V enem izmed številnih zapuščenih prostorov v podhodu v središču Ljubljane svoje spretnosti in znanje, ki ga je med drugim nabirala tudi na študiju oblikovanja tekstilij in oblačil na NTF-ju, deli Saša Nemec. "Znam šivati, drugi pa ne znajo ali nimajo časa, in v zadovoljstvo mi je ponuditi pomoč."

Projekt Repair-a-thon, s katerim je združila umetniški projekt in praktično delavnico, je začela leta 2016, ko je živela na Finskem. Nastal je kot nespametno kupovanje, po katerem ljudje nato zavržejo oblačila, ki bi se lahko še popravila, v Sloveniji izvaja drugič.

Delavnica je na polovici svojega delovanja in Saša je zadovoljna z odzivom. Do zdaj je oblačila prineslo okoli 12 ljudi, največji naval pa se pričakuje ta konec tedna, ko delavnica tudi deluje dlje.

"Za ime popravljalni maraton sem se odločila, ker vem, da se ljudji mora počakati, pričakovati ob najbolj čudnih trenutkih, a bodo prišli, zato temu rečem repair-a-thon, torej popravljalni maraton, zato ker vem, da ljudje imamo dandanes naporno življenje, hiter tempo in si ne vzamemo veliko časa za to. Če bi obstajal neki fantazijski svet, v katerem bi imeli popravljalnico dostopno kadarkoli, kjerkoli, bi bila to rešitev za dosti naših vsakdanjih tegob."

Saša ima v delavnici v podhodu stojalo za oblačila, dve mizi s šiviljskim priborom, materialom, ki ga potrebuje za delo, in dvema šivalnima strojema. Medtem ko sama popravlja na enem, je drugi na razpolago za kakšnega podkovanega obiskovalca, ki ima šiviljske spretnosti, a doma nima stroja. "Lahko sami popravijo, če želijo in znajo, če je čas, jih lahko tudi kaj hitro naučim." Popravil samih se obiskovalci za zdaj niso lotili, a še dobro, pripomni gospod Boris, saj se lahko še stroj pokvari. Čeprav sam nima ročnih spretnosti, je priskočil Saši na pomoč in ji ponudil roko pri rezanju kavbojk, iz katerih mu je Saša izdelala torbo.

V tem trenutku je vstopila še ena gospa. "Dober dan, gospa, potrebujete kaj? Vam lahko kaj popravim?" vpraša Saša. Gospa je odgovorila: "Kar takoj ali kako?" "Lahko poveste, kaj je narobe, in pridete pozneje, saj ravno šivam, ali pa se usedete in počakate," je odgovorila Saša. Gospa, ki se je odločila ostati, se je vključila v pogovor, med katerim je razkrila, da je prinesla popravit dve majici, na kateri je navezana.

Pravilo je, da obiskovalci prinesejo čista oblačila, Saša pa potem oceni, kaj se da iz njih narediti: "Ljudi o popravilu prepriča čustvena navezanost na predmete in uporaba. Vse se da." "V petek mi je rešila zadrgo," se je vključil Boris. Saša pa je nadaljevala: "Zadrge so golazen sodobne družbe, najhitreje se pokvarijo. Pa hlače prihajajo ljudje skrajšat, gre za estetski vidik, ali pa se te strgajo, dandanes se strgajo po enem mesecu uporabe."

Tudi gospa je dodala, da se je njeni hčerki zadrgi pokvarila takoj, Saša pa je pozvala ob tem: "Kar naj gre nazaj v trgovino, naj vrnejo kupnino. Razvadili so se, da nihče ničesar ne vrne, saj smo kar zadovoljni s slabo kakovostjo."

Odzivne so vse generacije, vsaka pa projekt interpretira na svoj način: medtem ko eni pridejo iz praktičnega vidika, se drugi spominjajo mladosti, ko so vsi znali popravljati, tretji pa vidijo, da bi to lahko tudi sami sešili. Med njimi tudi najmlajši, ki se šele spoznajo s popravljanjem: "Zabavno je, ko pridejo otroci, vse jih zanima. Vidijo, da se da popraviti, to je tudi problem, da si niti ne predstavljajo, kako se kaj popravlja, in si mislijo, da se ne da, potem to zavržejo. Ne predstavljajo si, da je to mogoče, da se še kaj da narediti iz česa."

Delavnica je tudi pravi družabni dogodek. Saša je spoznala veliko ljudi: "S tem druženjem vsi skupaj pridobimo. Ljudje pridejo k meni, jaz pa se z njimi pogovarjam, vprašam, zakaj je kdo prišel, kakšne imajo nagibe, izluščim informacijo, zakaj je ljudem pomembno popravljati. Ljudje se nato spomnijo dogodka, pogovora, se še malo bolj navežejo na kos oblačila, potem tudi spijemo čaj in kavo. Če ljudje sami znajo popraviti, jih pustim, potem pa se še bolj navežejo na ta kos, je skrivna poanta v tem."

Projekt je del spremljevalnega programa Bienala oblikovanja BIO26I Skupno znanje, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje v sodelovanju s Centrom za kreativnost, in odlično opozori tudi na zapuščene prostore pohoda Ajdovščina. "Delavnica se je zelo lepo vključila v bienale, zavzela je prostore v podhodu, tako opozarjajo tudi na prostorsko problematiko, zapuščene prostore, kot so v tem podhodu, ki je najbolj viden, saj je v središču."

Včasih, ko je omenjena gospa še delala, je bil podhod poln butikov, bil je poln ljudi, danes pa ni več tako. Morda pa je pravi prostor, da taki projekti, kot je popravljalnica oblačil, tam ostanejo dlje časa. "Takšen projekt bi moral biti stalnica v vsakem večjem mestu, to je začetek. Zraven nas je zavetišče za zavržene rastline, nihče ne bi pomisli, da bi lahko bila to dejavnost. V trenutku, ko imamo vsi vsega preveč, bi lahko obstajal trgovina, prostor, kjer bi popravljali in izmenjavali," je povedala Saša.