Ljubljančan, ki na Japonskem živi že skoraj 37 let, si je dom našel v Kjotu, za katerega pravi, da je s svojimi zgodovinskimi znamenitostmi in lagodnejšim življenjem vseeno precej bolj umirjen od velemestnega vrveža Tokia.

Leiler je kar nekaj časa iskal svoje mesto pod (podjetnim) soncem – v Ljubljani je diplomiral iz matematike, se nato vrgel v biologijo oz. ekologijo, nato pa je v iskanju univerze, kjer bi se dalo uporabiti matematiko v biologiji, pristal na Univerzi v Kjotu, kjer je doktoriral iz teoretične ekologije.

Z obžalovanjem je spoznal, da mu tudi doktorat ne odpira kaj dosti vrat, kjer bi lahko svoje znanje praktično uporabil, zato je obupal in se zaposlil v podjetju,ki je izdelovalo računalniške programe.Sledilo je izdelovanje programov za učenje otrok na podlagi igric, a kriza na trgu je odnesla tudi njegovo podjetje, ki je bilo v tistem času, ko otroci še niso uporabljali računalnikov vsako minute, preprosto pred časom.

Splet okoliščin je Leilerja, ki je vedno rad kuhal, pripeljal v kulinariko in z ženo, Japonko, je odprl Pikapolonco, trenutno edino slovensko restavracijo na Japonskem, "morda tudi edino restavracijo na tem svetu, ki brez zadrege na vhodu zapiše slovenska restavracija", kot pravi Igor, ki pa malce z obžalovanjem dodaja, da se ne hčerka (študentka na likovni univerzi) ne sin gimnazijec ne zanimata za nadaljevanje družinskega posla.

Več o japonskem sprejemu slovenske hrane, stereotipih, mačistični družbi, delavnosti in tako zelo posebnem japonskem značaju pa v intervjuju spodaj.

Kako na Japonskem gledajo na mešane zakone? Vem, da imajo včasih na Okinavi Japonke, ki so poročene z belci, določene težave, a tam izrazito težavo predstavlja predvsem zato, ker so poročene z ameriškimi vojaki, oporišče na Okinavi pa je nepriljubljeno …
Na Japonskem je, tako kot v vseh drugih deželah, precej različnih družbenih slojev, ki se držijo svojih nenapisanih pravil. Odpor do mešanih zakonov je odvisen od teh slojev in seveda od posameznikov. Precej zapostavljeni so Korejci, pa Afričani, na drugi strani tehtnice pa so Američani in Evropejci.

Živite v Kjotu. Kje vidite največje razlike med Kjotom in Tokiom, zakaj ste se raje odločili za Kjoto, kaj to mesto ponuja za življenje pa tudi obiskovalcem?
Korenine sem pognal v Kjotu enostavno zato, ker me je tja pripeljal študij. Prvih nekaj let sem preživel v mali stari hiši na robu mesta, skriti v bambusovem gozdiču, in okolje je bilo nadvse prijetno. Dostop do mesta je bil enostaven, želje po prebivanju v velemestu nisem imel – nasprotno, malo bolj umirjeno okolje mi je bolj ustrezalo. (Mimogrede, po prihodu na Japonsko sem imel sprva težave z velemestnim hrupom, a sem se sčasoma naučil ta hrup ignorirati.) Z zaposlitvijo sem imel srečo, podjetje je bilo v Osaki, lastnik pa ni vztrajal, da grem v tokijsko podružnico. Kjoto je seveda velemesto, z 1,5 milijona prebivalcev, a življenje je v primerjavi s Tokiem lagodno (v primerjavi z Ljubljano pa mrzlično). Prebivalci Tokia so v nenehnem "spopadu", konkurenca je vseobsegajoča. Ne, da tega v Kjotu ni, a je na nižji stopnji.

Zanimivo je, da se to se zrcali tudi v hoji ljudi - prebivalci Tokia hodijo hitro, brez oklevanja, prebivalci Kjota pa se “motovilijo” po mestu. Kjoto je znan po ogromnem številu svetišč in templjev, tako da vsi obiskovalci posvetijo veliko časa svojega bivanja v Kjotu ogledom teh svetih krajev. Kjoto je mesto z veliko zgodovinskih znamenitosti, moram pa reči, da je Tokio s svojimi parki mnogo bolj zelen od Kjota. Tokio je nedvomno središče najrazličnejših dogajanj, a dejstvo je, da se mnogo stvari porodi zunaj Tokia. Je pa to seveda mesto, kjer je treba stvari pokazati, če želiš biti poznan. V Tokiu je veliko dobrih univerz, med katerimi je najprestižnejša Tokio Daigaku. Po svojih univerzah je znan tudi Kjoto, pri čemer je najprestižnejša Kjoto Daigaku. Razlika med Tokio Daigaku in Kjoto Daigaku je, da se diplomanti tokijske zaposlijo v vladi in velikih podjetjih ter pristanejo na vodilnih položajih v družbi, medtem ko kjotski diplomanti izumljajo, raziskujejo, odkrivajo, pišejo knjige, dobivajo Nobelove nagrade in postanejo nosilci japonske kulture. To je tudi razlika med Tokiem in Kjotom.

Ko ste se po propadlem poslu podali v kulinariko, nov začetek za vas ni bil lahek, saj, kot ste rekli, "če ti na Japonskem enkrat spodleti, dobiš pečat, imajo te za zgubo in zelo težko je dobiti finančno pomoč". Kako je torej z Japonsko kot deželo priložnosti? Ponuja kaj možnosti za Slovence, ki se zadnje case intenzivno obračajo v tujino ali je to bolj zaprta država?
Japonska ni dežela tveganj. Konservativna je, boji se novih stvari in redki so pripravljeni financirati nove ideje. Ustaljene poti so pravilo, a na vsak način so pri tem zelo inventivni; njihova moč je v izpopolnjevanju že preizkušenih stvari. Pri tem so neverjetno ustvarjalni in izredno natančni, perfekcionisti. Zanimivo je, da so Japonci neverjetno potrpežljivi. Ogromno mladih si želi postati TV-osebnosti, zelo priljubljen je “poklic” komikov. Mnogi so zaposleni v podjetju Yoshimoto, a njihove začetne plače so nekaj 10 jenov. Seveda se s tem denarjem ne da živeti, zato mnogi delajo v takšnih in drugačnih poslih s polovičnim delovnim časom. Sreča se nasmehne nekaterim, kar seveda njihove prispevke pomnoži do nerazumljivo velikih dohodkov. To se lahko zgodi v prvem letu, a mnogi se trudijo deset let in več. Mnogim tudi ne uspe, a ne odnehajo. Manga (japonski stripi) je še eno področje, ki ga želijo osvojiti mnogi mladi. A tudi tu se sreča nasmehne le redkim.

Slovenci smo znani kot delovni ljudje, toda samo to na Japonskem ne bo dovolj; znanje jezika je obvezno, pa odprta glava, pripravljenost sprejeti nova pravila, prilagodljivost … Poznam nekaj mladih, ki se trenutno trudijo, da bi postali del japonske družbe. Nekateri so že trdno usidrani, drugi so na začetku poti. Vsi pa si delijo neskončno energijo, ki jo vložijo v svojo dejavnost. Poznam jih tudi nekaj, ki so prišli, pa hitro odšli drugam, saj niso bili sposobni vložiti truda v stvari, potrebne za “obstoj” v tej družbi. Japonska ni dežela za "polovičarske" tujce (če pozabimo na temne strani te družbe).

Na Zahodu obstaja veliko predsodkov in stereotipov o Japoncih, tudi ta, da težko jedo kar koli drugega od svoje hrane. Če vzamemo to v poštev, ste veliko tvegali z odprtjem tuje restavracije, še posebej slovenske, ki je precej drugačna od japonske. Kako se odzivajo domačini na Pikapolonco, jim je prilagojena hrana, kaj sploh strežete, kako dobivate surovine, kaj gre najbolje v prodajo ...?
Najprej beseda o teh stereotipih v zvezi s hrano – restavracij s svetovnimi kuhinjami je ogromno, več kot kjer koli drugod. Res je, ljudje se težko navadimo na hrano, ki je ni skuhala mama, teta ali bližnja restavracija, zato se mnogi raje ustavijo tam. Pred kakimi 40 leti je bila v Ljubljani zelo lepa in okusna japonska restavracija, a je šla precej hitro po gobe (kdo pa bi hotel jesti surove ribe?). Stvari se spreminjajo. Tudi Pikapolonca, za katero še vedno večina meni, da je slovaška restavracija, je imela sprva goste, ki so bili po naravi radovedni. Potem je prišlo obdobje popularnosti - revije, TV, vse nas je nadlegovalo, in gostov je bilo preveč! Zdaj pa smo v obdobju, ko nas začenja sprejemati “navadna” publika. Ljudje, ki imajo strah pred neznanim, a jih prijatelj opogumi in pripelje. 99,999 % se jih vrača z nasmehom in vračajo se mnogi. Slovenijo pozna zelo malo ljudi, a Pikapolonca vztrajno predstavlja Slovenijo, verjamem, da kot okusno in prijetno deželo. Slovenska in japonska kuhinja sta si na videz zelo različni, kar tudi sta, a nekaj imata skupnega - tradicionalno ne Slovenci ne Japonci ne maramo preveč začinjene hrane. Uporabljene začimbe so drugačne, uporaba pa zelo podobna. Zelo malo je jedi, katerih bistvena sestavina bi bila začimba. Poudarek je na osnovnih surovinah, ki se jih da tu dobiti prav vse - od ajde do žabic.

99,99 odstotka naših gostov so Japonci, jedi pa ne prilagajam, ni potrebno, Japonci imajo slovensko hrano precej radi. Strežemo sezonsko in pokrajinsko hrano – vse od Primorja do Prekmurja. Slovenska hrana je čudovita, pa se sami tega sploh ne zavedamo, ne znamo je ponuditi in reklamirati. Sram nas je kislega zelja, posmehujemo se štrukljem in jemo pice. Ponos Prekmurske, ajdova zlivanka, navdušuje in brez nje na jedilniku ne bi šlo, a odnos Slovencev do nje je obarval neki slovenski gost (sicer v Sloveniji pomebna javna oseba): jed, ki bi jo morda pojedel za malico, nevredna mesta na jedilniku. Lahko bi napisal debelo knjigo o slovenski hrani, najpomembnejše pa se mi zdi, da v Sloveniji po tradiciji ni razlike med jedmi v restavracijah in jedmi, ki so jih kuhale naše babice. To razlikovanje je zgodovinsko zelo mlada zadeva (ne samo v Sloveniji). Malo več ponosa in malo bolj odprte glave, hrana v sosednji dolini je tudi zelo dobra; kranjske klobase so odlične, a tudi žvarcet je! Naši gostje imajo ob zlivanki zelo radi tudi gibanice, juhe, najbolj popularni sta ljubljanska obara in bograč, pa tudi jota ima ogromno privržencev. Da ne pozabim na krvavice in ajdove klobase, pa ajdov kruh ...

Se vi po vseh teh letih življenja na Japonskem še vedno niste navadili na kakšno jed/surovino?
Moj odnos do hrane je "odprt". Izkušnje so me naučile, da človek čuti odpor do kake jedi iz mnogih razlogov - počutje, okolica, vzdušje … Zato vsako jed, do katere bi imel sprva negativen odnos, poskusim vsaj trikrat. Do zdaj se mi še ni zgodilo, da bi kako stvar odklonil. Pogled na človeka, ki z užitkom nekaj je, pove zelo veliko o jedi, ki jo uživa; na vsak način je dobra, ta dobrota samo čaka, da jo odkrijemo. Trud je seveda potreben!

Turisti se z Japonske običajno vračajo precej nekritični – navdušijo jih avtomatizirana stranišča, hitri vlaki in nenavadne znamenitosti. Kaj pa slabše plati? Kaj je kaj takega, kar lahko malce bolj pozornega opazovalca zmoti?
En teden na Japonskem in človek seveda vidi samo najvidnejše, drugačne stvari, po navadi pozitivne, kar se mi zdi kar dobro. Poznal sem fanta, ki je prepotoval kar velik del sveta, a o nobeni deželi ni imel dobrega mnenja, samo stvari, ki so ga motile, so prihajale iz njegovih ust ... No, o straniščih pa menim, da so zares čudovita; spominjam se mladih let, ko sem pozimi potreboval kar nekaj časa, preden sem zbral dovolj poguma za obisk stranišča, kjer me je čakala ledeno mrzla straniščna deska. Tukaj so straniščne deske ogrevane, združene z bidejem, kar je za ženski spol verjetno zelo dobro, človek si lahko tudi umije in posuši zadnjo plat. Mislim, da je Zahod v tem smislu zelo starokopiten, nesposoben sprejeti to (tu že kar staro) novotarijo, ki precej olajša obisk stranišča. Hitri vlaki so tukaj ekonomska nujnost, vsak dan se s temi vlaki prevaža ogromno ljudi, ki gredo na poslovne obiske, čas pa je na Japonskem neverjetno dragocena dobrina.

Slabših plati je seveda kar nekaj, človek bi lahko napisal enciklopedijo. Če omenim nekaj najvidnejših: 1. mesta nimajo nobenega urbanističnega planiranja, človek lahko poruši kar koli in zgradi kar koli, pa naj je stvar okolju primerna ali ne. Kjoto, trenutno najbolj popularna turistična točka na naši ljubi Zemlji, je urbanistično skrpucalo. Sprehod po mestu kar hitro pokaže neestetske stavbe; vse je storjeno samo v dobičkonosnem smislu. Zgodovina ignorirana, kultura nepomembna. 2. Veliko govorjenja o ekologiji, a to je samo del politično korektne govorice. Akcij v tem smislu skorajda ni. 3. Zelo malo javnih stranišč. 4. Odnos kupcev do trgovin in izdelkov je izredno egoističen, kar je še posebej očitno v trgovinah s hrano. Ljudje (zlasti starejše dame) prebrskajo celo polico, razmečejo vse, samo, da najdejo izdelek, ki ima najdaljši rok trajanja.

Obiskovalca na Japonskem pogosto preseneti njihovo pomanjkljivo znanje angleščine. Ali, če citiram Billa Murrayja: "Na Japonskem nimaš pojma, kaj govorijo, pa tudi pomagati ti ne morejo. Nič nima nobenega smisla. So zelo vljudni, ampak ves čas, ko si tam, se počutiš, kot da si predmet neke potegavščine." Sama sem na Japonskem govorila z učiteljico angleščine, pa je potrebovala slovarček na telefonu, da se je lahko pogovarjala. Kaj je vzrok? Slab učni program? Nesamozavest? Občutek lastne negotovosti?
Bill Murray je komik, in vsi vemo, da komiki pretiravajo. Njegovo mnenje se mi zdi mnenje človeka, ki ni pripravljen pogledati čez ograjo in ugotoviti, da je na sosedovem vrtu pesek, in ne trava. Ne vem pa, v kakšnem kontekstu je to izrekel, zato kaj več ne morem reči. Angleščina je tu zares neznanka, ljudje, ki jo znajo, so nekako drugačni in se je celo sramujejo. Učni program ni namenjen zmožnosti komunikacije v angleščini. Otroci se učijo angleščino in bodo poznali vso slovnico do konca srednje šole, tudi branje bo na visoki ravni, a to znanje je namenjeno sprejemnim izpitom na univerzah.

Tadaši Janai, ustanovitelj Uniqloja, je v odmevnem citatu pred časom dejal, da sta največji težavi Japonske konservativnost in strahopetnost. Kar malce presenetljive besede za narod, ki je rodil kamikaze in je zakrivil kar nekaj vojnih zločinov.
Konservativnost, strahopetnost, da, vendar bi se o tem dalo napisati romane ... Japoncem je zelo neprijetno, če izstopajo, prebroditi to pregrado pa ni dano vsakomur. Neizstopanje pa se lahko interpretira kot konservativnost ali strahopetnost. Kamikaze, vojni zločini, to so stvari, o katerih je bilo napisano že trikrat preveč, in bolj ko se stvar oddaljuje v zgodovino, manj in manj resnic bo prišlo na dan. Konec koncev, ko se je vojna začela, je bil greh imeti ameriškega prijatelja, in to se je stopnjevalo. "Mi, Japonci, bomo zmagali, če bo treba, bomo umrli za našo ljubo deželo." To je bil duh, v katerem so vzgajali mlade. Niso pa vsi v to verjeli, a take so obravnavali kot izdajalce. Fantje, določeni za kamikaze, so to naredili brez možnosti za odpor. Nekateri so preživeli, vojna se je končala, pa ni bilo treba iti na zadnji polet. Nekateri še živijo in med njimi jih je seveda nekaj, ki priznavajo, da so popolnoma verjeli v to, kar so jim starešine povedale in ukazale. Strahopetnost je mati norosti, ki zagrabi množico; le kdo si želi izstopati?

Kako pa pogledati na stvar z ekonomske plati? Konservativnost igra veliko vlogo, a mnoge stvari, za katere vsi menimo, da so bile izumljene v Ameriki ali Evropi, so bile izumljene tukaj. Morda bi lahko rekli, da njihovi izumi niso revolucionarni, ne postavijo sveta na glavo, dejstvo pa je, da so izredno dobri pri izpopolnjevanju stvari. Zanimiv primer so špageti. Japonci so pri spreminjanju in izumljanju japonske hrane zelo konservativni, ko pa pridejo na vrsto špageti, so neverjetno kreativni. Njihova kreativnost očara tudi same Italijane. Skuhali so celo vrsto omak za špagete, ki jih Italija ne pozna, a so zelo popularne. Še en primer, (goveji) karpačo, ki je kot tradicionalna italijanska jed dobila novo obliko na Japonskem - japonski kuhar je v svoji italijanski restavraciji naredil ribji karpačo, ki zdaj vlada svetu.

Kako velike posledice in implikacije je pravzaprav imela katastrofa v Fukušimi na Japonsko in Japonce? Kako se spoprijemajo s takimi tragedijami?
Katastrofa je za veliko večino Japoncev že stvar preteklosti, mnogi ljudje, ki so bili neposredno v središču strahote, pa še danes živijo v zasilnih hišah, zgrajenih po katastrofi. Mnogi predeli bodo še dolgo leta zaradi sevanja nedostopni, mladi, energični in polni življenja se postavljajo na noge, a katastrofa je udarila po vseh slojih. Starejši izgubljajo voljo, pomoč ni vedno pri roki ... Osebno mislim, da bi se moral denar, ki bo vložen v olimpijske igre v Tokiu leta 2020, preusmeriti v pomoč preživelim. Kako se spoprijemajo s takimi katastrofami? V prvih dneh po udarcu je vlada že po pravilu nesposobna kar koli narediti, ljudje sami si med seboj zelo pomagajo. Cela dežela stoji za njimi in se trudi pomagati. Sistem (vlada) pa je nesposoben to pomoč pripeljati do cilja. Organizacija pomoči je kaotična – čas teče, ljudje počasi pozabijo na katastrofo, vlada pa z milijon birokratskimi ovirami zavira pomoč!

Kako deluje japonska socialna država? Kako imate poskrbljeno za zdravstveno zavarovanje in oskrbo, dopuste, pokojnine, plače, mlade družine …?
Zdravstveno zavarovanje trenutno še deluje - vsi ga mesečno plačujemo, stvar je pod državnim vodstvom. Višina računa je odvisna od višine dohodka. Pri zdravniku in v lekarni pa plačujemo 30 % računa, 70 % je pokrito z zavarovanjem. Za nekatere ljudi je račun 20 %, za malo manjšino 10 %, za zelo redke 0 %. Zdravniki pa se prevažajo v luksuznih avtomobilih. Kar se tiče dopustov, so zakoni sicer napisani, a jih podjetja interpretirajo, kot se jim to poželi. Po zakonu ima lahko vsak dva tedna dopusta, a če se kdo "izgubi" za en teden, ga bodo vsi sodelavci gledali postrani.

Glede pokojnin je stvar iz leta v leto bolj pereča - cel sistem, na katerem sloni plačevanje pokojnin, je bolan. Mladi se izogibajo plačevanju pokojninskega zavarovanja, saj ne verjamejo, da bodo deležni pokojnin. Pri plačah so razlike vse bolj očitne in večje, kar samo po sebi ne bi bil problem, na žalost pa je vedno več takih, ki imajo plačo nižjo od minimalne. Vedno več je tudi začasno zaposlenih, podjetja se izogibajo stalnemu zaposlovanju (s tem se ognejo obveznostim, kot so plačevanje zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja). Japonska se mora še veliko naučiti (recimo od Francije) tudi na področju družinske politike. Vrtci, ki jih ni dovolj, službe, ki postrani gledajo mame, nikakršne finančne pomoči, vse to nespodbudno vpliva na mlade. Mnogi se zato odločajo za skupno življenje brez bremena otrok.

Zdi se, da vsak turist na Japonsko sledi ustaljeni trasi Tokio-Kjoto-Hirošima. Kako težko se je po vaših izkušnjah oddaljiti od te trase in raziskovati deželo na lastno pest? Z najetim avtomobilom praktično nemogoče, prevozi so dragi, pri železniških kartah pa znajo biti precej nefleksibilni …
Moje izkušnje so v tem primeru precej neuporabne, informacij pa tudi nimam dovolj. Sam sem potoval naokoli s kolesom, pa lastnim avtomobilom, tudi z vlakom in avtobusom, letalom in ladjo. Najem avtomobila se izplača samo, če je skupina dovolj velika, in v takem primeru je to najcenejša možnost. Od mnogih popotnikov tudi slišim, da se da dobiti zelo poceni karte za vlake. V Kjotu se da, denimo, že za 10 evrov dobiti karto, ki velja en dan za vse avtobuse in podzemno železnico.

Katere skrite bisere Japonske pa bi vi izpostavili kot res vredne obiska?
Sam sem obiskal mnoge predele Japonske od severa do juga, od Hokaida do Kjušuja, nisem pa še obiskal Okinave. Osebno imam zelo rad Kjušu - topli ljudje, čudovita hrana. Zelo lepi so notranji predeli Japonske (otok Honšu), Hokaido precej spominja na Slovenijo. Priporočam naslednje: če ste sladokusci, obisk Kjušuja ne bo razočaral, mesto Fukuoka bo postreglo z mnogimi presenečenji. Če imate radi naravo, izlet v kateri koli del Japonske pusti celo goro lepih vtisov. Če ste nagnjeni k umetnosti, vas bo nedvomno zadovoljil obisk Kjota, Nare ali Tokia. Stara arhitektura bo najlepše doživeta v Takajami, vasi Širakavago, Himeji, Kurašikiju … Terme so prav tako pomemben del japonskega življenja in obisk ene od njih bo vsekakor čudovito doživetje. In če se v dveh, treh tednih bivanja na Japonskem človek malce naveliča japonske hrane, bo obisk Kjota in Pikapolonce vsaj za nekaj časa povrnil človeka med slovenske dobrote.

Japonska še vedno slovi kot draga država, pri čemer levji delež stroškov predstavljajo prevozi. Kako se da na Japonskem malce ugnati ta njen sloves in potovati po čim bolj znosni ceni?
Cena življenja na Japonskem je zelo odvisna od predela, v katerem ste. Moram pa reči, da so restavracije v Ljubljani dražje, kot bi bile podobne restavracije tukaj. Vsekakor pa so cene hrane v trgovinah tukaj mnogo višje kot v Sloveniji. To velja za večino stvari, je pa zelo veliko tudi cenejših stvari.

Kaj pa razvpita japonska žgečkljiva plat? Japonci po eni strani delujejo tako sramežljivi, po drugi strani pa je to dežela gejš, love hotelov, pornoanimejev, provokativnih šolskih uniform, snack barov, rdečih četrti, hostes … Kako vi doživljate to plat?
Japonci so sramežljivi, o tem ni dvoma, a ko pride beseda do seksa, se sram izgubi v navalu prvobitnih nagonov. Vam pa moram malce razbiti predsodke v vašem vprašanju – kot prvo, gejše niso prostitutke, to je zelo čislan poklic, ki od dekleta zahteva ogromno truda in dela. Veliko ur je vloženih v študij, kako zabavati gosta. Gejše so odlične sogovornice, zelo razgledane, glasba, igranje instrumentov in ples so obvezen del vzgoje in zabave. Glavna naloga gejše je popeljati gosta v svet sanj, kjer lahko pozabi na vsakdanje težave. Gejše imajo svoje sponzorje in seveda ima sponzor prednost pred drugimi gosti, a to ne pomeni, da bodo drugi gostje zanemarjeni. Naj bo sponzor še tako pomembna oseba, ko je gejša zaposlena ali rezervirana, je sponzor ne more obiskati. In gejša nikakor ni prisiljena v seks s svojim sponzorjem. Vse je odvisno od nje same.

Love hoteli so posledica stanovanjskih bivališč. Mnogo družin in ljudi živi v majhnih stanovanjih s tankimi stenami, zato so Love Hoteli, ki ponujajo sanjske spalnice in čudovite kopalnice, zelo dobrodošli za mnoge, ki jim lastno stanovanje ne omogoča prostodušnega veselja do življenja.
Kar se tiče pornoanimejev – svojega prvega sem videl pri 16 letih: Sneguljčica in sedem škratov, avtor Miki Muster. Pornoanime, pornofilmi, to je verjetno nekaj, česar se ne bomo nikoli znebili (če je to sploh potrebno). Šolske uniforme same po sebi niso provokativne, take jih naredijo punce same s krajšanjem kril, da se vidi ritke pa še kaj. Omenili ste še snack bare. To so pivnice, v katerih strežejo alkoholne pijače ob spremljavi prigrizkov, pri vsaki mizi pa je hostesa. To ni povezano s seksom, je pa lahko izredno drago. Človek mora biti previden, ko izbira lokal. Obstajajo lokali, kjer bo račun za nekaj malega pijače presegel tisoč evrov in več. Te plati Japonske osebno ne doživljam, ne obiskujem teh krajev, pa tudi ne moraliziram.

Japonska je še vedno precej moška družba. Kako se to kaže v praksi?
Japonska je še vedno moška družba. To se kaže pri višini plač (za iste storitve), pri porodniških dopustih (zakonsko obstoječi, v praksi pa neuporabni - mame so skorajda prisiljene prenehati delati), številu žensk v politiki in žensk na pomembnih položajih, v odnosih v družini (oče služi, mama kuha, tudi če delata oba, po poroki pa postane dekle del moževe družine). Stvari se spreminjajo, vedno več je mladih fantov, ki jih ni sram pokazati svoje nežne strani in se izkažejo kot zelo prizadevni očetje, ki skrbijo za svoje otroke, ne samo s prihodkom, ampak v vsakodnevnem življenju. Žal pa je še vedno dejstvo, da gre oče na delo ob 7., 8. uri, domov pa se vrne v precej poznih urah. Cel sistem se spreminja, a počasi. Družbene spremembe, ki sem jih doživljal v mladih letih v Ljubljani, postajajo tukaj del vsakdanjosti šele zdaj.

Kako drugačni so Japonci od Slovencev - kulturološko in družbeno, pa značajsko? Kako jih pravzaprav doživljate vi?
Na to vprašanje je neverjetno težko odgovoriti, vsako generaliziranje prinaša s seboj celo goro napačnih predstav in predsodkov, laži, ki se pokažejo v podrobnostih. Sam imam Japonce zelo rad, blizu so mi; to se ni zgodilo počasi, ampak že s prvimi stiki z njimi.

JAPONSKA IZ PRVE ROKE