prejšnjem stoletju pa je bila ženska v hlačah po mnenju številnih tista, ki je s svojim oblačenjem ljudstvu zakuhala božjo kazen v obliki kolere ...

V Arhivu Republike Slovenije je o "hlačni problematiki prejšnjega stoletja" spregovoril Robert Devetak, ki je svoje predavanje začel z besedami: "Sicer nisem noben strokovnjak za zgodovino mode, vendar ...".

Mladi raziskovalec je s podrobnim proučevanjem začetkov hlačne mode med ženskami prišel do številnih nepričakovanih spoznanj - recimo do tega, da so bili nekateri nasprotniki novega kosa garderobe v svojem neodobravanju celo tako goreči, da so si zaradi hlač vzeli življenje. Tak je bil na primer tudi neki italijanski veljak, ki je ob novici, da se njegova hčerka po ulici sprehaja oblečena v "modni stvor" oziroma hlače, naredil samomor.

Prvi je javnost s približkom hlač, kot jih poznamo danes, presenetil francoski modni oblikovalec Poul Poiret, ki so ga zaradi drznih (in po mnenju številnih tudi spornih) potez oklicali kar za "kralja mode". Poireta, ki je v Franciji med prvimi šokiral z modnimi revijami in modnimi katalogi, je pri nenavadni stvaritvi - ženskih hlačah - navdihnilo gledališče. Po ogledu predstave Ballete Russes leta 1910 je svoji spomladanski kolekciji namreč pridružil jupe-culotte ali hlačno krilo, kot so oblačilo poimenovali na Slovenskem. Gledališče je namreč dolgo veljalo za forum, na katerem so se lahko vzpostavljale nove modne smernice.

Novica o predrzni kreaciji se je hitro razširila ...
Francija je že takrat veljala za eno izmed vplivnejših modnih središč, zato ni bilo dvoma o tem, da se bo Poiretovo nenavadno dognanje kmalu preselilo še v druge evropske države. Hlačno krilo je zato že naslednje leto doseglo slovensko ozemlje.

Orientalsko navdihnjeno hlačno krilo je nemudoma poželo burne odzive. Oblikovalec ga je predstavil v treh različnih modelih, zaradi širokih hlačnic pa na prvi pogled niti ni bistveno razlikovalo od navadnega ženskega krila.

Vest, da so javnosti dostopne nenavadne hlače, ki so primerne za ženske, je kmalu dosegla tudi Avstro-Ogrsko, ki je stvaritev ostro obsodila. Negativno so se odzvali predvsem prebivalci večjih mest, kot so Dunaj, Brno in Gradec. Nepredstavljivo nespodoben pa se kos ni zdel le moškim, temveč tudi številnim ženskam. Ženske, ki so hlačno krilo odobravale, so bile na ulici zato pogosto deležne številnih zmerljivk, tu in tam jih je zadel tudi kakšen kamen, pa tudi javnih prireditev se tako oblečene niso smele udeleževati.

Zaradi hlač za žensko so se vneli hudi spori
Na Dunaju so zato, ker je v stavbo vstopila nenavadna ženska v nenavadnem "krilu", celo prekinili sejo državnega zbora. Veljaki so si čudo namreč želeli ogledati na lastne oči. V Budimpešti pa je kmalu po prihodu hlačnega krila začelo delovati tudi društvo, ki se je zavzemalo za ukinitev ženskih hlač.

V Romuniji je bilo zgražanje še večje. Neko dekle si je po prepiru s svojim zaročencem hlače nadelo samo zato, da bi ga razjezilo. Pozneje tistega dne jo je zaročenec zaradi sramote na ulici ubil. Neki italijanski veljak pa je naredil samomor, ko je izvedel, da njegova hčerka nosi hlače.

Kaj pa na Slovenskem?
Pri nas so ženske hlače v Novicah prvič omenili že leta 1876, potem ko so se na Slovenskem pojavile Poiretove hlače, pa so številni poudarjali, da ženska v hlačah ne želi "predstavljati tega, da je v hiši ona gospodarica, temveč se le želi znebiti nadležne kikle".

Po letu 1911 so o hlačah pisali že vsi večji ženski časopisi, kot so Slovenka, Naša gospodinja in Slovenska gospodinja. Ljudje sprva niso niti pomislili na to, da bi težnje po ženskih hlačah lahko pomenile prihajajočo žensko emancipacijo. Nov kos oblačila je veljal le za še eno modno muho.

Stran z neudobnim steznikom!
Številne ženske so v oblačilu videle predvsem možnost udobnega in sproščenega gibanja. Tudi steznik, ki je včasih veljal za obvezen kos garderobe, se je počasi začel umikati iz damskih omar. Ženske višjih družbenih slojev so se v hlačah lažje ukvarjale s športom, pa tudi potovale. V skladu s hitro razvijajočim se turizmom so hlače za žensko postale prava obvezna oprema.

Za MMC je o tem vidiku razvoja hlač spregovorila tudi Natalija Glažar iz Arhiva Republike Slovenije: "Razvoj turizma je bil v polnem razcvetu že v letih 1910 in 1920. Za potovanja z avtomobilom in vlakom je ženska morala obleči kaj udobnega. Domnevam, da je na svojih potovanjih v Alpe hlače nosila tudi kraljica Margarita. Si lahko predstavljate, da bi se na potovanje odpravila v težki, neokretni obleki?"

V Mariboru so nekaj mesecev po prihodu hlačnega krila celo izvedli raziskavo, v kateri so ugotavljali, kaj o hlačah meni "lepi spol", kot so takrat pogosto imenovali ženske. Veliko žensk je oblačilo opisalo kot elegantno in lepo. Neka dama pa je ob priložnosti dejala: "Oblekla bi ga, le prva ne želim biti."

Priložnost za narod
Številne pokrajine današnje Slovenije se v primerjavi z drugimi deželami niso odzvale preveč pikro. V prihodu tako "progresivne ideje", kot so bile v tistem času ženske hlače, so Slovenci namreč videli priložnost, da Nemcem in Italijanom pokažejo, da so visoko kultiviran narod, ki je sposoben globokega razmišljanja in sprejemanja drugačnosti. Vendar je tudi v tem pogledu prišlo do kresanja številnih mnenj, predvsem med različnimi političnimi tabori. Nekateri so ženske hlače namreč imenovali za "jako estetske", drugi pa za "modni stvor", "spako" in celo "zadrgnjen žakelj".

Na Slovenskem je izstopala Goriška pokrajina. "Ženska noče biti več ženska, ampak moški," so pisali mediji in takšne hlače imenovali za nespametno emancipacijo, ki jo ponuja propadajoči francoski narod. "To je narobe svet," so celo zapisali v Primorskem listu. Prav tako so bili v Gorici številni mnenja, da je to še en način, na katerega se ženske želijo prebiti v svet politike in, jasno, pridobiti volilno pravico. Zdelo se jim je celo, da z nošnjo hlač ženske izdajajo slovenski narod, saj so ta kos garderobe k nam prinesli Nemci.

Podpora je bila nizka
Ker hlače tudi med ženskim delom populacije dolgo niso dobile visoke podpore, so se za nekaj let umaknile iz mode. Spet so se vrnile ob nastopu prve svetovne vojne, ko je ženska moškega nadomestila pri delu v tovarnah. Od takrat naprej so v ženski garderobi tako rekoč nepogrešljive.