Hiške namreč posnemajo stare istrske hiše, imajo značilno dvokapnico, polna škura, streho, prekrito s starimi korci, zidovi, potke in ognjišča so zgrajene z istrskim kamnom, fasada je groba ... Večina pohištva je še z začetka prejšnjega stoletja.

Pri prenočiščih gre za neke vrste glamping, saj hiške nimajo elektrike (gostje prejmejo ob prihodu vso potrebno opremo za osvetljavo) ali vode, čeprav so toaletni prostori le 30 metrov stran. Obiskovalcem so namreč želeli ponuditi mir in oddih od modernega tempa s črtanjem "motečih dejavnikov", kot je lahko televizija, dodaja Hrvatin Kozlovičeva.

Prav iz poudarjanja zgodovinske dediščine tega okolja so vsako izmed treh hišk poimenovali po Šavrinkah: jajčarica, krušarica in mlekarica. V hiškah je tudi nekaj elementov iz tistega časa: v hiški mlekarice je vrč za mleko, v hiši jajčarice stara košara, v hiški krušarice pa plenjer. Šavrinke so bile ženske, ki so vsak dan prehodile ogromno kilometrov do najbližjih večjih mest (Trst in Koper), da so lahko prodale domače proizvode in na ta način preživljale številne družine.

Lokalne dobrote
Gostom ponujajo tudi istrski zajtrk, sestavljen izključno iz lokalnih dobrot po načelu kilometer nič. Zjutraj tako spečejo kruh iz ekološke moke, ki jo dobijo v sosednji vasi, sir in skuto nabavljajo v bližnjem Potoku, klobase in druge mesnine nabavljajo v Hrastovljah, njihova pa je domača zelenjava. Kot pravi Kozlovičeva, želijo, da gost okolje okusi tudi skozi hrano. Odziv na to ponudbo je zelo dober.

Sredi poletja v hiškah prevladujejo tuji gostje, medtem ko imajo v pozni pomladi, torej maja in junija, ter pozneje spet septembra večinoma slovenske goste, ki "zbežijo" iz urbanih središč, je še povedala Hrvatin Kozlovičeva.

Truške so odlično izhodišče za odkrivanje manj znane Istre, od doline Dragonje do vrste odročnih vasic, kjer obiskovalec "res ima občutek, da tam čas stoji in teče drugače".