Najini postanki v posameznem mestu so sicer kratki, a učinkoviti. Ob prihodu na destinacijo se pozanimava, katere točke so po mnenju domačinov "vredne ogleda", tem dodava še osrednje turistične atrakcije, ki jih, roko na srce, v teh krajih ni prav veliko, saj niti ni veliko turistov, ki bi to ocenjevali; na koncu pa si vzameva še nekaj časa, da se izgubiva v mestu, saj je tako najlažje začutiti pravi utrip kraja.
Seveda bi si želela, da bi imela malce več časa, a ker to (v primeru, če je cilj dobiti kratek vtis iz vseh držav) avtomatično pomeni večji budžet, nama to ne pride v poštev. Poleg tega pa za zdaj niti nisva (z izjemo otočka São Tomé) začutila te potrebe, kar pa bi se znalo v nadaljevanju spremeniti in v tem primeru bova skušala prilagoditi načrt ali pa se bova v državo vrnila in si jo podrobneje ogledala po koncu projekta.
Morda bi nekdo bil mnenja, da si mesta v tako kratkem času ne da ogledati. Dodobra spoznati se ga vsekakor ne da, ogledaš pa si ga lahko in tako tudi dobiš vtis o kraju in o življenju v njem. Tako kot povprečen Slovenec, ki obišče Benetke. Midva namreč ne poznava nobenega Slovenca, ki bi šel v Benetke za cel mesec, navadno grejo za en dan.
V enem dnevu se pač ne bodo naučili vsega o beneški zgodovini, gospodarstvu, načinu življenja, itd., vseeno pa bo vsak po obisku podal svoje mnenje, povedal svoje doživetje. Lahko bo povedal, ali mu je arhitektura všeč, ali so se mu ljudje zdeli prijazni (v kolikor je v Benetkah sploh mogoče spoznati kakšnega domačina), ali mu kanali smrdijo ali dišijo, ali je pica v piceriji, ki ima najboljšo oceno na Trip Advisorju, dobra in, na koncu, ali se mu mesto zdi vredno ogleda. Tako tudi midva podajava svoje mnenje, svoje izkušnje, ki pa so morda povsem drugačne od vseh drugih.
Brez predsodkov
Ko smo že pri mnenjih … Da imava predsodke se ne da reči, saj že sama beseda "predsodek" pomeni, da človek o nečem sodi, preden je to doživel. In doživela vsekakor sva. Če si mesto ogleduješ dva dni po 10 ur v družbi strokovnjaka, ki predava o kulturi, zgodovini, arhitekturi, jeziku, politiki in gospodarstvu in te pelje v vse zanj "omembe vredne" dele mesta, kjer pa imaš interakcijo še s stotimi drugimi ljudmi (ki pa tu so domačini), lahko mirno rečeš, da si nekaj doživel.
Vsekakor si doživel več kot povprečen turist, ki gre za dva tedna na Bahame, potem pa tam vidi le notranjost bogatega resorta, ki gotovo ne ponazarja dejanskega stanja v državi. Pa ne, da jim sodiva! Vihanja nosu je na področju potovanj že tako veliko preveč. Tisti, ki obiskujejo resorte, vihajo nos nad "backpackerji", češ da se klatijo po svetu in so neurejeni kot kakšni brezdomci, ti se zgražajo nad prejšnjimi, saj od pitja piña colade na terasi hotela nimajo nič, "hardcore" popotniki pa se zmrdujejo nad "influencerji", ki so si drznili potovanja združiti z zaslužkom.
Nama je vsa ta negativa na področju, kjer bi vsak moral slediti svojim željam in prioritetam, naravnost smešna. Res pa tudi nama ni jasno, zakaj gre nekdo na križarjenje, ki te pelje na 5, 10 različnih destinacij, potem pa se v celem tednu ali dveh niti enkrat ne izkrca, saj na ladji, kjer so bazen, restavracija, gledališče in igralnica, enostavno preveč uživa – pa verjemite, tudi takšnih je veliko! No, še enkrat – vsakomur svoje! Da pa zadeve doživljava "prelepo", pa je popolnoma mogoče.
Tu pa gre za osebni način razmišljanja, midva pač skušava v vsem najti nekaj pozitivnega, čeprav bi lahko prav tako iskreno rekla, da so vonjave v afriških mestih pretežno ubijalske (smeti, greznica in bog ve kaj še vse), da nama je bila hrana v Liberiji obupna (jedla sva mešanico škampov in piščančjih organov, prelitih z nezačinjeno toplo vodo, da nama na trenutke pošteno preseda, da te ljudje želijo na vsakem koraku opehariti in da bi včasih najraje nahrulila vsakogar, ki že tako onesnaženo mesto (in takšna so bila doslej vsa) še naprej veselo onesnažuje. Nama se pač iskanje lepote in dobrote zdi veliko lepše. Navsezadnje je tudi osrednji cilj projekta dokazati, da je ljubezen povsod.
Ljubezen v Afriki
Iskanje ljubezni je sicer (vsaj za zdaj) mala malica. Še več, ljudje v Afriki se zdijo bolj čustveni in bolj odprti, zato je ljubezen kričeče očitna na vsakem koraku. V muslimanskih mestih ali četrteh je resda manj javnega izkazovanja naklonjenosti med pari (držanje pod rokama gre, držanje za roke je redkost, poljubi pa so že skoraj nesprejemljivi), je pa zato na tone ljubezni do otrok, do prijateljev in zdi se, da so ljudje tudi do neznancev bolj "ljubeznivi" oziroma bolj topli. To sklepava predvsem po tem, da hitreje navežejo stik med seboj, da neznanca zmeraj povprašajo po počutju in da se običajno hitreje razgovorijo. Najbrž gre spet za stvar odprtosti.
Bolj težavno pa je ljubezen ujeti v fotoaparat. Čeprav ljudi običajno slikava od zadaj, da se ne vidijo obrazi, se pogosto najde nekdo, ki mu gre v nos, da si sploh drzneva uporabljati fotoaparat. V nekaterih mestih je fotografiranje (česar koli) tako kočljiva zadeva, da je pametneje fotografirati s telefonom. V fotografiranju sva, mimogrede, teoretično podkovana (česar za pisanje potopisov nikakor ne moreva reči), nisva pa dovolj nora, da bi se na pot po vseh državah sveta podala z najboljšo opremo, poleg tega nimava tega časovnega 'luksuza', da bi lahko izbirala ure (sončni vzhod/zahod) ali vremena, ovira pa so tudi ljudje in ogromne količine smoga, ki veje nad vsakim mestom.
Onesnaženost
Tudi najine desetminutne čistilne akcije so včasih sporne. Ko sva v delu mesta, kjer že tako ali tako vsi strmijo v naju, nama ne pade na kraj pameti se dodatno izpostavljati, zato sva nekajkrat čistilno akcijo izpeljala kar na letališču. No, nazadnje, ko sva se zadeve lotila na letališču (kar je bilo v prestolnici Nigra), se je okoli naju zbralo nekaj uslužbencev, ki so nama zažugali, da ne smeva pobirati smeti, češ da je to kaznivo. Ko sva vprašala, ali je to kaznivo na letališču (kar bi še razumela), so odvrnili, da je to kaznivo povsod. Stvar sva ob prvi priložnosti "poguglala" in takšnega pravila seveda nisva našla.
Včasih se zgodi, da nekdo od mimoidočih "pohvali" najino gesto, nekajkrat pa se nama je celo kdo pridružil. V teh primerih smo se razgovorili o problemu onesnaženosti in jasno je bilo, da se težave zavedajo vsi, le da večini stvar ne pride do živega, vsaj ne do te mere, da bi nekdo dejansko ukrepal. Sicer pa smo ugotovili, da je največja težava v že obstoječih kupih smeti, saj bo vsak človek odpadek prej odložil na obstoječi kup kot na čisto ulico ali travnik.
No, zdaj pa še o samem potovanju. Prejšnji teden sva podala svoje splošne vtise, opisala sva izkušnje, ki se ponavljajo v vsakem kraju, ob skoraj vsakem spomeniku (ker vsako mesto ima svoj pompozen spomenik), na vsaki tržnici, na mnogih letališčih. Tokrat pa bova več povedala o najinem obisku Lagosa, saj naju je od vseh obiskanih mest v tem tednu ta najbolj fasciniral.
Lagos – mesto kontrastov
Lagos je mesto raznolikosti. Mesto je razdeljeno na več delov in vsak del je svet zase. Lagos Island je poslovno središče mesta – tako za velike kot tudi za manjše poslovneže. Otok je poln nebotičnikov in podjetij, prav tako pa gostuje največjo tržnico v mestu. V tem delu mesta vlada kaos. Vsakdo nekaj prodaja, kupuje, izmenjuje ali pa pa si ogleduje. Po cestah hodijo preprosti ljudje, tisti, ki so prišli prodat svoje pomaranče, hkrati pa tudi poslovneži v finih oblekah, ki so prišli sklenit milijonske kupčije. Najin vodnik Raymond, ki je resnično strokovnjak na svojem področju, je rekel, da so Kitajci, Američani, državljani določenih evropskih držav in pa Libanonci med največjimi investitorji.
Tuje vlagatelje navdušuje dejstvo, da Nigerija predstavlja enega največjih trgov v Afriki, da se lahko pohvali z ogromno zalogo naravnih virov in s poceni delovno silo, poleg tega pa se vlada močno zavzema za sodelovanje s tujci. Prizadevanje za modernizacijo in razvoj se vidi na vsakem koraku. Država čisti ceste, gradi stavbe, ruši stavbe (tudi stanovanjske bloke, v katerih živijo neprijavljeni ljudje, kjer zaradi nove ceste preprosto odpilijo del bloka), renovirajo poslopja, celo širijo otoke. Dela je veliko, delovnih mest pa še zdaleč ne dovolj. Ljudje tako iščejo alternative.
Eno izmed teh sva izkusila na lastni koži. Ko sva na robu ceste fotografirala pogled na vrvež poslovnega središča, se je približal (zelo približal, preveč približal) možakar, ki je začel kričati, naj mu dava denar. Stal je le nekaj centimetrov od najinih obrazov in po mimiki, drži in glasnosti je bil skrajno agresiven. Ker njihove angleščine ni tako preprosto razumeti, predvsem ko se ti nekdo dere v obraz, je Matic najprej iskreno vprašal: “Prosim?“ “Denar! Zame in za moje fante!“ “Denar naj ti dam? Zakaj pa?“ je malce predrzno porogljivo bleknil Matic. Možakarju je zmanjkovalo potrpljenja, Matic pa je bil tudi pripravljen braniti svoje stališče. Ko je najin vodnik opazil položaj, je pritekel iz avta in hitro stopil med njiju. V njihovem pogovornem jeziku se je začel pregovarjati s tistim nasilnežem in še s petimi, ki so se mu v tem času pridružili (očitno je o teh "svojih fantih" govoril). Nama je zabičal, naj greva v avto in se zakleneva, sam pa je ostal z njimi. Njihova debata, na trenutke bolj, na trenutke pa manj goreča, je trajala približno deset minut.
Na koncu je Raymond izpogajal ceno za naju, jim plačal in lahko smo se odpeljali. “To je nekaj popolnoma običajnega," je zatrdil Raymond. “Država ne poskrbi za te ljudi, zato je tovrstno pridobivanje denarja pri nas praktično služba,” je rekel. “No, v naši državi pa je to praktično rop,” sva odvrnila in vprašala, zakaj v takšnih situacijah ne bi raje poklicali policijo. Raymond se je nasmehnil naivnima Evropejcema in razložil, da tudi policisti tako služijo denar in da bi najverjetneje še oni zahtevali neko podkupnino. Ojej. No, jaz na svoji strani avtomobila potem še lep čas nisem upala odpreti okna. Raymond je dodal, da je pričakoval, da se bo kaj takšnega zgodilo, da pravzaprav pričakuje še kaj hujšega, a da naju ne bo s tem obremenjeval, saj bi se ustrašila (sicer zaman, ker on baje obvlada vse tovrstne situacije). Hujšega k sreči ni bilo.
Je pa bilo skrb vzbujajoče dejstvo, da naju je nenehno zaklepal in da nama v gneči ni dovolil izstopiti iz avta, češ da je prenevarno za "belca s fotoaparatom". Ob tem sva se spomnila vseh tržnic, ki sva jih obiskala v državah, ki so na papirju enako ali še bolj nevarne oziroma varne kot Nigerija. Res je, da se v medijih prebere marsikaj, res je tudi, da so naju doslej v vsakem hotelu opozarjali o nevarnostih in da so ljudje včasih resnično strmeli v naju, kot da sva jim "dolžna za golaž". A vse te opozorilne znake sva doslej dojemala kot napihnjene predpostavke, ki večinoma ne držijo. Tako sva sklepala na podlagi pozitivnih izkušenj, ki sva jih imela v vseh "nevarnih" državah Srednje in Južne Amerike. In čeprav dejansko stanje resnično ni niti približno tako hudo, kot to nekateri prikazujejo, ti tovrstna prigoda vsekakor vlije neko dodatno dozo strahospoštovanja.
V nobel delu Lagosa
Poleg otoka Lagos leži otok Victoria, ki slovi kot eno izmed najbolj 'nobel' delov mesta (Raymond je uporabil angleško besedo "posh"). Tu je mogoče najti najboljše hotele, najlepše domove in najdražje restavracije. V tem delu mesta sva obiskala Eko hotel, ki ponuja najboljši razgled na otok. In razgled je resnično paša za oči. Z zajetnim številom stolpnic, urejenih zgradb in parkov se lahko brez težav kosa s pogledom na New York (na primer iz kompleksa Rockefeller Center).
No, potem pa smo obiskali obalo celinskega dela mesta, ki ga od teh osrednjih otokov loči le most (t. i. Third bridge). Tu pa živi zajeten del tistih "neregistriranih" ljudi – ljudi, ki jih vlada nima pod nadzorom, za katere se pravzaprav niti ne brigajo (to je vsaj, dokler si ne zamislijo zgraditi novega nakupovalnega centra na njihovem ozemlju, ki pa pravzaprav sploh ni njihovo). Gre za skupnost Oko Baba. Ti ljudje živijo v siromašnih hišicah ob in celo na vodi, preživljajo se delno z ribarjenjem, večinoma pa z zbiranjem, obdelavo in preprodajo naplavljenega lesa. Les najprej "ulovijo", nato ga delno obdelajo in markirajo (zato da se ve, kateri hlod sodi h kateri družini), na koncu pa hlode zvežejo v simetrične splave, ki potem na vodi čakajo na dodatno obdelavo in prodajo.
Raymond pravi, da so pripadniki te skupnosti odrezani od sveta. Pravi, da je ta zaliv vse, kar poznajo, vse kar imajo. Poklic se navadno prenaša iz roda v rod, izjemoma pa medse sprejmejo tudi kakšnega "prišleka". Skupnost je sicer izjemno zaprta, že domačin si mora ogled naselja izpogajati s starešino, za tujca pa je zadeva toliko bolj kočljiva. Zanimivo je tudi dejstvo, da je sredi "njihove" obale polotok, kjer je univerza in brezhibno urejeno študentsko naselje, ki je skrbno ograjeno, da ne bi slučajno "naplavilo" še kakšnega ribiča oziroma trgovca z lesom.
Kontrasti v mestu so neverjetni in premik iz enega na drugi del mesta se je zdel kot premik na nov planet. Raymond nama je povedal, da so ljudje zaradi slabih pogojev nadpovprečno žilavi in vseeno zadovoljni. Pojasnil je, da ljudje srečo črpajo od znotraj in da imajo izjemno sposobnost, da v trenutku odmislijo težave in se osredotočijo na tisto bistvo, ki ostaja nedotaknjeno. To je pravzaprav prvo, kar nama je povedal o mestu oziroma njegovih prebivalcih. Zares izjemno.
Vsekakor bi lahko tudi o preprostosti Niameya, o absolutni prepovedi fotografiranja v N’djameni in o presenetljivi razliki med nedeljsko praznino in ponedeljkovim vrvežem v glavnem mestu Slonokoščene obale (oziroma Drogbajeve države, kot so si sami nadeli nadimek) spisala cele eseje, a tokrat sva se osredotočila na najino doživljanje Lagosa, mesta, ki je bilo polno življenjskih naukov, med katerimi ponovno najbolj odzvanja sposobnost iskanja sreče tam, kjer je skorajda ni.
Srečno tudi vam in lep dan!
