalke.

Zanimivo je, da se niste nikoli preveč ukvarjali z bosanskimi motivi. Z bosansko identiteto ste se srečali samo v sodelovanju s slovensko umetnico Jasmino Cibic pred odprtjem Beneškega bienala, ko ste snemali film v stari palači federacije v Beogradu ...
Bosanski gozd! Res je, z bosanskimi motivi se še nikoli nisem ukvarjala. Najbrž zato, ker sem slovenska oblikovalka. Oblikovanja sem se naučila tukaj, v Sloveniji se ukvarjam z njim. Morda pa tudi zato, ker sem mladost, prijatelje, dom izgubila v vojni in mogoče nočem drezati v tisto, kar je zakopano v preteklosti. Mogoče bom nekoč to začela raziskovati, a do zdaj še nisem.

Ukvarjate se s sodobno, urbano žensko, ki hoče biti lepa in se počutiti udobno. Vaše borosanke so bile ena takih uspešnic. Nikoli niste oblikovali mode za zakrite ženske. To vas ni nikoli privlačilo?
Politično razmišljanje me zanima samo v okviru oblikovanja in preoblikovanja predmetov. Tako banalne reči, kot je oblikovanje feredže, pa me ne zanimajo.

Ustanovili ste SOTO, Društvo za sodobno oblikovanje tekstilij in oblačil. Že vrsto let podpirate slovenske oblikovalce tekstilij, organizirali ste tudi prodajo njihovih izdelkov in prodajne razstave po vsem svetu. Zakaj je pomembno v današnjem uniformiranem svetu imeti svojo identiteto?
Zato, ker se je od 90. let do danes v Vzhodni Evropi in tudi v Sloveniji marsikaj spremenilo. Izgubili smo vse, kar smo znali izdelovati sami, in zdaj kupujemo tuje zahodne ideje za stvari, ki smo jih nekoč imeli mi. Zdaj se ukvarjamo z ekologijo in trajnostjo, z naravnim in zelenim, čeprav smo vse to imeli v socializmu in znali spoštovati, kupovati in uporabljati. To se mi zdi pomembno, zato ker je pomembno, da imaš pozitiven odnos do planeta, okolja in dela.
Če izdelujemo domače blago, imajo delo naši ljudje in znamo spoštovati tisto, kar smo ustvarili. Zato je po mojem mnenju zelo pomembno, da namenimo pozornost ne samo slovenski hrani, ne samo takrat, ko v oglasu slišimo "kupujmo slovensko" ali blago kogar koli. Zdi se mi, da mora to veljati za vse dele proizvodnje.

Še vedno želite oblikovati drese za slovensko nogometno reprezentanco?
Če smem biti iskrena, bi rada oblikovala drese za italijansko reprezentanco, ker navijam za Italijo, vendar bi bila zelo ponosna, če bi se to zgodilo.

Bližajo se novo leto in prazniki. Znano vprašanje: kaj naj oblečemo? (smeh)
Najlepše je na silvestrski večer ne obleči ničesar in biti doma. A če že moram kaj povedati, bom rekla: kupite kakšen izdelek domačih oblikovalcev, če pa ne morete, prenovite obleko svoje mame ali stare mame, mogoče svojo staro obleko. Nadenite si nov kos nakita, osvežite jo in bo čudovita. Novo leto niso samo obleke, hrana in dobre zabave, temveč tudi ljubezen, prijatelji in druženje.