Sledilo je 38 minut in 280 metrov višinskega vzpona na skoraj petih kilometrih neprestanega klanca po stari vršiški poti, ki baje velja za enega najlepših odsekov Slovenske turnokolesarske poti (SKTP) ‒ v 41 etapah in 1850 kilometrih obkroži Slovenijo.

Ima 112 kontrolnih točk, najnižji sta Piran in Sečoveljske soline (1 m), najvišja pa je Poštarski dom na Vršiču (1688 m) in prav tam smo tudi mi pričakali oba omenjena kolesarja.

Ta konec tedna so se namreč pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) odločili, da bodo priredili največji turnokolesarski izlet v Sloveniji, s katerim so želeli promovirati obiskovanje gora s kolesom.

Najprej gor, potem dol

Stane Košir kolesari že vrsto let, najprej se je spuščal po Golovcu in podobnih brezpotjih, nato je presedlal na cestno kolesarstvo, poleti pa je na Facebooku videl objavo sobotnega dogodka in se odločil, da se bo preizkusil še v tem.

"Cesta je klasika, tam se moraš bati predvsem tega, da se ti kaj ne zgodi zaradi avtomobilov, na gozdnih poteh pa je bolj zoprno to, da so korenine in veliki kamni. Hitrost ni velika, moraš voziti počasi in paziti na ravnotežje, da te ne spodnese," za MMC pojasnjuje med postankom za kavo na terasi na vrhu Vršiča.

Sprva sta se nameravala spustiti 40 km do izvira Soče in Lepene in se nato s kolesi vrniti še gor, vendar pa je Staneta v nedeljo čakala še cestna dirka, zato sta se odločila, da bosta za nazaj vseeno raje ujela avtobus, ki vozi iz Bovca v Kranjsko Goro.

Najpomembnejše so gume

Atila Armentano, načelnik Komisije za turno kolesarstvo pri PZS-ju, ki je v soboto nastopil v vlogi etapnega vodnika, se spominja začetkov, ko so planinci začeli iskati planinske užitke tudi na drug način, poleg zimskega turnega smučanja so poleti odkrili kolo in začeli tudi na tak način zahajati v hribe.

Pri turnem kolesarstvu ne gre za vožnjo po brezpotjih, gre za kolesarjenje po poteh, kolovozih, makadamih, deloma tudi po asfaltnih cestah. Tudi precejšen del SKTP-ja poteka po asfaltu, kot povezava med posameznimi odseki, ki vodijo prek planin.

Kolesa, primerna za turno kolesarstvo, so prilagojena vožnji po neasfaltiranih poteh, med vožnjo po gozdnih kolovozih je treba tudi prek kamnov in korenin, zato so gume širše in globlje profilirane, drugačna so tudi prestavna razmerja, opisuje sogovornik. Cenovni razpon tovrstnih koles je seveda zelo širok, Armentano ga ocenjuje med 1000 in 5000 evri.

"Turni kolesar mora imeti vedno s seboj tudi primerno zaščitno opremo. Najbolj osnovna oprema so čelada, rokavice in očala. Očala ne samo zato, ker so videti dobro, so dejansko tudi zaščitni element, da se pri spustih izognemo mušicam v očesu, v gozdu pa nas v oko lahko zadene kakšna veja. Rokavice pa nam ščitijo kožo, če se v kakšnem ovinku malo preveč naslonimo na tla," se posmeji.

Najpogostejši so namreč prav zdrsi. "Velika večina turnih kolesarjev se morda ne zaveda, da obstaja tudi veščina vožnje kolesa in mislijo, da če znajo voziti kolo po ravnem, gredo v trgovino, kupijo kolo s karbonskim okvirjem, dobrim vzmetenjem in najboljšimi zavorami za nekaj tisočakov, da so naredili vse. Žal to ni tako, zelo pomembna je tudi tehnika vožnje in do padcev velikokrat prihaja prav zato, ker kolesarji ne znajo voziti," opozarja turni kolesar s 15-letnimi izkušnjami.

Prav zato pristojni skrbijo, da bi bilo tega čim manj. "Ko se je pred desetletjem začelo bolj organizirano izvajati turno kolesarstvo in ustvarjanje tovrstnih odsekov pri društvih in zvezah, je bila prva stvar, ki smo jo naredili, organizirani seminar tehnike vožnje. Imeli smo ga na Krvavcu in smo kot inštruktorje povabili nekdanje tekmovalce v gorskem kolesarstvu, ki so nam pokazali osnovne prvine tehnike take vožnje," pojasnjuje Armentano, ki dodaja, da je takih seminarjev danes precej. "Vsakemu kolesarju priporočam, da se udeleži takega tečaja, ki je nujno potreben, da bo vožnja nato varna in predvsem zabavna," poudarja.

Kolesarilo skoraj 300 ljudi

Lani so SKTP v enem dnevu prevozili junija, pripravljati pa so se začeli že decembra 2018. Letos jim je epidemija novega koronavirusa nekoliko prekrižala načrte in so se šele po rahljanju ukrepov odločili, da bodo dogodek z omejenim številom udeležencev vseeno izpeljali septembra. "Vreme pa je prišlo v paketu," se posmeji z roko proti s soncem obsijanim vršacem nad nami.

Prijavilo se je več kot 240 udeležencev, ki jih je 39 vodnikov popeljalo po 39 etapah ‒ dve načrtovani nista bili izvedeni, saj zanje ni bilo prijavljenih udeležencev, gre za etapi Lepena‒Kuhna ter odsek na koroškem delu Pohorja.

Najbolj oblegana pa je bila etapa Koča pri Mrzlem Studencu, ki vodi od Kočevja proti Notranjski. "Tam je bilo več kot 20 prijavljenih in smo jih morali preusmerjati na druge etape," pojasnjuje, da je bilo letos zaradi ukrepov število udeležencev na posamezni etapi omejeno na osem, lani pa je bilo denimo največ zanimanja za prvo etapo, kjer se je na pot od Ljubljane proti Blegošu podalo kar 60 kolesarjev, poda številke za primerjavo in pravi: "Projekt je pomemben zato, ker je na isti dan združil turne kolesarje z vse Slovenije, da smo lahko na isti dan vsi počeli to, kar imamo radi."

Ob tem dodaja, da je neverjetno, koliko ljudi je letos začelo kolesariti ‒ predvsem po omejevanju gibanja na posamezne občine med razglašeno epidemijo novega koronavirusa: "Ocenjujemo, da ima gorska ali treking kolesa doma več kot 30.000 ljudi."

Sorodna novica Vigilantsko "varovanje lastnine" v gozdovih: za rekreativce izjemno nevarno, pa tudi kaznivo

S kolesarjenjem se vzdržuje psihofizična kondicija, kolesar pa mora opravljati tudi nalogo naravovarstvenika, saj je, kot pravi Armentano, po planinski etiki zavezan, da pomaga ohranjati naravno okolje tako, kot ga je dobil, ko je vanj prišel. "Pomembno je, da uresničimo sobivanje z drugimi uporabniki narave ‒ pohodniki, gozdarji, lovci. Do ne soglasij velikokrat prihaja, če ljudje ne poznamo pravil. Če jih poznamo, potem se znamo tudi vesti," poudarja.

Tudi Košir ob tem dodaja, da se je treba zavedati, da nikoli nisi sam: "Pri voznikih me moti to, da pogosto sploh ne opazijo, da si na cesti. Začnejo te prehitevati, čeprav nasproti pelje drug avtomobil in potem se vsi trije srečamo v isti osi. Zadnjič se mi je na Mangartu zgodilo, da sem moral dejansko zapeljati s ceste," opozarja, da bi moral tisti voznik, ki pride za kolesarjem, ustaviti in počakati ter šele nato prehiteti kolesarja, ko bi šel nasprotni avtomobil mimo.

Kolesarje učijo, da morajo vedno voziti ob desnem robu ceste, a približno pol metra stran, da jih ne zanese na bankino. "Vedno se spuščamo stoje, med spustom nikoli ne smemo sedeti na kolesu. Lahko, da je na cesti kakšen kamen, šoder, veja. In če nam spodnese prvo kolo, je pomembno, da pade samo kolo, mi pa ostanemo na nogah. Tudi če se potem zakotališ naprej, je to veliko manj nevarno, kot če sediš na sedežu s celo zadnjico in padeš s kolesom vred. Mi pravimo ‒ če sediš na kolesu, kolo pelje tebe. če na kolesu stojiš, pa ti pelješ kolo," nekaj nasvetov poda Armentano.

"Krmila nikoli ne držimo krčevito, ampak voziš tako, da imaš težo na nogah, kot bi smučal. Zavira se na obe zavori naenkrat, ne samo na zadnjo. Vedno moraš paziti, da ima kolo oprijem na obe kolesi," niza napotke.

In še enkrat spomni, da je treba začeti počasi in postopoma: "Če že na začetku kupiš vzmeteno kolo, ti bo to dalo potuho, saj telo ne bo razumelo, kaj mora početi, ker kolo počne stvari namesto tebe. A ko pride do kritične situacije, odpoveš, ker nimaš v malih možganih te motorike. Za učenje je idealno trše kolo brez vzmetenja, kajti če boš znal tam, boš znal tudi drugje," Armentano še opozori, da se je treba na kolesu naučiti, kako naj telo deluje kot vzmet, da lahko "vpije" teren.

Njun postanek se bliža koncu, počasi si nadeneta čeladi in sedeta na kolesi ‒ opazimo, da Armentano na električnega. "Baterija ni vklopljena in to ni moje kolo, ampak tokrat nastopam v vlogi vodnika in vzel sem ga za vsak primer, če bi šlo kje kaj narobe, saj je danes moja edina naloga, da poskrbim za Staneta," se posmeji v odgovor, preden oba pomahata v slovo in se poženeta k bliskovitemu spustu smaragdni Soči naproti. V stoje, seveda.