Štirje kovači so na slovenski narodnozabavni sceni pustili nepozaben pečat. Delujejo že od leta 1954, tako pa se lahko pohvalijo z nazivom najdlje neprekinjeno delujočega narodnozabavnega ansambla na svetu. Letošnjega septembra praznujejo 70. obletnico. Čeprav so to sprva pred meseci želeli praznovati z nastopom na Triglavu, je bila do zdravja Franca Šegovca, soustanovitelja, prijaznejša možnost Uršlja gora, ki je "njihov koroški Triglav", kjer so na povabilo duhovnika zaigrali v najvišje ležeči cerkvi v Sloveniji. Ob posebni priložnosti se je zbralo od 800 do 1000 ljudi iz vse Slovenije, fantastično vzdušje so popestrile tudi raznolike narodne noše, ki so prišle nenapovedano.

20. septembra bodo platinasti jubilej še bolj bučno slavili v Slovenj Gradcu, kjer bodo nastopili jubilanti, Družina Breznik, Pihalni orkester Slovenj Gradec in Darja Švajger, prikazali pa bodo tudi nov dokumentarni film o zapuščini Štirih kovačev. Program bo vodil Andrej Hofer. Pridružila se bo tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, ki bo na dogodku v čast 70-letnemu kulturnemu in glasbenemu delovanju, ki je prispevalo k ohranjanju in razvoju narodnozabavne glasbe ter prepoznavnosti Slovenije v mednarodnem prostoru Štirim kovačem podelila najvišje državno odlikovanje – red za zasluge.

Zbrali so kar 254 kosov dokazov in še dodatnih 30 za uveljavljanje 70 let delovanja

Ne glede na njihovih 70 let delovanja je trenutna doba, zapisana v Guinnessovi knjigi rekordov, 66 let in 103 dni. Dokumente, da jim priznajo preostala leta do sedmih desetletij, so že vložili, trenutno čakajo na uradno potrditev. So trenutni nosilci rekorda, kar pomeni, da jih nihče ni presegel, veljajo pa tudi za prvi ansambel, ki je sploh uveljavljal tak dosežek. Pobudo, da se potegujejo za Guinnessov rekord, je prevzela nečakinja Lucija Fink. “O tej zgodbi sem bila prepričana, saj nosi v sebi posebno težo in pomen, ne le za ansambel, temveč za Slovenijo in širše – to je pečat, ki ga lahko pusti le malokdo,” je za MMC delila družinska članica, ki je idejo dobila ob 65. letnici.

Takrat je bilo stresno obdobje – Franc je namreč več mesecev pred koncertom preživel v bolnišnici, kjer je bil zaradi prometne nesreče tudi v komi. “Ves čas sem bila pri njem in mu govorila, naj zdrži – in je,” je delila njegova soproga Hermina Šegovc. “To je neverjetna trma, življenjska energija, da se pri teh letih v štirih, petih mesecih postaviš na noge,” je povedala Fink, ki do zadnjega ni vedela, ali bo Franc sploh lahko igral – a koncert je minil brez zapletov. “Takrat se mi je utrnilo, da bi se potegovali za Guinnessov rekord. Najhuje, kar bi lahko rekli, je ne,” je še dodala. Tako je zbrala potrebno dokazno gradivo, od fotografij, videoposnetkov, medijskega pokrivanja do pogodb, zapisov prič in potrdil institucij – tega je bilo kar 254 kosov, še dodatnih 30 so vložili za uveljavljanje 70 let delovanja.

"To ni samo 70 let dela – to je 70 let življenja z glasbo in odrekanja"

“Za vsako leto smo morali pridobiti dokaz, saj smo dokazovali, da že toliko let delujejo neprekinjeno. Kapo dol, kaj vse sta imela arhivirano,” je povedala Fink, ki je tudi hvaležna za odzivnost institucij, ki so jamčile za ansambel, in poudarila, da sta zato, da jim je dosežek uspelo uveljaviti, zaslužna zakonca Šegovc, ki sta od vsega začetka vse pridno zbirala in hranila. “Bila sem zaposlena v financah, kar mi sicer nikoli ni bilo všeč, a od tam mi je ostala ta skrbnost, da vse spravim,” je delila Hermina, ki se je ansamblu pridružila po 11 letih – dekle, ki so jo na avdicijah izbrali za vokal pri pesmi Čakal sem deklico ob potoku, ni prišla na vaje, ker pa je Franc želel slišati, kako duet zveni, je prosil svojo ženo, da zapoje, ostalo je zgodovina.

Čeprav je bil material na kupu, je bilo po besedah Fink dokumente vseeno zahtevno pregledati, preveriti in jih urediti po vrstnem redu, predvsem je bilo težavno, ker so večino materiala že dali v muzej. Težave naj bi imeli sicer zaradi let med covidom-19, ko niso smeli nastopati, a k sreči niti takrat niso mirovali, in z dokazovanjem prvega leta delovanja – uradno so začeli 10. januarja 1954. “Leto in pol smo vztrajno iskali in pridobivali gradivo, nato pa smo našli fotografijo s poroke, kjer so 2. septembra tisto leto igrali. Hermina je tako predlagala, da bi gospo, ki je še živa, prosili za poročni list. Na koncu se je vse rešilo,” je povzela obsežno iskalno akcijo, ki se je uspešno zaključila novembra 2021.

“Da vse skupaj potrdijo, dolgo traja,” je priznala Fink in dodala, da so na odgovor čakali tudi mesec dni. A po njenem mnenju je bilo vredno in je tako priznanje pomembno. “To ni samo 70 let dela – to je 70 let življenja z glasbo,” je poudarila, Hermina pa je k temu dodala še: “70 let odrekanja.” S Francem, ki živi za glasbo, je poročena že 63 let, poudarila pa je, da kljub prilagajanju nikoli v življenju ni ničesar obžalovala, pomembna sta predvsem medsebojno spoštovanje in komunikacija. “Vse je isto, odkar sva se spoznala,” je povedal Franc, ki Hermino, s katero sta se zaljubila na prvi pogled, velikokrat okliče za “zlato ženo”.

“Pomembno nam ni bilo nič drugega, kot da lepo ‘zašpilamo’, da lepo zazveni"

“Franc je gonilna sila Štirih kovačev,” je o svojem možu povedala Hermina, ki je že več kot 50 let del zasedbe in dejala, da če ne bi bil takšen, kot je, te glasbe ne bi bilo. “Voditi 70 let. je težko. Moraš imeti srce in razum, vedeti, kdaj kaj povedati,” je povedala pevka, ki meni, da je on člen, ki vse drži skupaj. K temu je Franc dodal: “Če sadiš hruško, z nje ne moreš utrgati jabolka.” V življenju je namreč spoznal, da se ljudje razlikujemo, tako pa je k vsakemu treba pristopiti na drugačen način. “Vesel sem, da se je samo po sebi nekako rodilo, da sem videl, kako se je treba z enim in drugim pogovarjati,” je priznal in poudaril, da je tisto, kar skupino drži skupaj, tudi medsebojno druženje članov in njihovih družin zunaj obveznosti ansambla. Vaje imajo še vedno pri njima doma.

Franc bi sicer prvotno moral prevzeti družinsko kmetijo, a ga je glasba peljala v svet. To naj bi njegova starša, ki sta tudi sama pela, dobro razumela – prav oče ga je naučil pisati in brati note. Izpod njegovih prstov je nastalo kar 800 pesmi, leta 1964 tudi legendarna ponarodela skladba Kam le čas beži, ki je dobila tudi nagrado za vižo stoletja. Pisal je tudi skladbe za orkester. O svoji življenjski poti je glasbenik pisal v knjigah Naš pobej bo muzikant in Rjava zemlja. Še vedno se rad spominja svojih začetkov. Že pred Štirimi kovači je igral ob različnih priložnostih, tudi cerkvenih dogodkih in žetvah, večkrat so ga drugi glasbeniki povabili, naj se jim pridruži. “Če so te povabili v ansambel, je bilo takrat tako, kot da si prišel v nebesa,” je delil Šegovc, ki je zelo rad igral tudi “šlagerje”. Na radiu, ki ga niso imeli doma in ga je tako hodil poslušat drugam, je sicer rad prisluhnil “zabavnjakom” in radijski oddaji Četrtkov večer.

“Takrat ansamblov ni bilo tako kot zdaj – kot listja in trave,” je dejal in se spomnil na to, ko je tam prvič slišal Ansambel Gorenjski kvartet, danes poznan kot Avseniki – kasneje je bil Vilko Avsenik tudi njihov producent. “Po nekaj sekundah poslušanja sem se odločil, da bom tudi jaz igral harmoniko, ampak bom pisal svoje viže,” je delil svoj spomin in njihovo glasbo ocenil za “najbolj izpopolnjeno”. Kmalu zatem je napisal valček Pridi zvečer, za besedilo je poskrbel trobentar Tine Lakovšek, ki je sicer napisal tudi tekst za Rženovo Tinko. “Ko smo to poskusili na vaji, mislim, da smo tisti večer samo to igrali,” je povedal in dodal, da še danes na vseh nastopih zaigrajo ta prvi valček.

Pisal je tudi pesmi za radijske oddaje. Na Radiu Ljubljana je bila kmetijska oddaja Za našo vas, katere urednik ga je poprosil, da naredi skladbo za to oddajo. Tako je nastala pesem Gremo na pavre, besedilo katere je prispeval Lakovšek. “Imamo toliko viž, ki so jih ljudje sprejeli za svoje,” je ponosno povedal Šegovc, ki je bil od nekdaj zaljubljen v glasbo, ki ji je vse življenje sledil. “Pomembno nam ni bilo nič drugega, kot da lepo ‘zašpilamo’, da lepo zazveni,” je priznal harmonikar, ki meni, da moraš biti pri vsakem poklicu s srcem. “Če tega ni, potem ni ničesar,” je zatrdil.

Po njegovem mnenju ima vsaka skladba svojo izpoved, pa naj bo to vokalna ali instrumentalna. “Vsak, ki bi rekel, da se spomni vsake svoje pesmi, bi se lagal,” je rekel Franc in dodal, da stare pesmi nadomestijo nove, se jih pa spomni, ko jih zasliši po televiziji ali radiu. “Ko poslušam kakšno ploščo, velikokrat pomislim: ‘Take viže ne morem več napisati,” je pristavil in pojasnil, da so vse skladbe ujete v obdobju, ko so bile napisane.

"Šale so zdravilne – kot arnika in trpotec"

Nikoli se niso ukvarjali izključno z glasbo, vsi so bili ves čas v službah – člani so bili vsi v kovaški industriji. Te vseeno nikoli niso prekrižale njihovih koncertnih načrtov – zanimivo je tudi, da nikoli niso odpovedali koncerta. “Franc je po vseh štirih prišel na oder, če je bilo treba,” je v smehu dejala Hermina, ki se sicer ukvarja tudi s slikarstvom, še vedno pa dela kot turistična vodička, kar so bile njene sanje, pri katerih jo je mož vedno podpiral. Dodala je, da se je ne glede na morebitne zdravstvene težave vedno “spravil k sebi” in nastopil. Pristavila je, da te dni sicer nastopajo bolj kot presenečenje, njihovi nastopi pa so dolgi največ eno uro.

Franc se še vedno od srca nasmeje ob vseh dogodivščinah, ki so pospremile tako dolgo glasbeno pot. Meni, da se je treba “pohecati”, saj so šale po njegovem mnenju zdravilne – kot arnika in trpotec. Čez svojo kariero so veliko prepotovali, veliko izkusili. Pot koncertiranja jih je po Evropi popeljala po dolgem in počez, trikrat so se odpravili tudi v Združene države Amerike in Kanado, kjer so preživeli tudi po 56 dni, nastopili so tudi na Japonskem. “Doma je najlepše,” je priznala pevka, ki se poleg številnih prigod še vedno spominja, kako jih je razveselilo, ko jim je diplomat na Japonskem, kjer so sicer pokusili lokalne specialitete, skuhal govejo juho.

"Narodnozabavna glasba se vrača v srca novih generacij"

Za neuradno himno Slovenj Gradca velja njihova pesem Luči Slovenj Gradca, besedilo katere je napisala Herminina sestra Zora Založnik. V domačem mestu imajo Štirje kovači tudi muzej. Hermina in Franc sta gradivo o Štirih kovačih podarila Mestni občini Slovenj Gradec, muzej pa upravlja Koroški pokrajinski muzej. Tamkajšnja razstava obiskovalce popelje na njihovo glasbeno popotovanje. Tam si je tako mogoče ogledati od starih glasbil, številnih nagrad in priznanj, kot so posebna nagrada RTV-ja, ki so jim jo podelili med novoletno oddajo Srečno 2024!, zlati petelini, zlati slavčki in krona Franca iz leta 1997, ko je postal kralj polk in valčkov, pa do na roke napisanih not in besedil, vinilnih plošč, kaset, zgoščenk in seveda – Guinnessove plakete. Muzej je kot spominska knjiga Štirih kovačev, ki so do zdaj izdali 46 projektov na različnih formatih, – poln foto- in videomateriala, ki dokazujeta, kakšne dogodivščine so za njimi.

V teh dolgih desetletjih pri njihovem igranju denar ni igral najpomembnejše vloge. “Zato smo pa tudi 70 let tukaj,” je dejala Hermina in poudarila, da so tako dolgo na sceni zato, ker so se vedno znali prilagoditi, predvsem pa, ker imajo čudovito občinstvo. “Ansambel vedno zaznamuje občinstvo – ali si ali nisi,” je povedala in dodala, da so ponosni na svoj način dela in kariero, v kateri so obletnice vedno praznovali z velikimi koncerti, katerih izkupiček so poklonili tistim, ki so denar in pomoč potrebovali najbolj. Štirje kovači so vedno nosili svoje narodne noše – v kovaških oblačilih, v katerih so na kultni fotografiji Staneta Jerka, pač niso mogli igrati. Častivredno je tudi dejstvo, da se je v vseh teh letih zamenjalo le 12 članov, vsi pa so ostali dobri prijatelji.

Navdušenost nad narodnozabavno glasbo se prenaša na prihodnje generacije. Letos je v Slovenj Gradcu namreč že tretjič potekala Plaketa Franca Šegovca, kjer igrajo nadobudni mladi glasbeniki. “Zelo smo ponosni, da bo to šlo naprej,” je rekla Hermina, ob tem pa je Lucija z navdušenjem dodala, kako izjemno se ji zdi, da si mladi želijo fotografij s Štirimi kovači, kar po njenem mnenju nedvomno priča o tem, da se narodnozabavna glasba vrača v srca novih generacij.