Taksist, ki me je peljal v hotel mimo današnje Palače parlamenta ali Palače ljudstva, kot jo je poimenoval Ceausescu, je rekel, da je ne mara, ker je v njej njegov denar. Še najlepše, kar se od Romunov slišala o njej, je, da je zelo dober primer slabega okusa.

Za sovražno nastrojenost do arhitekturnega monstruma sta dva vzroka. Prvi je ta, da so zanjo z buldožerjem zravnali šestino Bukarešte. Podrli so 12 cerkva, tri samostane, dve sinagogi in 7.000 domov. Palača ljudstva stoji na 330.000 kvadratnih metrih. Drugi razlog pa je ta, da so Romuni živeli zelo revno, njihov voditelj pa si je zamislil razkošno palačo. Sicer res pod imenom Palača ljudstva, ampak Romuni bi raje kot v središču mesta imeli kaj tudi v svojem domu.

Ceausescu je želel zgraditi največjo zgradbo na svetu
Več kot 700 arhitektov in 20.000 delavcev je v treh izmenah 24 ur na dan gradilo pet let. V štirih urah so porabili toliko elektrike, kot je je celo mesto v enem dnevu. Leta 1984 so zgradili drugo največjo zgradbo na svetu, takoj za Pentagonom. Vse številke, povezane z njo, so impresivne. Visoka je 85 metrov, ima 12 nadstropij, 3.100 opremljenih sob, več kot 60 galerij (dve sta dolgi 150 metrov in široki 18 metrov), 64 sprejemnih dvoran (40 jih je velikih 600 kvadratnih metrov). Dvorana Union meri kar 3.000 kvadratnih metrov. Preproge te dvorane tehtajo 14 ton. Palača ljudstva naj bi stala med 760 milijoni in 3,3 bilijona ameriških dolarjev. Kaj vse bi lahko naredili Romuni s tem denarjem!

Po padcu Ceausescujevega režima se je v zgradbo preselil parlament, zato so jo preimenovali. V njej sta ustavno sodišče in mednarodni kongresni center. Palača je odprta za javnost. Zanimivo je, da ni prav veliko ljudi, ki bi si jo želeli ogledati. Ko se ji približuješ, postaja zaradi velikega parka in še večjega parkirišča ob njej hrup s cest vedno tišji. In vedno manj ljudi srečuješ. Verjetno tudi zato, ker vse v primerjavi z zgradbo zgleda še manjše, kot je v resnici.

Brez spominkov
Pred vstopom sem si ogledala še trgovino s spominki. Najzanimiveje je bilo to, da niso imeli razglednic Bukarešte, kaj šele Palače ljudstva. So pa imeli nekaj orumenelih pariških. Glede na to, da ni prav logično iz Bukarešte pisati razglednico Pariza, predvidevam, da bodo še spremenile barvo. Tudi male palače ni mogoče kupiti, medtem ko po preostalih mestih Evrope ponujajo svoje znamenite zgradbe na vsakem koraku.

Romuni še zdaj ne vedo, kaj bi s svojo palačo. Njeno vzdrževanje je drago. Govorili so celo o njenem rušenju. Vendar si težko predstavljam rušenje te zgradbe. Zgrajena je tako trdno, da daje videz neuničljivosti. Prebivalci Bukarešte se še spomnijo prahu, ki se je leta gradnje dan in noč dvigoval in širil po mestu. Koliko prahu, dobesedno, bi dvignila šele rušitev. In tega si ne želijo. Je pa Palača ljudstva tudi enkraten spomenik rokodelskih spretnosti Romunov. Večina stvari v palači je namreč narejena v Romuniji.

R. D.