Vsako leto se na tisoče ljudi povzpne najprej po 370 strmih kamnitih stopnicah, nato pa jih čaka še vrtoglavo balansiranje po ne najbolj stabilno delujočih skupaj zbitih lesenih deskah, pri čemer so vam v pomoč železne verige, pritrjene v živo skalo.

A tu groze še ni konec. Sledi namreč še vzpon po v goro vklesanih oporah za noge, nagrada, ki vas čaka na vrhu pa - razgled in skodelica čaja. Na vrhu Mt. Hue namreč stoji taoistični tempelj, preurejen v čajnico.

Očak, ki velja za eno petih velikih kitajskih gora in ima velik duhovni pomen, je del pogorja Čin, ki se dviga v provinci Šanši, 120 kilometrov vzhodno od Šjana. Gora je razdeljena na pet glavnih vrhov, pri čemer je najvišji, Južni vrh, visok 2155 metrov. Sprva se je do vrha dalo povzpeti samo po t. i. grebenu Temnega zmaja, nato pa so v 80. letih zgradili še drugo pešpot, ki je greben obšla.
Kraj za puščavnike
Ob vznožju Zahodnega vrha so Kitajci, ki so verjeli, da živi v gori bog podzemlja, že v 2. stoletju pred našim štetjem zgradili taoistični tempelj, ki so ga uporabljali za klicanje najvišjega. V primerjavi z nekaterimi drugimi svetimi gorami, ki so postale priljubljeni romarski cilji, so Mount Huo zaradi njene nedostopnosti obiskovali bolj ali manj samo lokalni romarji in zakrknjeni puščavniki, za katere je bilo del čara tudi to "trdo iskanje poti".

Sem so prihajali tudi iskalci nesmrtnosti, saj rastejo tu številne rastline, ki se uporabljajo v tradicionalni kitajski medicini, in rastline, ki delujejo kot močne droge. Številni taoistični modreci naj bi tu doživeli razsvetljenje.

Leta 1998 je gorska uprava privolila, da preda večino gorskih templjev in religioznih struktur kitajski taoistični zvezi, da bi jih tako obvarovali pred divjimi lovci in drvarji.
Boljša dostopnost
Do Severnega vrha danes poleg pešpoti, ki so jo uporabljali že pred časom dinastije Tang, pelje tudi gondola, ki so jo postavili v 90. letih, s tem pa izboljšali dostopnost in močno povečali število obiskovalcev na Mount Hui. Kljub temu pa vzpon še vedno velja za zelo strašljivega in ni za tiste, ki vas je strah višine.
Velik del poti je izpostavljen, ozek in z navpično odrezanimi prepadnimi odseki, pa čeprav so v zadnjih letih skušali varnost izboljšati s širjenjem pešpoti ter gradnjo kamnitih stopnic in verig. Nekatere najstrmejše poti so celo zaprli. A nesreče se še vedno dogajajo.

Čeprav je danes po gori kar nekaj koč, kjer lahko prenočite, se mnogi Kitajci še vedno odločijo vzpon začeti ponoči, da bi na Vzhodnem vrhu pričakali sončni vzhod.