Destinacija, ki v večini ljudi ne zbudi nobene asociacije, v najboljšem primeru pa jo poznavalci povežejo s podkupovanjem, revšino in represijo oblasti, se želi otresti slabega prizvoka in v zadnjem času v velikem slogu vabi turiste v svoj objem. Teh je bilo doslej izjemno malo, saj turistična infrastruktura v tej državi, ki šteje komaj milijon prebivalcev, ni zgrajena.

Naftna industrija in s tem pritok zelencev sta Ekvatorialni Gvineji dala novega poleta. Zastarela industrija se umika vedno večjemu uvozu dobrin in industrijskih strojev, vlada pa je napovedala celo program zaščite gozdov, v veliki meri uničenih zaradi obilne sečnje v preteklosti. Z normalizacijo razmer domačini upajo na vedno večji pritok turistov, ki jim ponujajo doživetje ob popotovanju v pragozdove, kjer so doma številni primati.

Investicije v turizem
Gorile, sloni in gromozanske žabe ter 400 kilometrov neokrnjenih idiličnih tropskih peščenih plaž na celini in ob otokih so lahko magnet za turiste, razmišlja okoljevarstveni in ribolovni minister Fortunato Ofa Mbo, ki napoveduje obsežne investicije v ekološki turizem. Prvi korak v pravo smer so na tamkajšnji vladi že storili z osnovanjem 15 milijonov dolarjev vrednega sklada iz naftnega dobička, ki bo namenjen spodbujanju turizma. Da mislijo resno, je jasno ob napovedi, da bo po načrtih 37 odstotkov gozdov, ki so vsi v državni lasti, zaščitenih - to je v Afriki najvišji odstotek.

V Ekvatorialni Gvineji ponosno povedo, da je na idiličnem otoku Biako trenutno v gradnji pet hotelov. Ne gre za kolibe iz bambusa, saj je med investitorji celo slavna hotelska veriga Hilton. Turistično neokrnjena destinacija torej ta država dolgo ne bo več. Morda bodo dodaten namig za obisk poročila, da so domačini tistih nekaj turistov, ki so državo doslej obiskali, izjemno veseli. Pustolovci poročajo o številnih spontanih zabavah na rajskih plažah.

Pazite se vodnih nadlog
Manj rajska so bitja v morju. Še posebej meduze, ki znajo biti hudo nevarne. Težava Ekvatorialne Gvineje je namreč ta, da ob njenih obalah plavajo nekateri najbolj smrtonosni primerki te nadloge. Na nejevoljo, ki vas ujame ob meduzinem ožigu v Portorožu, tu kar pozabite. Srečni boste, če boste sploh preživeli. Ob piku upajte, da imajo kje v bližini protistrup oz. da vam bo kdo nudil masažo srca in umetno dihanje, ko boste padli v nezavest. Vsekakor je pomembno, da po piku čimprej pridete iz vode, sicer boste zaradi paralize verjetno utonili. Znanje, da je meduzine lovke, ki ostanejo na koži, najlažje odstraniti s kisom, vam veliko ne bo pomagalo, saj ne boste v stanju, da bi to počeli.

Če se boste odpravili tjakaj (dvakrat na teden je polet iz Madrida), si pojdite ogledat privlačno mesto Bata. Je čistejše od prestolnice in se ponaša s širokimi avenijami, šarmom iz kolonialnih obdobij ter bogatim družbenim dogajanjem z množico tržnic, barčkov in restavracij. Paziti pa morate na vreme, saj vlažno in vroče ekvatorialno podnebje hitro izčrpa moči neutrjenim obiskovalcem. Najbolje je, da tja odpotujete v zimskih mesecih. Brez skrbi, zeblo vas ne bo, težav z veliko vlažnostjo in padavinami pa bo manj.

R. S.