"Kot je mala deklica iz Prozora, za katerega nihče ne ve, kje sploh je, v srednji šoli sanjala, da bo prišla v Ljubljano in tu počela stvari, potem je malo večja deklica v Ljubljani sanjala, da bo v New Yorku in da bo tam počela stvari," je o svoji poklicni poti, ki jo je iz Bosne in Hercegovine prek Slovenije odpeljala v New York, v oddaji NaGlas! dejala modna oblikovalka Sanja Grcić.

Sanja Grcić je inženirka oblikovanja tekstila, oblikovalka, kostumografinja, lastnica modne blagovne znamke FIRMA, obenem pa je tudi prodajalka. Dvakrat na mesec namreč dela v trgovini ZOFA v Ljubljani, ki je bila ustanovljena kot zadruga 15 slovenskih oblikovalcev z željo, da se z unikatno modo zoperstavijo uvoženi množični modi. Na doktorskem študiju raziskuje slovensko modno industrijo v svetovnem sistemu mode. Trenutno je na študijskem dopustu.

Med počitnicami dela "le" v dveh službah
"V življenju prekarnega delavca, kar sem s statusom kulturnega delavca tudi sama, počitnice pomenijo, da naslednje tri mesece delam samo v dveh službah, drugače jih potrebujem pet, da preživim," pravi Grcićeva brez olepševanja. Intelektualka v modi, kakor jo opisujejo, njena dela vedno odsevajo aktualna družbena dogajanja: "Lahko so to problemi v družbi, ali problemi v poklicu oblikovalca, ali v konceptih oblikovanja. Ne zanimajo me samo lepe in prazne stvari."

Ljubljana je njen svet
Rodila se je v Mostarju, odraščala pa v Prozoru v Bosni in Hercegovini. V Slovenijo je prišla leta 1989, še v času Jugoslavije. "V Ljubljano sem prišla študirat po lastni izbiri. Ljubljana je bila v tistem času ves moj svet in zato tudi moja edina izbira."

Slovenska oblikovalka
Življenje v Ljubljani, kjer živi že skoraj tri desetletja, jo je v ustvarjalnem smislu popolnoma zaznamovalo. "Zagotovo sem slovenska oblikovalka, ker sem se vsega v zvezi z oblikovanjem naučila tukaj. Vedno sem oblikovala izključno v Sloveniji in iz Slovenije za tujino. Vse, kar tudi obdelujem in predelujem v svojem oblikovalskem delu, je izključno slovenska zgodovina in tradicija," pravi Grcićeva.

Oživljanje pozabljenih oblačil
V oblikovalskem delu se Grcićeva ukvarja z interpretacijo pozabljenih predmetov, iz večinoma slovenske zgodovine in tradicije. Preoblikovala je nekoč znane borosane, ki so bile ustvarjene v hrvaškem Borovu, avbo - naglavno pokrivalo slovenske narodne noše, medtem ko je bil tretji primer - Kekčev klobuk - pokrivalo filmskega junaka Kekca kot najsodobnejši izdelek, hkrati tudi najodmevnejši.

Navdih v preteklosti
"Z oblikovanjem se ukvarjam iz čistega oblikovalskega pa tudi tehnološkega vidika. Želim si, da določen predmet, ki je v nekem času imel en predznak in so ga ljudje razumeli kot nekaj, konceptualno umestim v današnji čas, ga preoblikujem s sodobno tehnologijo, z drugačnim pristopom, z drugačnimi sredstvi in dojamem, kaj bi lahko ljudem pomenil danes. In to ne samo v Sloveniji, temveč tudi tam, kjer takšni predmeti nimajo zgodovinskega in konceptualnega predznaka," pove Grcićeva. V tem smislu sta bili njeni razstavi avbe in Kekčevega klobuka v New Yorku svojevrstni izziv - hkrati tudi zelo uspešno izvedeni.

Jaz pa pojdem ... v New York
"Moja življenjska filozofija je, da je vse mogoče. In tako kot je mala deklica iz Prozora, za katerega nihče ne ve, kje sploh je, v srednji šoli sanjala, da bo prišla v Ljubljano in tu počela stvari, potem je malo večja deklica v Ljubljani sanjala, da bo v New Yorku in da bo tam počela stvari. Za zdaj ta pristop deluje in uspeva. Kaj je magična formula, pa resnično ne vem," pravi Grcićeva. Njen prvi odhod v New York je bil kot pravi, zgrajen ravno na tej strategiji.

Delo v New Yorku in delo pri nas
"Ko sem šla, nisem poznala nikogar. Dva tedna sem si izpisovala imena oblikovalskih studiev, potem sem dva tedna hodila peš in trkala na vrata in se predstavljala, prikazovala fotografije in spraševala ljudi, ali bi delali z mano. To je bilo dobesedno tako videti. New York je zelo, zelo drugačen od Evrope, tam je dobesedno vse mogoče. Če ljudem predstaviš svojo idejo in če jih zanima oz. če jo razumejo, te absolutno vsak naslednji korak vodi nekam naprej. Pri nas se lahko vrtiš v istem začaranem krogu, tako se, denimo, trenutno počutim, kot da se vrtim v krogu že 20 let. Nekatere stvari narediš in se ne da več naprej. Lahko greš samo nazaj in še enkrat narediš kolekcijo oblačil, še enkrat razstavo, še enkrat narediš novo predstavo, ampak neke stopnice, ki bi te peljale naprej v nekem bodisi finančnem, bodisi strokovnem, bodisi poslovnem smislu, tega pri nas v našem poklicu na žalost ni," pojasni Grcićeva.

Umetniki prekarni delavci
"Večina svobodnih umetnikov v tej državi je rahlo zafrustriranih, vključno z mano. Takšno frustracijo zdravim na različne načine, včasih z gledanjem nogometne tekme, na sprehodu v naravi, ob obisku New Yorka, v igri z nečakinjo, ampak obenem se zavedam, da to niso prava zdravila," pravi Sanja, ki opozarja, da je umetniška svoboda v neoliberalnem svetu postala sinonim za samozaposlenost ali nezaposlenost, brez zagotovljenih temeljnih delavskih pravic.

Bo Bosna kdaj navdih v njeni modi?
Njeno rojstno mesto je najbolj znano po že ponarodelem Titovem povelju: "Prozor noćas mora pasti" iz filma Bitka na Neretvi. Ti kraji, ki so bili del njenega otroštva, so med vojno v 90. letih doživeli velike izgube in uničenje. Zato na vprašanje o tem, ali se bo kdaj v modi soočila z lastnimi koreninami, pravi, da še nima odgovora. Niti ne ve, ali je na to pripravljena. "Del moje družine je trenutno razseljen po vsem svetu, spomini na vse te stvari, ki so se zgodile, v moji glavi še niso tako urejeni, da bi jih lahko strnila v oblikovalsko delo," ugotavlja Sanja Grcić.