Na prvem programu Televizije Slovenija so začeli predvajati nov ciklus oddaj Čez planke avtorice Mojce Mavec. Popotniški duh je Mojco tokrat popeljal v Južno Ameriko, kjer sta nastali novi oddaji o Kolumbiji in Čilu, ter na Balkan, kjer bodo gledalci spoznali zanimivosti in značilnosti Kosova, Črne gore in Hrvaške. V sklopu omenjenega cikla oddaj pa bodo ponovili tudi oddaje o Nizozemski, Belorusiji, Portugalski in Madeiri ter Armeniji.

Pred začetkom predvajanja nove serije oddaj Čez planke smo poklepetali z avtorico Mojco Mavec. Kako se pripravlja na snemanja, kam najraje potuje zasebno in katere dogodivščine s poti so se ji najbolj vtisnile v spomin, si preberite v intervjuju spodaj.

Nam lahko razkrijete kakšno anekdoto ali še posebej zanimivo popotniško doživetje?
Ehm, bom samo za letos, ker se mi zdi, da so snemanja naše oddaje kot Kolumbija, sto stvari se zgodi naenkrat, pa ne veš več, kaj je bolj pomembno povedati najprej. Torej: letos sem že dvakrat padla s konja, enkrat z osla; če sem v Afriki, po navadi pobegnejo vse krave, ker prvič vidijo belca; potem je pa še kup privatnih šal med snemalcem in mano, ki se zdijo smešne samo nama.

Pa še k ozadju snemanja oddaj. Kako se vnaprej pripravite na snemanje, na kakšen način potekajo priprave, kako odkrijete sogovornike in zanimive posameznike po svetu?
Pred vsako potjo se dobro pripravim, ker na terenu nimamo veliko snemalnih dni in časa za improvizacijo. Tako v glavnem vem, kaj me čaka. Seveda potem vmes silno dežuje, nekdo zboli, kakšen se ustraši, pa je treba še kakšno zgodbo potegniti iz rokava. Vedno začnem tako, da zbiram zanimive podatke o neki državi, dogodke in potem poiščem ustrezne ljudi. Tudi sogovornike, ki jih posnamemo v tujini, običajno poznam vnaprej, vsaj prek kakšnega znanca, ki mi pomaga do njih. To je najtežji del - delamo oddajo o ljudeh in ti večinoma ne čakajo odprtih rok, da pride televizija in snema. Tu je potrebno veliko pogovorov in zaupanja, da se sogovornik odpre in sprosti.

Ali tudi v prostem času radi potujete? Vam poleg "delovnih" potovanj ostane še kaj energije za zasebna?
Zasebno v zadnjih letih tečem bolj na kratke proge. To predvsem pomeni: nekam, kjer je direkten let ali pa z avtom nič več kot dan. Enostavno zato, da spet ni večjih presenečenj, ko se vrnem domov. V smislu: Joj, kako so zrasli otroci in domača češnja. Sploh mi je zoprna eksotika za vsako ceno. Da moramo vsako leto nekam zelo daleč, samo da je drugače kot doma. Salzburg imam zelo rada, Pariz, če sem sama, Lizbono še bolj, samo ko bi bila malo malo bližje (smeh).

Kam se najraje vračate, vam je kakšen košček sveta še posebej pri srcu?
O, ja, hitro me zagrabi nostalgija in se vračam na kraje, ki so mi bili všeč (Lizbona, Stockholm in moja Islandija), in potem iščem podobne ljudi in podobne trenutke in vonje in okuse in se spet vrnem polna novih vtisov, ki me slej ko prej spet zvabijo na pot.