Aleš Česen je v alpinističnih krogih znan kot vrhunski alpinist, saj je prejemnik dveh zlatih cepinov, ki je najvišje priznanje za alpinistične dosežke na svetu. Prvega je dobil leta 2015 skupaj z Markom Prezljem in Luko Lindičem za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja (6657 metrov) v indijski Himalaji, drugega pa leta 2019, ko se je skupaj z Luko Stražarjem in Britancem Tomom Livingstonom kot prvi povzpel na karakorumski sedemtisočak Latok I s severne strani.

Česen pa je poleg tega tudi gorski vodnik. Zadnja leta novembrske in decembrske dni preživlja na najhladnejši, najbolj suhi in najbolj vetrovni celini na svetu, Antarktiki. Tam ima podjetje, za katero dela, 200 kilometrov v notranjosti celine svoj bazni tabor, iz katerega petične goste vodi na raziskovanje te edinstvene celine.

S Česnom smo se pogovarjali o turističnem razvoju Antarktike, nevarnostih, ki prežijo na tem koncu sveta, družabnih cesarskih pingvinih in o tem, ali na lastne oči opaža podnebne spremembe.

Na Antarktiko hodite že šest let. Se vam kljub temu še vedno zdi, kot da bi prišli na drug planet, ne le na drugo celino, kot ste nekoč dejali?
Na Antarktiki sem bil letos šesto sezono. Ne zapored, ker takrat, ko je bil covid, potovanj ni bilo. Tako da hodim tja v bistvu že sedem let. Seveda nisem obiskal vseh krajev sveta, ampak da, lahko rečem, da je Antarktika edinstvena. Že to, da je naravno število prebivalcev nič, pove veliko o tem, da je na Antarktiki vse zelo drugače.

Vsako leto ste tam novembra in decembra. Glede na to, da je to južna polobla, je to na Antarktiki visoka sezona?
Da, turistični obiski na Antarktiki potekajo v poletni sezoni, kar pomeni nekje od sredine oziroma konca oktobra ali novembra naprej, odvisno o obisku katerega dela Antarktike govorimo. Velika večina ladij za križarjenja, ki prevažajo turiste, se zasidra na polotoku, ki je najbližje Argentini. Tam se sezona začne prej, verjetno že oktobra, konča pa se marca. Tu, kjer delam, pa je sezona še krajša. Prvi turisti pridejo konec novembra – sam sicer pridem že malo prej –, zadnja skupina pa letos prispe drugega februarja.

Vaša baza leži pod Južno Afriko, a je seveda med njima ogromna razdalja. Po kateri poti vi in vaši turisti prispete do baze Wolf's Fang?
Delam za britansko podjetje White Desert, ki ponuja doživetje Antarktike. Do cilja pridemo z letalom, ne z ladjo. Že sam pristanek letala je kar projekt. Letimo z airbusom A340, v katerega gre sicer 300 ljudi, ta model letala ima štiri motorje. Če gre kar koli narobe, ni na tleh nobenega serviserja, piloti nimajo instrumentov ali radarjev, letijo na "old school" način. Steza se naredi na ledu, dolga mora biti tri kilometre in široka nekaj deset metrov. Naredi jo teptalni stroj, ki ima zadaj ostre zobe, s katerimi drobi led. Delavci nato ta led "zalikajo" s takšno plastiko, kot jo imajo tudi na naših smučiščih. Vse skupaj potem zmrzne in takšna podlaga ima boljši koeficient trenja kot moker beton. Mislim, da v najboljšem primeru delavci potrebujejo 16 ur, da pripravijo stezo za en vzlet ali pristanek. Tam imamo pa še tri manjša letala, s katerimi se odpravimo na izlete. Ta vsako sezono pripeljejo iz Kanade.

Naš glavni tabor leži 200 kilometrov stran od obale. Kot rečeno, večina turistov na Antarktiko pride po morju, mi pa smo bolj v notranjosti Antarktike, čeprav je ta celina še vedno tako velika, da smo, ko se pogleda v celoti, še vedno precej ob robu. Za boljšo predstavo – od našega tabora do morja je 200 kilometrov proti severu, do južnega pola pa je še okoli 2000 kilometrov.

Vse več turističnih potovanj je na Antarktiko, ponujajo jih tudi že slovenske agencije. Tja prihajajo že omenjene ladje za križarjenja, zvezdniki, zdi se, da je Antarktika nova "hit destinacija". Opažate tudi sami ta porast? Koliko turistov v dobrih dveh mesecih na Antarktiki gosti vaše podjetje?
To težko ocenim, verjetno pa imate prav. Tudi številke kažejo, da gre število turistov na Antarktiki strmo navzgor. Po mojem mnenju ljudi privabljata ekskluzivnost in eksotika. Tudi vse več ljudi si takšno potovanje lahko privošči, čeprav tudi najcenejša različica takšnega potovanja ni prav poceni.

Mi imamo vsa leta precej enako število gostov, saj lahko sprejmemo omejeno število ljudi. Prvih deset let obstoja podjetja smo imeli na Antarktiki največ dvanajst turistov hkrati več tednov zapored, kar pomeni, da je v eni sezoni prišlo slabih 100 ljudi. Zdaj imamo dva tabora, tako da smo podvojili kapacitete in v eni sezoni sprejmemo slabih 200 ljudi. Kapacitete so torej polne pri 24 turistih, ki se tedensko menjajo. Ponujamo tedenske pakete, cena za enega gosta je 105.000 dolarjev.

Logistično tudi ne bi mogli sprejeti več gostov, saj jih je treba nekam nastaniti. Če pridejo z ladjami, je to lažje, saj lahko ljudje na njih spijo.

V nekem pogovoru ste dejali: "Če niste zares navdušeni nad potovanjem na Antarktiko, raje ne pojdite. To mora biti prvi pogoj za vašo odločitev." Lahko vašim gostom rečemo turisti ali so to bolj popotniki, avanturisti? Imate kakšne zahteve, na primer zdravstvene, kdo lahko pride, ali sta dejavnika le želja in zadostna finančna sredstva?
Odvisno, kako gledamo na ta profil gostov. Vsaj iz mojega zornega kota so to čisti turisti, niso pa povprečni turisti, predvsem s finančnega vidika, saj je to, kar se gremo, nekajkrat dražje kot programi s križarkami. Na svetu je pač veliko ljudi, ki imajo toliko denarja, da si kaj takega lahko privoščijo. Privlači jih ekskluzivnost, ker jih recimo peljemo tudi na južni pol, na katerega morda na leto pride le nekaj sto ljudi. Fizično kaj veliko med potovanjem ne delajo, saj jih precej "ujčkamo", plačajo, da je zanje poskrbljeno. Živijo v ogrevanih prostorih s petzvezdično hrano in z vsem, kar sodi zraven. Vseeno pa mora biti v teh ljudeh tudi malo avanturizma, saj je Antarktika vendarle netipična destinacija, kjer vreme ni prijetno in jih malo zebe, tudi če so veliko plačali. Večina teh ljudi si lahko privošči vse, kar na Zemlji obstaja, a so izbrali Antarktiko. V tem smislu bi jim lahko rekli tudi avanturisti. Saj nekateri, ko dejansko pridejo na cilj, potem spoznajo, da so zgrešili z izbiro destinacije, večini pa je zanimivo, haha.

Kakšni sta narodnostna in starostna sestava gostov? Ste že gostili tudi kakšnega Slovenca?
Ne, Slovenca še nisem imel, letos je bil gost iz Celovca, to je bilo verjetno še najbližje Sloveniji do zdaj. Sicer prihajajo od vsepovsod. Kar nekaj je Američanov in Kitajcev, sicer pa so skupine zelo mešane.

Prvič ste se želeli na Antarktiko odpraviti že leta 2016, a se je vzletno-pristajalna steza odtajala, ker so bile temperature previsoke. Je tudi zdaj to še lahko težava?
Da. Naši zaposleni morajo pripraviti led, da na njem lahko s kolesi pristane letalo. Prvič, ko naj bi šel na Antarktiko, Wolf's Fang še ni obstajal, takrat naj bi šel v kraj, kjer je nižja nadmorska višina in topleje. Imamo pa tudi tukaj še vedno težave s pristajanjem. Če je preveč toplo in letalo ne more pristati, se polet zamakne za dan ali dva. Decembra je na tem območju najtopleje, zato so v decembru in januarju vsi poleti sredi noči. No, prave noči na Antarktiki ni, saj sonce ne zaide, noč pravimo delu dneva, ko je sonce najnižje na nebu. Na južnem polu pa je sonce ves čas enako visoko, samo vrti se okrog. Naša baza je na dobrih 70 stopinjah južno, tako da je sonce opoldne bistveno višje in toplejše kot sredi noči, ko je tik nad obzorjem. Ko je nižja temperatura, je boljši koeficient trenja in letala na ledu lažje pristanejo. Več pogojem je treba zadostiti za pristajanje na ledu, eden je tudi ta, da mora biti za pristanek največ -6 stopinj Celzija.

Kateri so torej vrhunci potovanja po Antarktiki? Katera je tista stvar, ob kateri največ vaših obiskovalcev reče "vau"?
Vrhunec, vsaj z vidika marketinga, je to, da goste peljemo na južni pol in da lahko vidijo kolonijo cesarskih pingvinov. Na oba izleta se odpravimo z manjšim letalom, ki ima sanke. Do južnega pola je v eno smer približno osem ur letenja. Ta letala letijo s hitrostjo približno 350 km/uro, do južnega pola pa je 2000 kilometrov.

Američani imajo na južnem polu svoje znanstveno oporišče Amundsen-Scott. Če imamo srečo, nas povabijo na obisk. To je odvisno tudi od časa, saj imajo tam drugačen časovni pas, tako da je oporišče kdaj odprto in kdaj ne. Sam sem enkrat obiskal njihove prostore. Razkazali so nam postajo, kaj v njej počnejo.

Zelo zanimiva je tudi sama pot iz našega tabora do južnega pola. Iz tabora se še lepo vidijo hribi, nad katerimi nato okoli pol ure letimo. Nato pa je videti le še popolnoma belo ravnino. Tam so dobesedno puščava, sneg, kamor koli pogledaš, in čista ravnina.

Prav to sem vas želela vprašati – je res vse tako belo, ravno in mirno, kot je videti na fotografijah?
Da. Od takrat, ko izgubimo pogled na hribe, pa vse do južnega pola se spreminja samo temperatura, pokrajina pa ne. Nekateri bi rekli, da je pogled skozi okno dolgočasen. Po drugi strani pa je zanimivo.

Na dveh tretjinah poti, na 83 stopinjah, moramo pristati, saj imamo tam skladišče goriva za letalo. V eno smer se tam ustavimo za eno uro, v drugo smer pa za devet ali deset ur, saj morajo piloti po pravilih počivati. Zato tam tudi prenočimo in meni je tisti kamp zelo zanimiv, ker okoli njega res ni ničesar – samo nekaj naših šotorov in nekaj sodov s kerozinom. Kot sem rekel, po eni strani dolgčas, po drugi pa je impresivno biti sredi ničesar, na stotine kilometrov naokoli smo sami. Če ni vetra, je tudi čista tišina. Od tam do južnega pola je okoli 600 kilometrov. Počutiš se res majhnega. In temperatura v tem kampu je med -35 in -25 stopinjami Celzija. Ko pridejo naši gostje z južnega pola vsi utrujeni nazaj v osnovni tabor, se jim zdi, kot da so prišli nazaj v civilizacijo, haha.

Kako regulirano je premikanje na Antarktiki? Je potrebnih veliko dovoljenj, in če da, kdo jih izdaja, glede na to, da Antarktika ni od nikogar?
Da, ti postopki so kar zapleteni. Mi z gosti tudi smučamo, plezamo in se sprehajamo. Vse, kar nameravamo početi, mora biti zapisano na papirjih – ne le dejavnosti, ampak tudi ocena tveganja, evakuacijski načrt in takšne stvari. Mi imamo to urejeno prek Velike Britanije, saj je treba dovoljenje dobiti od ene izmed držav, ki so tudi podpisnice Pogodbe o Antarktiki.

V našem taboru je od 40 do 50 članov osebja, torej nas je zaposlenih več kot gostov. Nekaj nas je tudi gorskih vodnikov in reševalcev. Sam sem prišel lani tri tedne pred gosti na Antarktiko, saj sem zadolžen tudi za varnost in izobraževanje o varnosti zaposlenih. Večina osebja seveda predtem ni imela stikov z ledeniki in snegom. Sama operacija se izvaja iz Cape Towna, kar pomeni, da je več kot polovica osebja iz Južne Afrike, kjer nimajo snega, zaradi tega pa tudi ne vedo, kdaj lahko kaj postane nevarno.

V nekem intervjuju ste dejali, da za vodenje po Antarktiki niso potrebne velike izkušnje, le zanesljivost in pripravljenost za delo v "obupnih razmerah". Katera je bila vaša najhujša izkušnja na tej celini, ste se že kdaj znašli v nevarnosti?
Da, že večkrat, a nikoli z gosti, vedno z osebjem. Ko imamo skupino 12 ljudi, smo zanje odgovorni trije gorski vodniki, zato se takšna skupina da nadzorovati. Ko pa smo v kampu s 50 ljudmi, ki imajo vsak svoje delo, pa je nemogoče vsako sekundo vse imeti pod nadzorom. K sreči še nikoli nismo imeli smrtnih žrtev, smo pa bili nekajkrat blizu temu. Težava je, da moramo biti tam samozadostni, nikogar ni, ki bi prišel na pomoč. V teoriji smo zavarovani za evakuacijski polet, polet iz Cape Towna do Antarktike in nazaj stane približno 250.000 dolarjev. V teoriji torej lahko pride letalo po nekoga, ki je ogrožen, ampak tudi če človek umira, morda vreme ne bo primerno, da bo letalo dejansko lahko pristalo. Tako da je treba ves čas ohranjati previdnost, kar je težko, glede na to, da smo tam dva meseca.

Konkretno, zgodilo se nam je že več stvari, sam seveda nisem bil pri vseh zraven. Lahko pa omenim dogodek, pri katerem sem bil. Neki Južnoafričan je prišel na Antarktiko in prvič v življenju videl led in sneg. Drugi dan bivanja tam je padel v ledeniško razpoko. Če bi padel dva metra stran, bi verjetno še danes ležal tam, tako pa se mu ni nič zgodilo. Od takrat smo bistveno striktneje začeli izobraževati zaposlene in jim razlagati, kje sploh so, zakaj na nekatera območja ne smejo. Ko na hitro pogledaš naokoli, je na prvi pogled vse videti odlično in res varno, a to ni res, že samo okolje je nevarno. Še večja težava pa je, da smo tako izolirani, seveda pa se dogajajo tudi delovne nesreče. Spomnim se, da je nekomu led odtrgal polovico prsta in je moral počakati štiri dni, da je prišel do bolnišnice, ker letalo ni moglo priti. Pa niso bili vprašanje stroški.

Z gosti takih težav k sreči nimamo, saj res budno pazimo nanje ves čas, v bistvu še pretiravamo z vidika varnosti. Vseeno pa smo imeli pri njih dva primera resnih ozeblin prstov na rokah.

Obvezno morava omeniti vreme, ki je verjetno le bolj ali manj skrajno. Kakšno je dobro in slabo vreme na Antarktiki in ali so večja težava nizke temperature ali močan veter?
Vreme je v ekstremnih primerih res lahko kar težavno, v povprečju pa je kar v redu – če ne bi bilo, takih potovanj sploh ne bi imeli. Seveda piha veter in mrzlo je. Povprečna temperatura novembra je okoli -10 ali -15 stopinj Celzija, decembra - 5. Če veter piha, seveda bolj zebe, je pa tudi res, da je zrak zelo suh, zato se mraz ne občuti toliko. Na južnem polu je mraz ekstremnejši, lahko pade do -35 stopinj Celzija, in če ima kdo težave s prekrvavitvijo okončin, je lahko to kar nevarno. Težava je tudi, ker se gostje želijo fotografirati, zato si snamejo rokavice. A če jim padejo v sneg in si jih nataknejo s snegom vred, je lahko težava – zato smo imeli dva primera resnih ozeblin.

Veter in sneg sta lahko nevarna tudi zaradi vidljivosti, saj ta pade dobesedno na nič ali na pol metra. V teh primerih je največ težav z delavci, z ekipo, ker jih je toliko, da jih je težko vse nadzorovati, obenem pa še reševati vso infrastrukturo. Sam sem že doživel, da je bila vidljivost tako slaba, da sem stal in sploh nisem videl svojih čevljev. V takih razmerah se človek v kampu lahko izgubi, in če ga ne najdejo 12 ur, lahko zmrzne, kar se zna zgoditi, saj se takrat vsak ukvarja s svojimi težavami. V takih razmerah ogradimo kamp z vrvmi, ponovimo pravila, vse je treba delati v parih in imeti radijsko postajo. Pred nekaj leti smo imeli incident, ko se je delavec v kampu izgubil, a se je srečno končalo, smo ga hitro našli.

Večkrat ste bili kot vrhunski alpinist tudi v Himalaji. Bi lahko primerjali razmere na Antarktiki in na osemtisočakih?
Lahko primerjamo vremenske razmere, da. S tega vidika smo alpinisti oziroma gorski vodniki na Antarktiki zelo uporabni, ker smo pač navajeni na tako vreme oziroma take skrajnosti. Ne vržejo te iz tira. Je pa vseeno drugače. Kot alpinist sem v Himalaji prepuščen vremenu na drugačen, lažji način, saj sem odgovoren le zase in za soplezalca. Na Antarktiki pa je po drugi strani več infrastrukture, imamo večje šotore, nekatere so celo ogrevani, lahko se pripravimo na slabo vreme.

Letos sicer ni bilo enega ekstremnega vremenskega dogodka, pred štirimi sezonami pa je bilo dni, ko smo imeli vetrove s hitrostjo več kot 100, do 150 kilometrov na uro, veliko. Trgalo je šotore, za nameček pa se veliko ljudi s tem ne zna spopasti, tako da je lahko kar kaotično.

Verjetno morate biti poleg vseh zadolžitev tudi malo psiholog, da znate pomiriti tako neizkušeno ekipo kot goste, ki za denar, ki so ga plačali, pričakujejo vse in še več.
Gostje imajo bistveno boljšo infrastrukturo kot zaposleni, spijo v nekakšnih umetnih iglujih iz steklenih vlaken. A nekajkrat so bile razmere vseeno tako nevarne, da jim nismo dovolili spati v teh njihovih sobah, ki je vsaka velika okoli deset kvadratnih metrov, ampak smo prenočili skupaj v skupnih prostorih. Seveda so gostje navajeni vrhunskega udobja, a po mojih izkušnjah je večina zelo razumevajočih in sprejmejo, da morajo slediti našim navodilom. Seveda pa se vedno najde nekaj "cvetk".

Ko ste prosti, se lahko odpravite kam tudi sami, za dušo? Imate svoj najljubši kotiček na Antarktiki?
Zelo malo je prostega časa, recimo trikrat po pol dneva v dveh mesecih. Včasih grem teč, plezat, raziskat kakšno območje, ampak predvsem zato, da vidim, ali lahko tja peljemo tudi goste. Vsako leto skušamo namreč najti kakšne druge dejavnosti in potem to kombiniram z rekreacijo. Nimam pa dopusta ali prostih dni, zato je treba imeti v mislih tudi izgorelost. Ne pozabimo, na Antarktiki je svetlo 24 ur in zaradi tega se tudi slabše spi.

Tipične fotografije z Antarktike obvezno vključujejo kolonije pingvinov. Na vašem Instagramu vidim, da ste se jim že precej približali. Kakšna so pravila za stik s temi živalmi in kako sprejemajo ljudi?
Ko gostje peljemo tja, se šalimo, da gremo na piščančjo farmo. Do pingvinov iz tabora letimo okoli dve uri, pristanemo dva kilometra stran, nato pa nadaljujemo pot s teptalnim strojem. Običajno lahko vidimo nekaj sto cesarskih pingvinov. Pravila so dokaj jasna. Zanimivo je, da se pingvini ne bojijo človeka. Na kopnem nimajo naravnih sovražnikov, imajo jih le v vodi, zato se ljudi ne bojijo.

Včasih je zato kar precejšnja težava držati razdaljo do njih. Teptalni stroj nas pripelje na razdaljo okoli 200 metrov od teh živali. Tam se ustavimo in pot nadaljujemo peš. Ustavimo se okoli 30 metrov od kolonije in seveda so vsi gostje evforični in kar naprej fotografirajo. Odvisno je sicer tudi od vremena in sreče, kako blizu jim lahko pridemo, a na splošno so to precej radovedne živali. Oni pridejo do nas, lahko tudi na razdaljo dveh metrov, kar pomeni, da se moramo mi umikati nazaj, saj naj bi ohranjali razdaljo petih metrov. Zadnji dve sezoni so pravila še zaostrili, saj razsaja ptičja gripa, ki so jo odkrili na polotoku, ki je najbližje Argentini. To bi lahko bil po mnenju znanstvenikov velik udarec za pingvine. Zato si moramo razkuževati čevlje in res striktno držati razdaljo.

Imajo cesarski pingvini v tem obdobju, ko jih vi obiščete, tudi mladiče?
Da. Pingvin je edina žival, ki se ne le pari, ampak tudi preživi zimo na kopnem, na odprtem. Mislim, da samice cesarskih pingvinov izležejo jajca konec maja, junija ali julija, sredi najhujše zime, ko je ves čas tema, dobijo mladiče. Ti odrastejo nekje konec februarja ali pa že malo prej. Tako da je na kraju, kamor jih gremo gledat, večina mladičev, tistih kepic s sivim puhom, s katerim še ne morejo plavati. Tako starši lovijo ribe, mladiči pa jih čakajo ob obali. Mi zato vidimo enega odraslega pingvina na pet ali deset "piščancev". Konec decembra in na začetku januarja sicer mladiči že začnejo dobivati pravo perje in se spreminjati, zato jih je videti vse manj, saj tudi oni začnejo hoditi do vode.

Še eno politično obarvano vprašanje. Vidimo, da Donald Trump izteguje lovke po Grenlandiji, pred kratkim je Antarktiko obiskal čilski predsednik Boric. Glede na to, da to celino obiskujete že več let, imate občutek, da kakšna država na tej celini vse bolj širi svoj politični vpliv?
V politiki sem zelo slab. Poleg tega se vse, kar se dogaja na Antarktiki, dogaja zelo počasi. Lahko pa rečem, da je položaj ameriškega oporišča, točno na južnem polu, izreden. Z istim namenom, znanstvenim, bi lahko postajo postavili tudi kamor koli drugam. Ampak tam ohranjajo prisotnost že več desetletij. Pogodba o Antarktiki je bila podpisana z namenom, da se ta celina ohrani nedotaknjena, tako da sta po trenutno veljavnih predpisih prepovedana kakršna koli vojska in kakršno koli izkoriščanje naravnih virov. Tudi turistična dejavnost je zelo strogo nadzorovana. Kakšnih političnih vplivov pa ne občutim.

Verjetno so pod ledenim pokrovom tudi kakšni naravni viri.
Zagotovo, saj je to ogromna celina, a vprašanje je, kako do njih priti. Na Antarktiki je led v povprečju debel dva kilometra, na obrobju seveda manj.

Omeniti morava tudi podnebne spremembe. Obstaja množica opozoril, kako negativen vpliv ima tajanje tamkajšnjega ledu za ves planet, saj se s tem dviga raven morske vode. Poročali smo, da so leta 2020 na Antarktiki izmerili celo 18,3 stopinje Celzija in da se vse bolj razraščajo rastline, tako da Antarktika postaja vse bolj zelena. Ste kaj takega opazili na lastne oči?
Naše oporišče je vseeno toliko v notranjosti Antarktike, da razen zelo redkih lišajev drugega rastja ni. Mislim, da bi se morala globalno temperatura spremeniti za več kot deset stopinj, da bi se tam, kjer smo nastanjeni, to spremenilo. Tako da v tem smislu ne opažam nobene razlike.

Ne opažam niti tajanja ledenikov, saj če že imamo temperature nad ničlo, jih imamo le tri dni po eno uro in to ne more vplivati na ledenike. So pa ljudje, ki na Antarktiko hodijo že bistveno dlje kot jaz, rekli, da je res vse več ekstremno visokih temperatur. Naše oporišče Wolf's Fang leži 71 stopinj južno, 200 kilometrov stran od morja, na 1100 metrih nadmorske višine, pa smo kljub temu nekaj dni po nekaj ur imeli pozitivno temperaturo, kar se prej, pred desetimi, 20 leti, menda ni dogajalo. Verjamem pa, da je spremembe prej opaziti na polotoku, ki leži precej severneje. Nisem bil pa sam nikoli tam.

Kako pa je Antarktika povezana s svetom telekomunikacijsko? Ostaja še eden redkih neokrnjenih koščkov na Zemlji tudi s tega vidika?
Letošnjo sezono smo imeli prvič delujoč splet prek Starlinka in deluje strašljivo dobro. Res, kar preveč dobro. Lahko se celo gleda Netflix, pogovarja se normalno, videoklici večinoma delajo. Lansko sezono so Starlink poskusno začeli uvajati, predtem pa smo bili s svetom povezani s satelitsko komunikacijo, kar je bilo čisto na drugi ravni, tako z vidika hitrosti podatkov kot stroškov.