Z Grcićevo smo se na kratko pogovorili po modni reviji v ljubljanski veleblagovnici Nama, ki so jo priredili, da bi opozorili na slovenske stvaritve na njihovih policah. Že nekaj časa ustaljeni ponudbi domačih znamk v prvem nadstropju - Firma by Sanja Grcić, JSP, maja štamol in ND - sta se zdaj pridružili še NatasaHrupic in m*faganel (znamka Matevža Faganela se je v Namo "preselila" iz Maxija).

Faganel in Grcićeva skupaj z Nino Šušnjaro sestavljata del ekipe Koda 386, "flagstore" butika na Tavčarjevi, v katerem strankam pristopajo osebno, se z njimi družijo, jim svetujejo glede stajlinga, sprejemajo naročila ... V Nami pa, kot pravi Grcićeva, kot oblikovalci sami sebe preizkušajo v prodaji "neznanemu kupcu" - tja morda pridejo tudi ljudje, ki za Kodo 386 sploh ne vedo ali pa se tja ne upajo priti, ker ne marajo intimnih srečanj. A bodo tudi v blagovnici kmalu začeli uvajati srečanja z oblikovalci, za tiste, ki bi jih vendarle želeli spoznati in povprašati za nasvet.

Namesto na domači teden mode v tujino
Grcićeva že dolga leta prodaja v tujini, a, kot opozarja, bi bilo za resen posel treba sistematično graditi blagovno znamko, kar pa nikakor ni delo za enega človeka, kot se to dogaja v Sloveniji, ko je dizajner "deklica za vse". Potrebuješ investitorja, pri nas pa se niti slučajno te priložnosti ne odpirajo. "Mi delamo obleke, pojma nimamo o poslu. Nemogoče je sam voditi znamko, skrbeti za odnose z javnostmi, biti računovodja in še kaj," pravi, a kljub temu ne obupuje, saj se bo po investitorju ozrla onkraj naših meja. Prav zato na bližajočem se Philips Fashion Weeku ne bo predstavila kolekcije za naslednjo pomlad in poletje, kar je bila zanjo težka odločitev, a je pač šlo za "ali ali" situacijo.

Veliko se govori, da bi morali kupci podpirati slovenski dizajn, začnemo vprašanje, pri katerem pa nas Grcićeva hitro prekine: "Ne morejo ga ljudje, morala bi ga država. Blagovne znamke iz tujine, ki so prodale toliko kot jaz, dobijo več milijonov evrov podpore in lahko naslednjič prodajo ustrezno več ... Tu pa to ni resen posel, tako je videti le takrat, ko se zgodijo modne revije."

Ni nam treba delati poceni mode s Kitajske
Pa bi bila, recimo, pripravljena na to, da bi njene obleke šivali na Kitajskem, če bi to pomenilo nižanje stroškov, posledično cen in tako približanje domačemu kupcu, ki raje posega po nizkocenovnih oblačilih multinacionalnih verig? "Nemogoče je šivati na Kitajskem, ker ne dosegamo teh količin. Pa tudi ni potrebe. Dalo bi se uspehe dosegati z malimi serijami in omejeno količino in tako doseči svetovni trg tega ranga … ni nam treba v smer dostopne ulične mode."

Poskusimo končati v optimističnem tonu: Ali je dogajanje, kot je teden mode, pa modne revije, kakršna je bila aktualna v Nami, korak naprej? "Je. Že to je velik korak, da se je Nama opogumila in dala šestim oblikovalcem toliko prostora, kot ga je. Kako bo šlo, pa bomo videli … Mi smo od strank odvisni za preživetje, a preživetje ni dovolj: napredovati ne moremo brez sistematičnega ukrepanja," opozarja Sanja Grcić in konča: "Že 20 let je tako: ljudje ustanavljajo blagovne znamke, jih nato zapirajo in kmalu se nihče več ne spomni več, da so obstajale. Pridejo novi mladi, polnijo družabne kronike in dogodke, vsi so navdušeni, a nato spet poniknejo. Če bi jaz odšla s trga, kmalu nihče več ne bi vedel, da je bila nekoč ena Sanja."

Upamo si trditi, da Sanje Grcić vendarle ne bi tako hitro pozabili.

V fotogaleriji si oglejte nekaj utrinkov z modne revije slovenskih oblikovalcev v Nami.