Bohoti se na turističnih vodnikih, razglednicah, spominkih, reproduciranih uokvirjenih "unikatnih" slikah, jemlje dih vsem, ki spremljajo Tour de France, predvsem pa privablja množice turistov. Vsako leto jih naštejejo kar za tri milijone - po Parizu je to najbolj obiskan kraj bogate francoske turistične ponudbe.

Ko se pripeljete v ta lep del spodnje Normandije, v daljavi hitro zagledate znano podobo – zvonik samostanske cerkve se dviga visoko v nebo in tvori vrh trikotne pozidave otočka. Zvedavi turisti ob poti najprej poiščejo odstavni prostor za nekajminutno parkiranje in ovekovečijo pogled na obdelane njive in pašnike, nad katerimi se dviga Mont Saint Michel.

Pogled je vsakič drugačen – odvisno od časa v dnevu, ki si ga izberete za obisk. To območje je namreč znano po najvišjem plimovanju v Evropi. Razlika med plimo in oseko je kar 15 metrov, rekord pa so izmerili pri 16 metrih. Med oseko se tako zdi otok kot nasedla skala sredi puščave, medtem ko se med plimo sprašuješ, kako so tam sploh lahko kaj zgradili.

Pogled v zgodovino
Zgodovina pozidavanja skale sega daleč v leto 702, ko je škof iz mesta Avaranches v počastitev nadangelu Mihaelu postavil majhno svetišče. Škofu naj bi se nadangel večkrat prikazal v sanjah nad zalivom pri izlivu reke Couesnon, kjer sta stala dva otočka. Za pozidavo je škof izbral večjega, takrat imenovanega Mont Tombe.

Kapelica je kmalu postala romarski kraj za mnoge vernike, ki jih je privlačila skrivnostnost pogosto v meglice ovite cerkvice, ki se je ob plimi vzpenjala neposredno iz morja in ni dovoljevala dostopa.

V 10. stoletju so se tukaj ustalili benediktinci, ki so svetišče z denarjem romarjev dograjevali v samostan. Pod njim je na strmem pobočju začela rasti majhna vasica. Srednjeveško arhitekturo je nasledila romanska in z nenehnimi prenovami nato gotska. Zaradi številnih napadov so morali predvsem med stoletno vojno vzpostaviti tudi lastno obrambo, zato je okrog samostana zraslo mogočno obzidje kot izjemni primer takratne vojaške arhitekture.

Mont Saint Michel se je – tudi zaradi hitro spreminjajoče se plime in peska okoli njega – obranil vseh napadov Angležev, ostal je edino neosvojeno področje in s tem tudi simbol francoske narodne identitete.

Med francosko revolucijo in do leta 1863 so samostan uporabili kot zapor, leta 1874 pa so ga razglasili za zgodovinski spomenik in ga obnovili. Približno sto let pozneje ga je na listo svetovne dediščine uvrstil tudi Unesco.

Prenova in zožitev dovozne ceste
Čeprav se je bilo nekoč mogoče z avtomobilom pripeljati vse do obzidja, kjer so bila urejena parkirišča, se to zdaj na srečo spreminja. Široko cesto bodo porušili in pustili naravi, da naredi svoje, do vasice pa gradijo novo, ožjo pot, ki bo dostop dovoljevala le avtobusom in vozilom prebivalcev.

Nekaj kilometrov vstran je tako urejeno ogromno parkirišče, od koder turiste v bližino vhoda v vas brezplačno pripeljejo avtobusi. Brezplačno je seveda relativna beseda, saj je parkiranje mastno zaračunano. Parkirišče opravlja multinacionalno prevozno podjetje Veolia, od vsakega avtomobila pa poberejo 6 evrov za dve uri oziroma 12 evrov za parkiranje več kot dve uri. Če se želite na Mont Saint Michelu vsaj sprehoditi, bo na parkomatu zagotovo pokazalo kakšno uro več.

Tudi vstop v samostan ima svojo ceno – 9 evrov za odraslega, za mlade do 26 let iz Evropske unije je vstop brezplačen. Brezplačen je tudi vstop, če želite prisluhniti sveti maši v cerkvi sredi samostanskega kompleksa. Visoki stropi, debeli zidovi, gradnja v treh nadstropjih, akustične dvorane in zanimive dekoracije so zagotovo vredne obiska. Samostan je še vedno naseljen, bogoslužje pa vodijo patri benediktinci.

Stavbe manko kvadrature nadomestijo v višino
Do samostana se vzpnete po edini ulici na otoku, poimenovani, seveda, Glavna ulica. Ob njej so do zadnjega kotička pozidane površine z visokimi stavbami, v katerih so neštete prodajalnice spominkov – ki izvirajo že iz srednjeveških časov, ko so iznajdljivi trgovci romarjem prodajali ponarejene relikvije – lokali in nekaj hotelčkov.

Svoj prostor so našli tudi majhni muzeji, namenjeni predvsem otrokom, ki prikazujejo viteško življenje in značilnosti preteklih obdobij, obiskovalci pa se ob napornem gnetenju med množico turistov razveselijo posameznih skritih kotičkov, ki so zasajeni z zelenjem in posuti s klopmi.

Previdno po pesku
Veter, ki prinaša vonj morske soli, glasno oglašanje galebov in opazovanje hitrega spreminjanja pritoka ali odtoka vode, vas na otočku zadrži še kakšno minuto več. Sprehod po pesku okoli njega pa je priporočen v spremstvu vodnika – nepredvidljiv pesek je namreč ustavil mnoge osvajalce francoske pokrajine. Kako vojake in konje z vrvjo vlečejo iz njega, je na primer izvezeno tudi na najstarejši ohranjeni tapiseriji, ki jo hranijo v Bayeuxu (in o kateri bomo v prihodnosti še kaj napisali), nastala pa je v 11. stoletju. Če se nočete vrniti z najmanj mokrimi hlačami, je torej pred pohajkovanjem dobro pridobiti dodatne informacije.

Da bi ujeli pogled na Mont Saint Michel tako ob plimi kot ob oseki, pa boste morali biti precej vztrajni - plimovanje je odvisno od položaja lune in sonca, pa tudi od bližnjega jezu reke Couesnon. Najvišje je voda dvakrat letno – okoli 21. marca in 23. septembra, tik pred polno luno. Naj bo zaobjet z vodo ali na suhem, Mont Saint Michel zagotovo upraviči svojo priljubljenost.