Arzenšek, ki je doma v Slovenskih Konjicah, na vprašanje, koliko ima doma starih vozil, v smehu prizna, da "preveč", še posebej po mnenju družinskih članov. "Žena in otroka niso več tako navdušeni nad mojim konjičkom," pravi in kot v opravičilo sebi doda, da "so se avtomobili z leti pač začeli nabirati". In začne naštevati: "Vse skupaj se je začelo leta 1990, ko sem kupil prvo citroën diano. Imel sem jo dve leti, nato sem kupil bratovo diano, ki je bila v boljšem stanju. Ta avtomobil imam še danes, torej že skoraj 30 let. Čez nekaj let sem kupil svoj prvi citroën GS, ki ga tudi še imam. Sledilo je nekaj let miru, do leta 2000, ko mi je postal zelo všeč citroën CX, zato sem kupil še tega. Moj CX je podaljšana različica, model CX prestige. Ta model je bil najprej namenjen za francoskega predsednika, Citroën ga je pa kmalu dal v serijsko proizvodnjo. V letih 2001 in 2002 sem kupil še dva citroëna GS. Pozneje je sledil še citroën XM V6 in na koncu še moj najstarejši avto – citroën GS letnik 1971. Nato pa sem si – tega je zdaj sedem let – prisegel, da je dovolj, in od takrat nisem kupil nobenega starega avtomobila več. Sem pa tudi tako trmast, da nobenega nočem prodati ali oddati. Nekaj avtomobilov še čaka na obnovo in moj cilj je, da bodo nekoč vsi moji starodobniki v voznem stanju in registrirani."

Da res dokaže, da je od "nog do glave" v Citroënovih vozilih, navrže podatek, da imajo doma še dva avtomobila tega francoskega proizvajalca, xsaro picasso in C-Crosser, ki tudi nista več najmlajša. "Nikoli nisem bil med tistimi, ki takoj, ko kupijo nov avtomobil, že razmišljajo, da ga bodo čez pet let prodali in za kakšno ceno. Mene to ne zanima. Avto vedno kupim zato, da ga bom dolgo imel."

Če želi lastnik dobiti potrdilo, da je njegov avtomobil starodobnik, mora biti vozilo staro najmanj 30 let in v ustreznem mehanskem in vizualnem stanju. Arzenšek težav s potrdili nima, saj si želi počasi vse svoje "starčke" usposobiti za vožnjo, registrirati in spraviti na ceste. Trenutno namreč redno uporablja "le" tri Citroënove starodobnike, a nikakor ne le za izletniške vožnje ob koncih tedna ali kakšna srečanja starodobnikov. Prav nasprotno, s temi avtomobili se rad odpravi tudi na daljša potovanja.

S starodobnikom kar trikrat do Nordkappa

"Družino sem z našim rdečim GS-om dvakrat odpeljal do Nordkappa, to je bilo v letih 2014 in 2017. Prva pot je bila dolga 11.300 kilometrov, druga pa 9.800 kilometrov. Bilo je super, šel bi še kdaj, le otroka, ki sta danes že najstnika, takrat nista bila preveč navdušena nad starimi vozili. Zdi se mi, da ju je bilo kar malo sram, da smo se vozili s tako starim avtomobilom, haha. Ženo pa sem že leta 1993 z diano peljal na Nordkapp. Z diano sva leta 1994 obiskala Veliko Britanijo in odplula vse do Šetlandskih otokov, leta 2001 pa sva obiskala Irsko. Z GS-om sem bil tudi več kot desetkrat na veliki prireditvi Citromobile, ki je vsako pomlad med letoma 2000 in 2019 potekala na Nizozemskem."

Arzenšek vtise, fotografije in videe s teh potovanj pogosto objavlja na spletu, prav tako deli utrinke s krajših izletov, na katere se rad zapelje z druščino somišljenikov, ljubiteljev starih citroënov. "Odpravimo se na kakšen enodnevni izlet po Sloveniji ali v sosednje države. Zbere se nas do šest, takrat, ko se nam uspe uskladiti," je dodal. Vedno, kamor koli pridejo, pa s svojimi vozili vzbudijo pozornost. "Seveda smo opaženi. Citroën GS je bil v 70., 80. letih v Sloveniji precej priljubljen, saj so te avtomobile proizvajali v tovarni Cimos v Kopru. Ljudje se jih zato verjetno še toliko bolj spomnijo, ko vidijo ta avtomobil, jim obudi spomine na preteklost. Zato radi pristopijo in se začnejo pogovarjati."

Vse od osamosvojitve deluje tudi Citroën klub Slovenije, v katerem so dejavni predvsem "spačkarji". "Gre za zelo dejavno druščino. Včasih sem se veliko družil z njimi, hodili smo tudi na svetovna srečanja spačkarjev, a ko sem dobil družino, so se prioritete spremenile in sem stik s spačkarsko sceno izgubil," dodaja Štajerec. Tudi v tujini deluje veliko klubov oboževalcev starih citroënov.

Avto ga nikoli ni pustil na cedilu

Jure svoja stara vozila redno uporablja. "Morda se ne usedem vanje čisto vsak dan, po drugi strani pa jih tudi ne varčujem samo za posebne priložnosti. Vožnji z njimi se izogibam le pozimi, saj ti avtomobili niso tako zaščiteni proti rji kot današnji. Spomladi, poleti in jeseni pa se nekajkrat na teden zapeljem z njimi, tudi v službo ali na kakšen izlet." Pravi, da ne gre za drag konjiček in da vozila ne potrebujejo veliko vzdrževanja. Ko še ni imel družine, je avtomobile večinoma popravljal in vzdrževal kar sam, danes večino dela prepusti bratu. "V vseh teh letih sem pridobil kar nekaj znanja o avtomobilih, a on je res velik strokovnjak. Vozila ne zahtevajo veliko vzdrževanja. Nikoli nisem imel kakšnih posebnih težav z njimi, niti na res dolgih poteh ne, pa sem jih opravil kar nekaj. Če je že bila kakšna malenkost, pa se je vedno k sreči zgodila blizu doma." Zakaj meni, da je tako? "V teh avtomobilih je tehnika preprostejša, zato gre lahko narobe manj stvari kot pri današnjih vozilih. Morda gre tudi za to, da so se v preteklosti vse stvari izdelovale dolgoročneje." Zagotovo.

Zanimalo nas je tudi, zakaj se je Arzenšek "zaljubil" prav v avtomobile tega francoskega podjetja, ki je lani praznovalo sto let? "Začelo se je že z mojimi starši, ki so leta 1972 kupili citroën GS. Še danes se ga spomnim. Takrat je bil to že po obliki in tehniki precej revolucionaren avto. Čez nekaj let je imel oče z njim nesrečo, zato sta starša kupila drugi GS, ki sta ga imela okoli 15 let. Takrat sem tudi sam že lahko začel voziti in seveda sem se držal preverjenega recepta ter izbral Citroën. Verjamem, da so tudi drugi avtomobili super, ampak sam sem bil s citroëni vedno zadovoljen, nikoli nisem imel težav z njimi."

"Klasično vzmetenje je manj udobno"

Ne strinja se, da starodobniki veliko stvari, na katere smo v sodobnih avtomobilih navajeni, nimajo. Posebej poudarja izjemno udobnost, sploh modelov GS in CX, ki še danes slovita po svojem posebnem vzmetenju. "Če primerjam udobje v svojih starodobnikih z vožnjo na primer v xsari picassu in C-Crosserju, ki tudi nista več najnovejša, opažam, da je klasično vzmetenje opazno manj udobnejše kot pri starih citroënih. Nič nimam proti novim avtomobilom, a čar starega citroëna je udobje. Za volanom izredno uživam, vožnja je prijetna, uglajena in udobna."

Citroën je model GS izdeloval med letoma 1970 in 1986, leta 1971 je postal tudi evropski avto leta, posebej so hvalili njegovo udobje, varnost in aerodinamiko. Arzenškov GS, ki ga najbolj uporablja, nima prav močnega motorja – 1.300 kubičnih centimetrov prostornine in 65 konjskih moči, kar pa je dovolj, da na avtocesti doseže hitrost do 120, 130 kilometrov na uro. "Najvišja hitrost tega avtomobila je 160 kilometrov na uro, a nikoli nisem preizkušal njegovih polnih zmogljivosti, saj me to sploh ne zanima," dodaja. Njegovo vozilo ima bencinski motor, ki porabi približno od 7 do 7,5 litra bencina na sto kilometrov.

Citroën CX pa je večji model, Francozi so ga izdelovali v obdobju med letoma 1974 in 1991. Tudi ta avtomobil je postal evropski avto leta, to je bilo leta 1975, nekateri ga označujejo tudi za "zadnji pravi citroën", preden je podjetje leta 1976 prevzel Peugeot. Arzenšek ima v garaži CX-a z 2.500 kubičnimi centimetri prostornine, ki bi lahko dosegel do 200 kilometrov na uro.

Oba brez težav opravita tehnične preglede. "Ko sem bil še mlajši, so na tehničnih pregledih vedno tečnarili, saj so imeli diane in spački sloves rjastih kant. Pregledniki so bili precej zoprni za vsako malenkost. Danes pa se mi zdi, da prav uživajo, če kdo pripelje na tehnični pregled 40, 45 let star avtomobil," dodaja.