Maloštevilni popotniki so tistega jesenskega dne posedali pred lokalno beznico s pogledom na staro kamnito utrjeno srednjeveško jedro in belo župnijsko cerkev, v kateri se je le nekaj dni prej skrivoma poročila Severina.

Bale v zadnjih letih počasi postajajo središče butičnega preporoda istrske notranjosti – a to počno tako subtilno, da je na prvi pogled vas videti še vedno taka, kot se jo spomnimo iz otroštva, ko smo po stari cesti po polžje lezli do obale in smo se v Balah, Vižnjanu ali Motovunu, skratka, enem od starih mestec na poti, takrat še malo pod prisilo ustavljali na "šnelkursu" istrske zgodovine pred skokom v morje.
Bale so se turističnega preporoda lotile izjemno pametno – s ciljanjem na premožnejše turiste, ki bi radi izkusili "Istro, kot je nekoč bila" - a s sodobno preobleko petzvezdične ponudbe, lokalno kulinariko, ki bi segala prek klasične kalamari-gril ponudbe, in z vrhunskimi vini. Bale so na to povpraševanje odgovorile z vrsto luksuznih vil in butičnih hotelov, med katerimi izstopata t. i. difuzni hotel La Grisa (stare zapuščene stavbe so prenovili in povezali v hotel) in stancija Meneghetti.

Prav slednja najbolj odgovarja potrebam zgoraj opisanih petičnih gostov, saj na eni posesti ponuja vse – luksuzno namestitev skupaj z wellnessom, svoja vina in olivno olje, visoko kulinariko in – odmaknjenost od radovednih pogledov.

Odvetniške naložbe
Ko se po makadamski cesti po 12 kilometrih od Bal, ko že mislite, da ste se izgubili nekje med makijo in brinjem, pripeljete do vhoda Meneghettija (ime izvira iz beneške družine, ki je živela tu v 19. stoletju), se pred vami odpre pogled, ki še najbolj spominja na elitne provansalske posesti – kamnita, s trto prerasla ograja, železna vrata pa široko odprta na drevored borovcev, ki vodijo do prav tako kamnite vile, v resnici stare komaj 15 let.
Stancija, kot pravijo v Istri tem posestvom, ki so ga beneški lastniki nekoč oddajali svojim podložnikom, je v resnici precej starejša, a je bila do leta 2001, ko sta ga vzela v roke zagrebški odvetnik Miroslav Plišo in njegova soproga Romana Kajfež, po sto letih zapuščenosti že v zelo slabem stanju. Zakonca sta na temeljih stare hiše postavila luksuzni butični hotel, takrat eden prvih na Hrvaškem, 12 hektarjev posesti pa razdelila na nasade oljk in vinograde, pri čemer je pri vinogradih takrat ključno vlogo odigral Aleš Kristančič (Movia), tudi pri unikatnem amfiteatrskem vinogradu. Kristančič je na mestu svetovalca ostal do leta 2006, od leta 2010 pa je vajeti v roke prevzel ugledni italijanski enolog Walter Filiputti.

Predsodek
Meneghetti tako sodi med mlajše vinske kleti, ki starejših letnikov nima, zaradi česar mnogi veteranski istrski vinarji nanj včasih gledajo malce postrani. No, in seveda, zaradi elitnosti. "Meneghetti? Aha," je običajna replika, ki vam jo bodo dali Istrani, ko jim boste povedali, kam ste namenjeni. In Meneghetti ni nič kaj sramežljiv pri uveljavljanju svoje pozicije hedonistične destinacije. Že pri vhodu vas pričaka tabla, ki vas obvešča, da vstopate v hotel, ki je pod domeno elitnega francoskega združenja Relais & Chateaux – na Hrvaškem sta ob Meneghettiju v zvezi samo opatijska Bevanda in Dimitri Lešić na Korčuli, pri nas imamo dva, Grad Otočec in Kendov dvorec.

Vila je nizka, samo s petimi sobami, kar omogoča posameznikom, da posestvo zakupijo za zaključene družbe za več dni – konec tedna pred našim obiskom je tako, denimo, Meneghettijevo posestvo skupaj s kuharjem za rojstni dan najela družba odvetnikov iz Ljubljane. Je pa res, da za letos načrtujejo širitev na 20 apartmajev in opcijo t. i. time sharinga.

Za hišo se odpira morda eden lepših hotelskih nemorskih pogledov – stari hrasti obdajajo lične vrste vinogradov, ki so se v tistem času trgatve šibili pod težo merlota in kaberneta, pod dvema stoletnima drevesoma je postavljena miza, blaženemu brezdelju pa se lahko predajate pod baldahini ob bazenu.

Domačnost in rustikalnost
Kombinacija rustikalnega in modernega se nadaljuje v notranjosti vile. Osrednji dnevni prostor je urejen tako, da vse vzbuja občutek domačnosti – barvna paleta temelji na toplih tonih, glavna materiala sta, kot povsod na posesti, les in kamen. Ob oknu, ki gleda na notranji bazen, so razpostavljeni stari srebrni svečniki, na tramu stari likalniki, nad kaminom stare budilke, v kotu stoletna skrinja. Plišo je ljubiteljski zbiratelj starin.

Zakurjeni kamin prostor ovija v prijeten, domač vonj po prekajenem, na jedilni mizi pa je nekdo kot po naključju pustil odprto knjigo o stotih najlepših vinskih kleteh Evrope, med katerimi je tudi Meneghettijeva.

"Dobra reklama za tujce," nonšalantno skomigne z rameni upravnik posesti, Damir Bosek, ki skrbi tudi za vinske degustacije. Sedem vrst vina in penina, delana po klasični metodi, je trenutno Meneghettijev arzenal. Največ pridelajo malvazije, sorte, ki so jo Istrani v zadnjem času resnično povzdignili, in merlota. Ob tem stekleničijo še chardonnay, syrah in rose, Meneghetti belo je zvrst chardonnaya in belega pinota, Meneghettijevo rdeče pa zvrst merlota, kaberneta sauvignona in kaberneta franca. Prav Meneghetti rdeče, ki ga v sodu starajo dve leti, ima najboljši sloves – ni čudnega, da so dan pred Severinino poroko organizatorji prišli po nekaj zabojčkov – komu so namenjeni, pa so celo v Meneghettiju izvedeli šele dan po poroki, zatrjuje Bosek.

Letno ustekleničijo okoli 100.000 steklenic, od tega izvozijo v tujino samo 20 odstotkov, večinoma pa pokupijo kar gostje vile (tu prednjačijo Avstrijci in Nemci). "S tem gre pa tako ali tako potem po svetu," se namuzne Bosek.

Od boškarina do divjih brancinov
Impresivna je tudi kulinarična ponudba Meneghettija, ki se redno uvršča na seznam najboljših restavracij na Hrvaškem. Za kuhinjo skrbita Bojan Vuković in Danijela Pifar, ki sta se v Bale preselila iz žal že zaprte puljske restavracije Valsabbion, njuna filozofija pa je zgrajena na lokalni istrski kuhinji, pri čemer pa nista tako rigidna, da ne bi tuninemu tatarcu dodala kurkume, govejemu wasabi, piščancu v omaki pa ingver.

A v prvi vrsti gre za maksimalno izkoriščanje tistega, kar nudi Istra, pove Vuković, in pred nas postavi eno od podpisnih jedi Meneghettija, goveji tatarec. Meso – istrsko avtohtono govedo boškarin – Vuković najprej 48 ur marinira v soli in sladkorju, da spremeni strukturo, nato ga grobo naseka in zmeša z zelišči z vrta ter postreže z blini in kremo iz hišnega olivnega olja.

Pri Meneghettiju imajo štiri polnitve – prva je čista istrska belica, druga italijanska sorta leccino, tretja lokalna avtohtona rosulja, četrta pa cuvee. Olje, ki jim je leta 2007 v New Yorku prineslo zlato medaljo, v svojih krožnikih Vuković bogato uporablja – tudi v sladicah. A o tem pozneje.

Vse postrežene ribe so divje, vključno z orado, ki jo Vuković marinira v pomaranči in kot karpačo postreže na kremasti ričoti z ocvrto rukolo.

Prežganka v petzvezdični preobleki
Ena od klasik iz starih istrskih kuharic je nedvomno tudi pri nas dobro znana prežganka, ki pa jo Vuković priredi na sodoben bistrojski način – s celim rumenjakom in čebulno konfituro, kar da juhi lepo, slastno gostljatost.

Tudi istrsko klasiko – file bele ribe z blitvo – reinterpretira in file postreže na posteljici mlade kolerabe in blitve, medtem ko vso svojo ustvarjalnost pokaže v zdaj že znamenitih ribjih klobasicah, za katere uporabi 20 odstotkov tunine potrebušine in 80 odstotkov plavih rib, obnje pa doda aromatiziran koromač in omako iz morskega koprca. Če ne veste, da jeste ribe, bi klobaso zlahka zamenjali za kakšno konkretnejše mesovje.
A tudi to pride na vrsto – Meneghettijeva klasika je 48 ur mariniran biftek, ki ga pred vami popečejo na lesenem žaru iz barikov, kar jim doda vinsko aromo, prav nič pa ne zaostajajo niti goveja lička, šest ur dušena v lastnem soku, domačih zeliščih in vinu.

Če vam ostane še kaj prostora za posladek, vam toplo priporočamo "čokoladno igro", skoraj perverzno slastno kombinacijo vaniljevega sladoleda na Meneghettijem olivnem olju in solnim cvetom z belgijsko temno čokolado s peperoncinom. Če niste tako avanturistični, ni prav nič slabša izbira lokalna klasika – labinjonski kraf. Gre za sladke raviole, polnjene s posrečeno mešanico poltrdega kravjega sira, istrske skute in rozin, kuhane v pomarančnem soku.

Razkošje sicer ima svojo ceno. Ta se giblje od 212 evrov na noč za standardno dvoposteljno sobo. In še te so večinoma razprodane že več kot pol leta vnaprej.

*Izbor hotelov, vinarjev in restavracij v rubriki Kulinarika je uredniški in ne gre za plačane oglase. Prav tako RTV ali gostinci ne plačujejo novinarjem za obiske in so izbrani po uredniški presoji.