Slaščice Naserja Gashija sta včasih v Londonu okušala svetovni zvezdi Joe Cocker in Elton John. Naser Gashi se je rodil v Prištini, a je poklic "spekel" v Parizu. Sredi 80. let je namreč s trebuhom za kruhom odšel v Francijo, kjer je najprej pridobil kuharsko diplomo, potem še diplomo iz slaščičarstva. Ta mu je odprla vrata prestižnih hotelov in restavracij. Pripravljal je jedi tudi za tekmovalce znamenitega teniškega turnirja Roland Garros. Z ženo Slovenko sta se spoznala v Parizu in se leta 2005 priselila v Slovenijo.
Zadnja leta je Naser Gashi v Sloveniji prepoznaven predvsem po svojih kuharskih in slaščičarskih seminarjih, ki jih organizira s svojim podjetjem La Ganashe. Vodil je tudi izobraževanja za kuharje za protokol na Brdu in pripravljal jedi za protokolarne obiske na najvišji ravni. Trenutno končuje seminar za slaščice, ki se ga udeležujejo tečajniki najrazličnejših poklicev. Kuhanje je svojevrstna terapija, ugotavlja mojster francoskega slaščičarstva, ki bo svoje mojstrovine naslednje leto ponudil Ljubljančanom, saj načrtuje odprtje slaščičarne s francoskimi sladicami.
V vsem, kar počnete, zelo izstopate. Niste tipičen Albanec s Kosova. Vaši rojaki v glavnem odhajajo v Nemčijo in Švico. Vaš oče je bil rudar, nimate slaščičarske tradicije v družini. Zakaj torej Francija in zakaj slaščičarstvo?
Zakaj Francija? Ne vem! Po navadi Albanci s Kosova gredo v Švico, Nemčijo, Belgijo. Jaz sem naprej dosti potoval po Evropi – Italija, Danska – in potem sem šel v Francijo. Pariz me je pritegnil ... in sem ostal.
V čem se razlikujeta francoska in slovenska kuhinja?
Slovenska in francoska kuhinja se razlikujeta na več področjih. V Franciji je ob serviranju gostom dosti živčnosti. Zadeva gre sto na uro, letijo ponvice, krožniki, na koncu pa vzdušje spet pride v normalne meje. Kuharji, slaščičarji in natakarji se družijo, pijejo pivo, ni zamere.
Gostje ničesar ne opazijo?
Gostje ne opazijo, seveda, lahko se vidi, ampak na splošno ne.
V Parizu ste spoznali ženo Slovenko, s katero ste se leta 2005 priselila v Slovenijo. V čem je Ljubljana boljša od Pariza?
Za službo je mogoče malo slabša (smeh), ampak na splošno je kakovost življenja v Sloveniji dosti boljša – še posebej za ljudi, ki imajo družine.
Ljubljana je manjše mesto in je lažje …
Manjše mesto je, bližji so hribi, bližje je morje.
V zadnjih letih ste v Sloveniji prepoznavni predvsem po kuharskih in slaščičarskih seminarjih. Vodili ste izobraževanja za protokol na Brdu, sodelujete s številnimi gostinskimi šolami in sejmi. Kaj vse učite slovenske kuharje?
Vsa področja slaščičarstva – od tort, sladic v čašah, makronov, kvašenega testa do pralinejev, minjonov, piškotov.
Na katerih področjih jim primanjkuje znanja? Kje so največje pomanjkljivosti?
Pomanjkljivosti na področju piškotov so zelo močne. Na vseh področjih čutijo pomanjkanje znanja, ampak to je zelo pozitivno, ker so ljudje lačni znanja, in to je dobro, tako zame kot zanje.
Vaših kuharskih in slaščičarskih tečajev se udeležujejo tudi arhitekti, zdravniki, medicinske sestre. Je torej kuhanje neka vrsta terapije?
Da. Seveda se tega nisem zavedal, ampak ko dobivam povratne informacije, se zavedam, da sem neke vrste terapevt ... (Smeh.)
Ker je vzdušje sproščeno ... Kaj priporočate za silvestrsko sladico?
Za silvestrsko sladico vam predlagam crème brûlée. To je sladica, ki jo je zelo preprosto narediti, vsebuje pa rumenjake, sladkor, sladko smetano, mleko in vaniljo. Zelo je kremasta in lahko jo naredimo ob vsaki priložnosti.
Ni preveč zahtevna?
Ni preveč zahtevna. Je iz moje zbirke, ker tudi ni pretežka ...
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje