Ta velja danes za eno bolj obiskanih točk v sevniški občini. V njem je leta 2014 odprl etnološko zbirko s skoraj 800 predmeti, ki pričajo o nekdanjem življenju v tamkajšnjem lokalnem okolju.

S Cirilom sva se pogovarjala na kozolcu letnik 1920, ki je od znotraj videti kot privid lično urejene kmečke izbe. Dolinškov kozolec živi danes povsem novo življenje, toda brez obnove Cirilove družine bi se najbrž posedel sam vase in tako delil usodo številnih kozolcev po Sloveniji. Prvotnemu namenu je služil vse do leta 1988, ko se je na kmetiji zgradil nov živinski hlev s podom, kamor se je shranjevalo seno, pod kozolcem pa so začeli odvažati kmetijske stroje in odlagati razno razno kramo. Tako je bilo vse do leta 2010, ko so se na kmetiji odločili, da kozolec očistijo, ga prenovijo v izvirno stanje in vanj postavijo etnološko zbirko kmečkega in gospodinjskega orodja iz okoliških krajev. V pogovoru s Cirilom se zdi, kot da je bila obnova kozolca, intimni dolg do njegovih prednikov.

Naše kozolce spreminjamo v reklamne panoje

"Že od malega sem zbiratelj, vedno so mi bile všeč stare stvari, ki so se nabirale v kovčkih doma. Že kot otrok sem čutil, da je določene stvari treba čuvati, jih ohraniti in predstaviti. Že samo zato, ker se je nekdo nekje trudil, da je ustvaril pripomoček, s katerim je delal in z njim tudi živel. In ne zdi se mi prav, da vse to desetletja kasneje umre. Da nekdo z eno samo kretnjo odvrže, kot da ni nič vredno. Narod brez zgodovine nima prihodnosti. To je misel, ki jo imam vedno v glavi, ko opazim, da se kaj uničuje."

Ob snemanju zgodb za oddajo Na lepše pogosto pomislim, da ne umirajo samo ljudje, ampak čisto na lahno in potiho, tudi hiše ter vasi. In z njimi tudi vsa pripadajoča stavbna in arhitekturna dediščina, s kozolci na čelu. Kar še posebej boli, glede na dejstvo, da je kozolec ena najzanimivejših tipologij ljudskega stavbarstva pri nas. Pozablja se, da se območje gradnje kozolcev prekriva z območjem rabe slovenskega jezika. In če je jezik naša ključna kulturna identiteta, potem so tudi kozolci ključni karakter naše arhitekturne in krajinske identitete. Pri tem je skoraj neverjetno, koliko obrtnega znanja, konstrukcijskih detajlov in zapletenega izročila so naši predniki namenili tako primarni funkciji, kot je spravilo sena in orodja. Kozolce so gradili brez narisanih načrtov, kljub temu pa imajo svoj red in logiko in so prav tako izjemna arhitekturna dediščina kot denimo japonska svetišča ali pa grški templji. Zato so obnove kozolcev tako pomembne. Obnova Dolinškovega kozolca je tako sprožila val podobnih obnov, saj v njegovi okolici najdemo kar 17 še vedno vitalnih kozolcev.

"Že sama vas je takšna, da so kozolci v vrsti postavljeni in to ob njivah. Kar se tiče turistične promocije smo pa malo zamudili, kajti Šmarčna bi lahko postala vas kozolcev, tako kot Šentrupert na Dolenjskem. Imamo pa pri nas tudi skoraj vse vrste kozolcev, od toplarjev, kozolca na psa, na kozla, pa prislonjene kozolce. Veste ljudje so tako narejeni, potem ko vidijo, da nekdo nekaj premika, potem tudi drugi poprimejo, pa popravijo in obnovijo. Me pa pri kozolcih žalosti, da se nanje danes obeša vse drugo kot pa seno in žita kot nekoč. Mi naše kozolce spreminjamo v reklamne panoje, medtem ko se tujci ne morejo načuditi, kakšna neverjetna arhitektura je to."

Nekateri se tudi zjokajo ob obisku kozolca

Vedno znova se mi zdi fascinantno, kako čez leta, ne samo materialna dediščina, ampak tudi naša življenja, čisto počasi postajajo izložba turizma.

"Ko pridejo na moj kozolec ljudje, stari okoli sedemdeset let, se mi nekateri dobesedno zjokajo. Vsi ti predmeti jih spominjajo na njihove starše, na njihovo otroštvo, na čas, ko so živeli z vsemi razstavljenimi pripomočki," pripoveduje Ciril na obhodu njegove zbirke. Ciril ima na kozolcu shranjene raritete, kot so leseni hladilnik, spodnje perilo in frizerski pripomočki iz časa med obema vojnama, več kot 60 let staro milo, kuhano iz loja, brusilec za britvice, zvezek za jezikovne vaje iz leta 1904 ter kopalno kad, letnik 1870, pod katero se je kurilo.

Ciril, ki je tudi interpret grajskega življenja in turistični vodnik, še vedno ohranja običaj "kavsanja", kot se je njega dni imenovalo lovljenje lesa na reki Savi. Tedaj se je s posebnimi lesenimi palicami, imenovanimi avkeljni oziroma kavsi, nabadalo kose vejevja in lesa za domačo kurjavo. Skozi njegovo razmišljanje dobimo občutek, na kakšen način se skozi živo dediščino – sredi prostora, ki je poseben zaradi svoje geološke, klimatske in kulturne raznolikosti ter tudi biotske pestrosti – danes preživljajo ljudje Obsotelja. In to na prostoru, ki od ljudi terja posebno iznajdljivost pri preživetju. Še posebej, če želi človek delati v radiju svojega doma, ki ni ravno na pragu glavnega mesta. Slednje namreč požira večino delovnih mest. Priča smo vse večji centralizaciji, razkorak v razvoju posameznih regij pa se v zadnjem desetletju samo še povečuje.

"Jaz moram pri svojem preživetju razmišljati, kako bom dediščino obrnil sebi v prid. Kako bom to, kar me obdaja, na avtentičen način, pokazal in prikazal ljudem. In to tega živel in preživel."

Ciril ima pripravljene programe, v katere vključuje lokalne znamenitosti in društva, otroke pa kot turistični vodič rad popelje na ogled okoliških znamenitosti. Je tudi soustvarjalec vsebin na Gradu Sevnica v okviru društva Sevniški graščaki, kjer pripravlja poučne interpretacije grajskega življenja. Za predano in široko prepoznano delo na kulturno-etnološkem in turističnem področju pa je prejel tudi srebrno plaketo Občine Sevnica. Sodeloval je pri pisanju monografije "Ukročena lepotica – Sava in njene zgodbe". Njegovo samostojno knjižno delo "Sveti Jurij in Jurjevi pevci na Sevniškem" pa predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju dragocene dediščine celotnega Posavja.