Nataša Briški, novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članica je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila je izbrana v ožji izbor in nato po razgovoru v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicev, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša, ki se nanj že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave je The Woman's Euro-Arabian North Pole Expedition.

Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na severni ali južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o značilnem raziskovalcu in z njim povezane stereotipe.

Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k ozaveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Felicity, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, s Cipra, iz Slovenije, Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med sabo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.

Prijav je bilo okoli 1.000. Kaj je odločilo, da ste bili izbrani?
Pravzaprav si ne upam vprašati Felicity ... Res je, najprej sem bila izbrana izmed 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil razgovor, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila v končno dvanajsterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.

Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je treba pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne odmetavati sneg, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začneta se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut odmora, 90 minut hoje, 7 minut odmora in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.

Kako boste prenesli nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo aprila. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: od -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar "zmrznjen" človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.

Kaj pa na primer opravljanje za civilizacijo čisto preprostih fizioloških potreb?
Tudi to smo preizkusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno, in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity ... Res je.

Kakšne bodo vaše priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kg težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.

Se ne bojite medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine severnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.

Kakšni so varnostni ukrepi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.

Kaj pa finance?
Celoten projekt s kampi za trening vred in načrtovanimi dejavnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj 100 tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.

Več v pogovoru z Natašo Briški v oddaji Nočni obisk.