Za Adolfa Hitlerja je bil berlinski olimpijski park (Olympiapark) megalomanski prikaz njegove afinitete do umetnosti in arhitekture, ultimativni estetski izraz njegovih totalitarnih političnih ambicij in prizorišče, ki so ga nacisti med olimpijskimi igrami leta 1936 izkoristili kot propagandni material za poveličevanje Tretjega rajha.

A odkar so kompleks leta 1994 znova predali berlinskemu senatu, imajo mestne oblasti velike težave s tem, kaj bi bila sprejemljiva namembnost ideološko močno obtežene ostaline nacističnega režima, poroča Guardian.

Sorodna novica Bomo z odstranitvijo kipov lahko odstranili tudi zgodovino?

Burna razprava glede ohranjanja ali rušenja kipov zgodovinskih osebnosti, povezanih z rasizmom in sužnjelastništvom, bi lahko zdaj pospešila tudi preobrazbo Olympiaparka.

Prihodnji teden bo mestnim svetnikom namreč predstavljen velikopotezni, pa tudi sporni načrt za preureditev stadiona, na katerem so svoj čas poveličevali arijsko nadvlado, v poligon za olimpijske deskarje na (umetnih) valovih in deskarje.

Poveličevanje arijskega telesa

Nemčijo, ki kategorično obsoja vse oblike fašizma, se pogosto daje za zgled spravljanja s preteklostjo, a, kot opozarja Guardian, že ob koncu vojne ni ostalo tako rekoč nič kipov nacističnih osebnosti, o katerih bi zdaj lahko kdo polemiziral. Hitler je namreč svoje privržence odvračal od postavljanja kipov njemu samemu in je preferiral poveličevanje idealiziranih nemških (arijskih) teles.

130 hektarov velik olimpijski park, ki ga je za nesojene olimpijske igre 1916 zasnoval cesar Wilhelm II., je tako postal utelešenje njegovih blodenj o rasni nadvladi nemške rase.

Hitler je dal porušiti stare komplekse, pokril moderno zunanjost stadiona s kamnom, prizorišče pa zapolnil s kipi svojih najljubših umetnikov.

Tu so pozneje tudi potekala množična nacistična zborovanja z več 100.000 udeleženci, ki jih je v svoj objektiv ujela režiserka Leni Riefenstahl in s tem poskrbela še za ekranizirano propagando Tretjega rajha.

Načrti stroko razdvajajo

Po letu 1945 so Hitlerjev bunker zalili z betonom, da ne bi postal neonacistična romarska točka. Zapor Spandau so porušili, prav tako prizorišča zloglasnih nacističnih shodov v Nürnbergu, prikazanih v filmu Riefenstahlove Triumf volje.

A olimpijski park je ostal tako rekoč nedotaknjen, britanske zavezniške sile so po vojni zgolj odstranile svastike, prizorišče pa uporabljale za turnirje v polu.

Šele letos so v Berlinu načeli razpravo, na kakšen način bi lahko kompleks odprli za javnost.

Peter Strieder, nekdanji senator za urbani razvoj, je pozval k odstranitvi monumentalnih kipov športnikov, preimenovanju stavb in umiku statusa spomeniškega varstva. "Celoten kompleks, vse stavbe, vsa njihova imena, vsi kipi so bili rojeni iz nacistične ideologije," je zapisal Strieder v časopisu Die Zeit.

Umetnosti zgodovinarji posege kritizirajo. "Zgodovina je tisto, kar se je zgodilo v preteklosti in s čimer moramo mi, ki smo se rodili pozneje, živeti," je prav tako v Die Zeitu zapisal arhitekt Hans Kollhoff. "Zgodovine ne izbrišeš s tem, da se znebiš spomenikov."