V notranjosti hotela bledijo fotografije smučišča na svojem vrhuncu, na pultu se nabira prah na starih modelih smučarskih čevljev, hodniki so zatohli, v konferenčni dvorani plesnijo stoli.

Dober teden dni pred odprtjem olimpijskih iger v Pjongčangu, za potrebe katerih so na severu države zgradili kopico novih športnih prizorišč, zapuščeno letovišče le 100 kilometrov stran kaže turobno nasprotje – in verjetno depresiven vpogled v prihodnost olimpijskih objektov.

Strmine letovišča "Alpe", ki je nedaleč od meje s Severno Korejo, so za smučanje uporabljali že za časa japonske kolonialne vladavine v 20. stoletju, pod obstoječim imenom, s potrebno infrastrukturo in osmimi progami pa se je odprlo v 80. letih in je bilo s tem eno najstarejših v Južni Koreji. Vsako leto je privabilo več deset tisoč smučarjev, od tega je bilo kar 30 odstotkov tujcev, večinoma iz drugih azijskih držav.

Zaprlo se je leta 2006, čeprav ima območje Heul-rija na 1052 metrih nadmorske višine največ snežnih padavin v državi in da je tu odraslo več vidnih južnokorejskih športnikov, med njimi Jung Dong-Hyun, ki bo na olimpijskih igrah nastopal v alpskem smučanju. Zakaj torej slovo Alp? Zaradi upada števila smučarjev, ki se v Južni Koreji zdaj ponovno nadaljuje. V sezoni 2011—2012 je smučalo 6,8 milijona Južnih Korejcev, v lanski sezoni pa le še 4,8 milijona. Lastnik Alp je bankrotiral, tudi zaradi konkurence na dostopnejših lokacijah in z novejšo infrastrukturo. Južnokorejska letovišča za zimske športe se spopadajo s pomanjkljivostmi, kot so krajše proge in brutalnejše zimske temperature, zaradi česar je Japonska precej privlačnejša smučarska destinacija, Alpe pa niso edino letovišče, ki je bilo primorano razobesiti belo zastavo.

Zaselek životari
Heul-ri, majhen zaselek z 250 prebivalci, po zaprtju njihovega glavnega vira zaslužka zdaj samo še životari. "Vse se je podrlo," je za AFP pred časom povedal Oh Geum-Sik, ki je včasih vodil trgovino za izposojo smučarske opreme. "Ves posel je praktično mrtev." Koo Jae-Kwan, ki se je v vas preselil pred 16 leti ter v njej odprl penzion in izposojevalnico opreme, pa računa, da ga je zaprtje smučišča stalo 660.000 dolarjev. Opomnik za Pjongčang?

"Kaj se bo zgodilo po olimpijskih igrah, je skrb vzbujajoče. Trenutno si vlada močno prizadeva, da bi pred igrami ustvarila smučarski bum. A celo olimpijske igre niso kaj dost pomagale pri oživljanju smučarske industrije, po igrah pa bo vse skupaj popolnoma obstalo," je za AFP povedal predstavnik zveze korejskih smučišč.

Nekaj časa je sicer kazalo, da bi Alpe morda lahko spet oživele, ko je korejski vlagatelj Alps Seven Resort obljubil 75 milijonov za obnovo, a ker ni ujel roka za plačilo, so načrte opustili. Če bi projekt izpeljali, bi se prenovljeni objekti odprli prejšnji mesec, ravno pravi čas za olimpijske igre. "Morda bi del tekmovanj lahko potekal tudi tu," obžaluje zamujeno priložnost župan Heul-rija Shin Dong-Gil, ki meni, da bi bilo 500 sob letovišča Alpe dobrodošla dodatna nastanitev za obiskovalce olimpijskih iger.

Mnogi se prav zaradi primera letovišča Alpe zdaj vse bolj sprašujejo, ali se bo to zgodilo tudi z novo infrastrukturo v uro oddaljenem Pjongčangu, ko se bodo 25. februarja olimpijske igre tam končale. Južna Koreja je za gradnjo vseh objektov in infrastrukture porabila 800 milijonov dolarjev, a Mednarodni olimpijski komite skrbi (MOK), ker organizatorji za številne od objektov nimajo nobenih načrtov za prihodnost.

Stvar razprave je tudi, kdo bo nosil stroške vzdrževanja - lokalne ali državne oblasti. "Mi smo mnenja, da bi te objekte morala upravljati država," je za Reuters ta mesec povedal Choi Moon-soon, guverner pokrajine Gangwon, ki bo igre gostila. "Denimo smučarska skakalnica - te ne bo uporabljal samo Gangwon, ampak jo bodo praktično uporabljali samo državni športniki. Zato pozivamo tiste, ki skakalnico bodo uporabljali, naj jo tudi plačujejo."

Nevarnost "belih slonov"
MOK je prizorišče prihajajočih olimpijskih iger zadnjič pregledal avgusta in takrat posvaril pred nevarnostjo "belih slonov", saj bi se vzdrževanje določenih objektov lahko po olimpijskih igrah izkazalo za predrago. Pjongčangov olimpijski stadion s 35.000 sedeži bodo, denimo, uporabili samo za slovesnost ob odprtju in za sklepno slovesnost, nato pa ga bodo podrli. Podobna usoda čaka tudi smukaško progo v Jeongseonu, ki je bila postavljena na pogozdenem območju, svetem za prebivalce.

Potem pa je tu še ovalna dvorana v Gangneungu z 8.000 sedeži, zgrajena za tekmovanja v hitrostnem drsanju. Zanjo se je govorilo, da bi jo lahko po koncu iger uporabljali kot hladilnico za zamrznjeno morsko hrano, kar pa so oblasti v Ganwongu pozneje zanikale. Nič ne bo tudi iz načrtov, da bi v hokejski dvorani z 10.000 sedeži v Gangneungu gostili hokejsko ekipo.

Ali bodo južnokorejski novi in moderni olimpijski objekti živeli ali pa jih čaka enaka usoda kot Alpe, se bo še videlo. A dotrajane stavbe in kupi smeti, vključno z zavrženimi straniščnimi školjkami, ki kazijo pokrajino, so v nebo vpijoč opomnik na izziv, ki čaka Južno Korejo, potem ko bo olimpijsko baklo izročila Pekingu.