Mesto ob Baltskem morju, ki skupaj s Sopotom in Gdynio tvori Tromestje (Trojmiasto), je stoletja slovelo kot eno najlepših tako na Poljskem kakor tudi v severnem delu Evrope, hkrati pa so tod leta 1939 odjeknili tudi prvi streli, ki so naznanili začetek druge svetovne vojne.

Najpomembnejše zgradbe so, tako kot v številnih mestih, v samem središču. Popotnik si lahko pobliže ogleda veliko cerkva, med katerimi velja še posebej omeniti cerkev sv. Katarine, ki je najpomembnejša župnijska cerkev v starem delu mesta. Zgrajena je bila v letih 1227–1239. Med drugo svetovno vojno sta bili uničeni njena zunanja podoba in notranja oprema, ki so ju odlikovali trije slogi; gotika, manierizem in barok. Dobro ohranjene so umetniške stvaritve, ki jih podpisujeta slikarja Anton Möller in Izaak van den Blocke. Privlačen je tudi cerkveni zvonik, ki sega v višino 76 metrov. Postavljen je bil leta 1486, vendar je bil v drugi svetovni vojni poškodovan, pozneje pa znova obnovljen.

Največja srednjeveška opečnata cerkev v Evropi
Najveličastnejša je zagotovo cerkev sv. Marije, ki slovi kot največja srednjeveška opečnata cerkev v Evropi. Njena gradnja se je začela leta 1343 in je trajala približno 150 let. Od leta 1529 pa vse do 1945 je bila to protestantska cerkev. Po drugi svetovni vojni je bila obnovljena. Njeno notranjost zaznamujejo gotika, manierizem in barok. Najznamenitejša v njej so tla, vendar je opaziti, da so obiskovalci nanje najmanj pozorni. Tla so namreč edino, kar je ostalo izvirnega, nanje pa so vklesana imena številnih znanih rodbin in pomembnih posameznikov.

V sveti hiši pa si velja ogledati tudi astronomsko uro, ki jo je oblikoval Hans Dürunger v letih 1464–1470. Prikazuje datume, dneve, ure, praznike in lunine mene. Privlačna je tudi slika desetih zapovedi, ki vsako posamezno zapoved prikazuje skozi dva prizora; prvi kaže na poslušnost, drugi pa na nespoštovanje zakonov.

Mlin, sodobno nakupovalno središče
Če se popotnik sprehodi vzdolž reke, se lahko okrepča in odpočije v prijetni sapici vetra. Kupiti je mogoče veliko različnih spominkov, med katerimi zagotovo najbolj izstopa nakit iz jantarja. Seveda pa si je tod mogoče ogledati še Veliki mlin, ki je bil za časa svojega delovanja eden največjih industrijskih obratov v srednjeveški Evropi. Zgrajen je bil v času vladavine nemškega viteškega reda, njegova dokončna opečnata podoba pa datira v leto 1350. Ima visoko in strmo streho. Med svojim delovanjem je imel osemnajst priprav za obdelovanje različnih vrst žita. Kakor številni objekti pa je bil tudi mlin v drugi svetovni vojni požgan in pozneje obnovljen, danes pa je pod njegovim okriljem sodobno nakupovalno središče, ki ga z druge strani ceste dopolnjuje Mali mlin.

Vzdolž reke si lahko popotnik ogleda tudi Žerjav, ki datira v 14. stoletje. Imel je funkcijo mestnih vrat, bil pa je tudi žerjav nekdanjega pristanišča. Uporabljal se je tako za prenašanje blaga kakor tudi za vgrajevanje ladijskih drogov. Z njim je bilo mogoče dvigniti do dve toni težke uteži sedemindvajset metrov visoko. Leta 1945 je pogorel, a je bil pozneje obnovljen. Nekdaj naj bi bila čez reko speljana dolga lesena brv, na katero so privezovali svoje barke, danes pa je tukaj privezano le manjše število izletniških ladij, ki se uporabljajo predvsem za prevažanje turistov.

Nekdaj rezidenca poljskih kraljev
Veličastni pridih dajejo obiskovalcu mestna vrata, skozi katera stopi, če želi priti v mestno jedro. Kot prva se postavljajo visoka vrata, ki predstavljajo del nekdanje utrdbe. Zgrajena so bila 1574/5 in zaznamujejo začetek tako imenovane Kraljevske poti. Naslednja so Zlata vrata, ki jih krasijo številni kipi in ornamenti. Kipi na zunanji strani vrat naj bi upodabljali mir, svobodo, blaginjo in slavo, kipi na notranji strani pa gledajo v mestno jedro in simbolizirajo preudarnost, pobožnost, pravičnost in harmonijo. Zadnja so tako imenovana Zelena vrata, ki s svojo podobo spominjajo na dvorec. Zgrajena so bila v letih 1564–1568, v zgradbi pa naj bi bila nekoč tudi uradna rezidenca poljskih kraljev, ki so prihajali v Gdansk na uradni obisk.

Jantar na vsakem koraku
Ljubitelji nakita pa lahko v mestu poleg nakupa tovrstnega spominka obiščejo tudi muzej, v katerem je stalna razstava o jantarju. Zgradba današnjega muzeja ima bogato zgodovino. Sprva so bili tod zapor, mučilne celice in sodišče, na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa je bila pod njegovo streho kamnoseška delavnica. Obiskovalca ob njegovem izhodu znova čakajo številne stojnice, v bližini so gostilnice, od koder prijetno diši po najraznovrstnejših kulinaričnih dobrotah, na vsakem vogalu pa ponujajo tudi znamenite piroge, polnjene s sirom, po želji pa prelite še z višnjevim likerjem. Videti so majhne, zato se sprva zdi, da ne bo mogoče potešiti lakote, a je po njihovem zaužitju občutek vsekakor drugačen. Nedaleč stran pa se vije bolšjak, ki traja od jutra do večera in med svoje vrste privablja poleg domačinov tudi veliko tujcev. Zaradi omenjenega se obiskovalcu zdi, da je prerasel v del zajetne turistične ponudbe, med katero se znova in znova blešči jantar v vseh mogočih oblikah.

Razkošna Rdeča soba
Vsekakor pa ne gre zaobiti tudi glavne mestne hiše, poleg katere se velikokrat zvrstijo najrazličnejši ulični glasbeniki, ki pospremijo prišleka skorajda do glavnih vrat. Velikokrat pa poleg bližnjega Neptunovega vodnjaka čakajo dekleta v srednjeveški opravi, ki pristopijo k skupinski fotografiji ter olajšajo marsikatero denarnico.

Prva mestna dvorana današnje zgradbe naj bi bila zgrajena leta 1298, delovala pa naj bi kot urad. V poznejšem času se je njeno dograjevanje nadaljevalo. Današnjo podobo naj bi dobila leta 1327. Po požaru leta 1556 naj bi bila prvotna gotska podoba predelana v manieristični slog. Njena notranjost je bila bogato okrašena v letih 1593–1608. Opremili naj bi jo tedaj najbolj znani umetniki, med katerimi je prebrati imena Hans Vredeman de Vries, Izaak van den Blocke in Simon Herle. Med najveličastnejše prostore zagotovo spada tako imenovana Rdeča soba, kjer je v preteklosti deloval svet senata, danes pa je obiskovalcu na ogled bogato okrašen strop s številnimi slikami in ornamenti. Danes je del mestne hiše tudi zgodovinski muzej mesta.

Soldek, prvi izdelek gdanske ladjedelnice 1948
Ob izhodu iz mesta lahko popotnik prečka rečni kanal, ob katerem stoji kašča. Ko se je ob koncu 13. stoletja tod razvilo pomembno trgovsko središče, se je število tovrstnih stavb povečalo. Vsaka je imela svojevrstno ime in videz. Tedaj naj bi skopali kanal, da bi mesto zaščitili pred poplavami in tatovi. Na drugi strani kanala se je mogoče sprehoditi do pomorskega muzeja ali pa si zgolj ogledati ladjo Soldek; prvo poljsko ladjo, narejeno v gdanski ladjedelnici leta 1948, v kateri so danes razstavni prostori. Z druge strani je mogoče narediti tudi nekaj fotografskih posnetkov mesta, ki se v tej podobi pojavljajo na mnogih razglednicah, ki jih kot edini tukajšnji slovenski obiskovalci v velikem številu zagotovo pošljemo v domače kraje.

Manja Žugman Širnik