Že nekaj dni po prihodu v Slovenijo smo se tako s tremi prijateljicami odločile, da jeseni prek Berlina, kjer smo že precej domače, za nekaj dni odpotujemo v Rigo in Talin.

Nismo slutile, da bomo po spletu naključij obiskale tudi tretjo baltsko prestolnico, Vilno.

Na sončno jesensko jutro sredi oktobra smo poletele proti Berlinu. V mestu, ki spominja na ogromno utripajoče gradbišče, smo prespale le dvakrat, s slovenskim Berlinčanom Miho pa smo kljub temu videle nekaj zelo zanimivih delov mesta in predvsem spoznale pravo berlinsko nočno življenje, skrito bežnim obiskovalcem.

Nenačrtovan pristanek v Vilni
Po neprespani berlinski noči in nenačrtovani nekajurni vožnji s tramvajem na skrajni vzhod mesta smo se končno usedle na pravi vlak in na letališču Schönefelder komaj ujele jutranji let za Rigo, glavno mesto Latvije. V nepregledni vrsti za vkrcanje, že kar značilni za zgoraj omenjenega nizkocenovnega prevoznika, smo se veselile skorajšnjega prihoda v hostel in nekaj uric spanja.

Po dveh urah letenja, ko bi morali že začeti pristajati, smo se potniki na letalu začeli čuditi, kaj pomenijo gosti beli oblaki okrog nas in pod nami. Kmalu nam je postalo jasno, saj je pilot napovedal vsaj še pol ure kroženja nad Rigo zaradi goste megle. Pol ure se je podaljšalo v eno uro in počasi smo postajali nestrpni. Čez nekaj časa se je spet oglasil pilot in napovedal zasilni pristanek - v Vilni, ki leži vsaj 300 km stran, in to v drugi državi, Litvi! Letalu je namreč počasi začelo zmanjkovati goriva. Z veliko zamudo smo tako pristali v deževni prestolnici Litve, z letala pa nas niso spustili še vsaj eno uro, saj pristanka ni bilo na letališkem urniku, omenjeni letalski prevoznik pa sploh nima pogodbe z letališčem v Vilni, kar je še otežilo vse skupaj. Po nekaj urah na letališču so nam le sporočili, da nas bodo s posebnim avtobusom odpeljali v Rigo in da bo vožnja trajala kakih pet ur.

Takoj nam je bilo jasno, da naš načrt, ki je predvideval le eno nočitev v Rigi, ne bo mogel obveljati, saj smo se v največje mesto treh novih članic Evropske unije pripeljali šele pozno zvečer. Litva se nam je vtisnila v spomin kot ravna dežela, zavita v meglo, z redko posejanimi kmetijami in luknjami v cesti. Obrobje Vilne pa je "onesnaženo" z velikanskimi bloki in opuščenimi tovarniškimi obrati - mestno središče bo potrebno obiskati kdaj drugič.

Na palačinke v Rigo
V Rigi je bilo precej hladneje kot v Berlinu, pa vendar ne tako hudo, kot so nas strašili. Naš prvi vtis mesta, morda zgrešen zaradi utrujenosti in lakote, je bil precej negativen. Pravzaprav so bila mnenja v naši skupinici deljena. A po kroženju po temačnem starem delu mesta smo se nagradile s koktajlom v baru Skyline v moderni stavbi hotela Latvija, od koder se ponuja čudovit razgled na nočno osvetljeno Rigo. Obisk smo ponovile tudi naslednji dan, dokler je še sijalo sonce.

Drugi dan se nam je Riga bolj prikupila, saj smo poleg čudovite arhitekture in parkov odkrile tudi prijetno palačinkarno z odličnimi palačinkami za slovenskemu žepu zelo sprejemljivo ceno. Sprehodile smo se po starem mestnem jedru, Vecrigi, motilo nas je samo muhasto vreme.

Zvečer je bil čas za odkrivanje nočnega življenja v Rigi, ki naj bi bilo zelo živahno in navdušujoče, še posebej za Britance (moškega spola), ki v trumah drvijo v Rigo zaradi poceni piva in lepih deklet - na vsaki ulici kar mrgoli nočnih "seksi" barov. Tudi naš hostel si je delil vhod z enim izmed njih, poleg resnega vratarja pa smo vsak večer srečale še bolj resnega zvodnika v krznenem plašču in kučmi.

Bližnje srečanje z latvijsko policijo
Naslednji dan smo namenile nakupom spominkov pred šesturno vožnjo z avtobusom v Talin, pa se je zjutraj spet zgodilo nekaj nepredvidenega in nezaželenega. Eni izmed sopotnic so namreč na avtobusni postaji izmaknili denarnico, v kateri je imela tudi edini osebni dokument (saj smo vendar v EU-ju!), osebno izkaznico. Ker nas je v Talinu že čakal prijatelj iz Estonije, sta dve prijateljici vseeno odpotovali, midve pa sva bili obsojeni na še eno noč v Rigi. In seveda, bila je nedelja, tako da v Sloveniji nikakor ni bilo mogoče ukrepati. Najprej sva se z novim finskim prijateljem iz hostla odpravili na policijo, od koder so naju v zelo sovjetskem stilu dali v terensko vozilo in odpeljali na strašno policijsko postajo z obveznimi sobami za zasliševanje, zloveščimi celicami in tiralicami. Na prevajalca smo čakali nekaj ur in medtem videli nekaj z vidika človeških pravic vprašljivih policijskih akcij. Končno smo, ko se je zunaj že stemnilo, s potrdilom o kraji lahko zapustili postajo.

Potem pa smo pod starim mestnim jedrom odkrili popolnoma drugačen obraz Rige. Glavna železniška postaja je namreč povezana z velikim nakupovalnim središčem s podružnicami verig hitre prehrane, športnih oblačil, veleblagovnic in multipleksa.

Ponedeljkov dopoldan sva prebili v prostorih avstrijskega veleposlaništva, ki Slovencem pomaga v primeru, da v državi, kjer se jim zgodi nekaj podobnega kot nam, ni slovenskega predstavništva. Po vseh birokratskih zapletih sva popoldan končno sedli na avtobus in zvečer prispeli v Talin, kjer so naju pričakali najini sopotnici in naš estonski prijatelj Priit.

Estonska savna v Sakuju
Ker se je obetala večerna zabava pri našem estonskem prijatelju doma, v predmestju Talina - Sakuju, smo se kar takoj odpravili v supermarket in nakupili za naše pojme ogromne količine alkoholne pijače za osem ljudi. Tudi založenost z alkoholnimi pijačami v supermarketu je govorila o tem, da Estonci radi spijejo kak kozarček (preveč) in se na ta način sprostijo.

Priitova hiša v Sakuju je pravzaprav kmetija, na kateri pa imajo le eno žival - simpatičnega bernskega planšarskega psa Alberta. Zraven hiše, v kateri so dnevna soba, kuhinja in spalnice, je hišica s tušem, savno in sobico s kaminom, kjer se je potem odvijala zabava. Z ogromnega dvorišča se pogled širi na ravno estonsko pokrajino in njive. Zraven hišice za savno stoji tudi zunanja vroča kopel, ki naj bi svojemu namenu služila predvsem v trdi estonski zimi, še posebej, ko sneži. V še neurejenem poslopju na dvorišču urejajo estonsko savno, ki naj bi delovala na principu pepela in na bi bila estonska značilnost.

Sprehod po Talinu in skok v Berlin
Po klepetu z Estonci do zgodnjih jutranjih ur in prijetnem spancu v postelji, ki ni v obliki pograda kot v hostlih, smo se kljub čudovitemu sončnemu dnevu, ki je kar vabil k sprehodu po širnih poljih, odpravili nazaj v mesto, saj smo imele do poleta v Berlin le še slabih osem ur. Povzpeli smo se na najvišji stolp v starem mestnem jedru in od tam videli prisrčno mesto, ki je po velikosti podobno Ljubljani, ima pa pristanišče, od koder vsak dan vozijo trajekti v Helsinke. Še sreča, da je imel Priit avto in smo tako bolje izkoristili urice, ki so nam ostale. Odpeljali smo se še do obale in pomočili prst v Baltsko morje, potem pa že odhiteli na majhno, a zelo urejeno talinsko letališče.

Kljub pozni uri pristanka v Berlinu smo se odločile za skok v mesto - vredno je že za en kebab in pivo. Še sreča za Miho, saj smo kmalu omagale in po pijači v nekdanji blagovnici Tacheles, ki so jo "zasedli" mladi in umetniki - v njej so sedaj različne kulturne prireditve, klubi in bari (spominja na ljubljansko Metelkovo), smo šli kar spat. Zjutraj pa smo s težkim srcem spet odvlekle kovčke na Schönfelder in kmalu nas je v Ljubljani pričakala megla.

RTV SLO/A. K.