Tako je 49-letni tekač, sicer pravosodni policist, presegel lastni rekord iz leta 2015, ki je znašal 7 dni, 8 ur in 10 minut. Sprva so načrtovali, da bi svoj rekord izboljšal za 8 ur, kmalu pa je postalo jasno, da bo še precej hitrejši, njegov podvig pa je spremljal tudi predsednik Borut Pahor, ki mu je vmes poslal tudi krajše sporočilo.

Tudi sam precejšnjo zaslugo pripisuje 4-članski logistični ekipi, ki ga je spremljala skozi celoten podvig, in približno stotim gorskim tekačem, ki so se na posameznih etapah izmenjevali, in kot poudarja, med drugim skrbeli tudi za to, da mu po poti ni bilo dolgčas, pa seveda tudi za ustrezen vnos hrane in pijače.

Prve dni so zaznamovale močne težave z želodcem, ki so ga precej upočasnile in tudi izčrpale, pozneje pa mu je po poti med drugim teknil sladoled, poudarja pa tudi vampe, ki so mu jih pripravili na Vršiču.

Slovenska planinska pot je sicer speljana od Maribora čez Pohorje, prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp in Krasa vse do Ankarana ob Jadranskem morju. Označena je s Knafelčevo markacijo, prepoznavna po značilnem rdečem krogu in beli piki ter številki 1. Lastnica ženskega rekorda na Slovenski planinski poti je ultratekačica Katja Kegl Vencelj.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako zelo utrujeni ste trenutno?
Tako ... sem utrujen. Zdaj moram tako ali tako počivati, ker so mi odstranili dva nohta, pa z žulji imam še vedno nekaj težav. Drugače pa manj kot prejšnja leta, sem v boljšem stanju.

Glede na to, da je bil to že vaš tretji rekord Slovenske planinske poti in da ste po vsakem rekli, da je bil zadnji, kaj je tokrat drugače?
To je res takšen podvig, kjer se resnično utrudiš, tako da ni ravno najbolj zdravo, da se ravno vsak teden preganjaš po skrajnostih. Letos sem šel izključno zaradi tega, ker so vse tekme odpadle in praktično nič nisem tekmoval, razen ene tekme spomladi. Sprva sem nameraval iti sicer "počasi" ... Za 14 dni med dopustom, da malo podoživim občutke iz prejšnjih let. Potem so me pa pri Alpe Adria Trail Cupu nahecali, da gremo še enkrat, da bodo oni prevzeli organizacijo, logistiko, če grem zares poskusit še enkrat. Moja edina naloga je bila, da dobim oziroma pokličem sotekače iz trail scene, kar v bistvu sploh ni bilo težko, večina se mi jih je oglasila sama, tako da nas je bilo kdaj tudi po deset ali več.

Ste imeli pred podvigom kakšne posebne oziroma specifične priprave?
Ne, v bistvu sem treniral za trail tekme, bil sem prijavljen na 10 tekem čez leto, potem je pa vse odpadlo. Za priprave na traile sem pa že pozimi in spomladi delal bohinjsko planinsko pot in sem te dolge treninge za osnovo že naredil. Ves čas sem treniral, kot da tekme bodo, potem pa je bilo vse odpovedano. Pika na i je bila, ko so objavili, da odpade Ultra Trail du Mont Blanc. Letos sicer nisem bil prijavljen, sem si pa sam pri sebi rekel, da bo letos odpadlo res čisto vse, da dajmo nekaj narediti, da se bo kaj dogajalo (smeh).

Se vam zdi, da bi lahko tako močno popravili rekord, če za vami ne bi stala tako močna logistična ekipa?
Tukaj je logistika zelo pomembna, da imaš ob pravem času pomoč, da imaš vse na voljo. Če ostaneš nekje v visokogorju brez opreme, pa je slabo vreme, preprosto ne moreš nadaljevati. V končni fazi pa pot vseeno moraš odteči sam. Ti pa logistika pomaga, da nekje ne obtičiš, da vse teče gladko. Sotekači skrbijo za vzdušje, da ti ni dolgčas (smeh). Tukaj bi res moral vse pohvaliti, noro smo se imeli.

Ravno o tem sem vas želela še malenkost bolj povprašati. Kaj je bila po vašem mnenju najpomembnejša vloga spremljevalnih tekačev?
Skrbijo za prehrano, vsake toliko časa te opomnijo, da ne pozabiš na pijačo. Oni so bili zadolženi res za vse. Na začetku sem imel sicer malenkost težave z vnosi, je želodec želel protestirati, ko se je to uredilo, je bilo pa vse gladko.

Na enem izmed prejšnjih rekordov je bila v vaši spremljevalni ekipi samo vaša žena. Kakšna je bila njena vloga tokrat v primerjavi s tistim podvigom?
Ko sem ji prvič rekel, da bi šli transverzalo, je rekla, da ni govora, da nje ni (smeh). Potem sem kolegom iz Alpe Adria Trail Cup povedal, kakšno je stanje, in so rekli, da bodo oni prevzeli, da ni problema (smeh). Potem sta tako ona kot sin Mark prišla na točke in na cilj, ni bila pa obremenjena z logistiko, to so bili štirje, ki so se s tem ukvarjali praktično ves čas. Smo jih kdaj, ko smo prišli do kombija, morali tudi kar malenkost zbuditi (smeh). Naporno je tudi slediti z avtomobilom.

Verjetno so vam bili na voljo ves čas.
Ja, tako je. Spal sem res tiste minimalne tri ure v povprečju.

Ste imeli zaradi tako malo spanca proti koncu že kakšne težave?
Ja, na koncu, recimo, na poti Abram in na Slavnik sem moral kar ob cesti za nekaj minut zadremati, da sem lahko nadaljeval. Tega občutka še res nikoli nisem doživel, ker fizično si še čisto v redu, glava pa ne gre več (smeh). Potreboval sem nekaj minut, da sem zaspal, se resetiral in je šlo potem naprej spet normalno. Z Nanosa sem potem za spust potreboval samo 48 minut, prejšnja leta je tudi malenkost veter pihal, utrujen sem bil in si nisem upal iti po strmi poti z jeklenicami, letos sem se pa odločil za to direktno pot in sem bil res hitro dol.

Bi zdaj, ko gledate nazaj, kakšno stvar v tistih šestih dneh in pol naredili drugače?
Ne vem (smeh). Tekel bi še vedno enako. Jaz imam takšno taktiko, da dokler gre, je treba iti v tekaškem koraku, ker proti koncu imaš lahko kakšne težave z žulji in je lažji teren, da lahko hitreje napreduješ, ni pa rečeno, da boš lahko tudi tako hitro tekel. Nič kaj veliko ne bi spreminjal, ker ko se pojavi težava, jo je treba rešiti in nadaljevati. Tukaj v bistvu tečeš šest trail tekem v kosu z minimalnim počitkom.

Kako je pri podiranju tovrstnega rekorda zagotovljena preglednost in merljivost?
Mi smo v bistvu stvar naredili praktično tako pregledno, kot je mogoče. Objavili smo, kaj imamo namen narediti, imeli smo GPS-sledenje, potem imaš knjižico, v kateri morajo biti žigi. Imam tudi podatke in sled oziroma bom imel, ker so trenutno še vedno težave z garminom, podatke s športne ure. Jaz sem bil na vseh obveznih točkah, ki so potrebne za knjižico. Je pa res, da planinska zveza zdaj nekaj spreminja glede poti, spreminja se število žigov, ne dajo veliko na to, da so poti vedno enake. Očitno jim ni v interesu, da dajejo vse te točke, ki so praktično ob poti, tudi te knjižice, ki imajo več žigov, je tukaj razlika v dveh – na Ledinah in na Okrešlju, kar je približno dve uri in pol mojega tempa ali še manj.

Če se že rekord dela, smo šli kar po najbolj optimalni poti. Jaz sem šel za vse tri rekorde po enaki poti. Sicer pa letos na planinski zvezi malenkost popuščajo tudi glede tega, ta planinska pot je precej oblegana. Ne postavljajo sicer rekordov, ampak hodijo po njej, tako da tudi kar nekaj tekačev in pohodnikov sem prehitel ali srečal, ko so šli tudi v kosu. To je nekako čudovito preživet dopust, bolje kot pa kakršno koli morje. Res nekaj doživiš. To pot bom zagotovo še šel, ampak kot sem rekel, bolj počasi.

Bomo videli (smeh).
Ne, ne, zdaj sem pa že malenkost prestar za takšne stvari (smeh).

"Mašina je prazna" je bilo eno izmed sporočil, ki je bolj na začetku poti zgodaj zjutraj presenetilo vašo ekipo. Vas je bilo strah, da bo zaradi težav z želodcem rekord Slovenske planinske poti splaval po vodi?
Ne, to ravno ne. Sem bil zelo dobro na poti in hiter, poznam tudi sebe, da morda nekaj ur traja, da nekaj toplega zaužijem in se postavim. Želodec ni deloval, ničesar nisem mogel pojesti, to me je do Ojstrice in Kamniškega sedla malenkost upočasnilo, ampak če ne drugega, sem prišparal noge, da sem potem lahko nadaljeval naprej normalno. Da na takšni dolgi progi nihče ne bi imel nikakršnih težav, je skoraj nemogoče. Me pa ni skrbelo, ker sem bil tako ali tako nekaj ur v plusu v primerjavi s postavljeno časovnico – prvih 100 kilometrov s 5100 metri vzpona smo naredili 12 urah in 40 minutah. To so v bistvu pri nas in tudi mednarodno na tekmah zmagovalni časi.

Ste po tistih prvih težavah z želodcem začeli kaj delati drugače, da se niso več ponovile?
Uredilo se je takoj, ko sem lahko nekaj pojedel. Ko sem na Kamniškem sedlu pojedel prežganko, nisem bil sicer takoj kot nov, ampak je bilo normalno, da sem lahko nadaljeval in do Jezerskega naredil nekaj ur prednosti glede na postavljeno časovnico. Tako ali tako pa jaz nisem toliko gledal te časovnice, ki jo je postavila ekipa, ampak sem gledal svojo, svoje čase iz prejšnjih let, in sem točno vedel, da če grem prve tri ali štiri dni po tej časovnici, da je to čisto v redu. Že pred petimi leti smo šli dobro, tako da me glede tretjega podviga ni nič skrbelo, niti v sanjah pa si nisem mislil, da bom šel lahko tako hitro.

Del poti so vas spremljali tudi tekači, ki so hkrati tudi gorski reševalci. Je bila to vaša želja ali se je tako odločila ekipa?
Sicer je super, da so na takšnih delih usposobljeni ljudje, kot je Jan Karo, sin alpinista, pa tudi Boštjan Mikuž, to so res vrhunski alpinisti. Prejšnja leta je šel po tem zahtevnem delu sicer z mano Franci Teraž, ampak je res super, če imaš ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš, sem pa tudi sam kolikor toliko suveren na jeklenicah. Nisem alpinist, hodim pa že 35 let v gore. Moraš imeti pa v glavi na nevarnih delih, da ni popravnega izpita, in moraš gledati predvsem na varnost, potem pa šele na kaj drugega, kot je, denimo, hitrost. Kje točno bo šel kdo z mano, pa je urejala Anja Klančnik iz logistične ekipe.

Kako močno vas je presenetilo sporočilo Boruta Pahorja? So vam za to takoj povedali sotekači ali ste izvedeli v cilju dnevne etape?
To sem izvedel malenkost pred Socerbom, povedal mi je eden izmed sotekačev. Me je pa to res presenetilo, da je takšno potepanje po gorah seglo tudi do predsednika države, tako da sem res zadovoljen, kar se tega tiče.

Se lahko dotakneva še tiste nevihte, ki se je skuhala precej na hitro in vas ujela na izpostavljenem grebenu?
Uf. Mi smo bili tam gor, ko smo šli s planine Razor, je bilo vreme praktično sončno, vroče, ko smo prišli na Vogel, smo dobili celo obvestilo od spremljevalne ekipe, da naslednji dve uri ni nevarnosti neviht.

Potem pa se je kar naenkrat skuhalo in nas je približno pol ure našega tempa pred Črno prstjo dobila ta nevihta, za katero res ne vem, od kod je prišla. Spogledali smo se, kaj naj naredimo, temperatura je padla na blizu ničle, sodra, dež, toča, veter, grmelo je. Nazaj nismo mogli, naprej je bilo treba iti, skriti se nismo imeli kam, če bi se ustavili, bi lahko pomrznili, ker je bilo res mrzlo. Šli smo toliko nižje po robu, da smo bili malenkost manj izpostavljeni, nas je bilo pa vse malenkost strah. Nismo pa imeli narediti praktično nič, ker nas je res dobilo na vrhu.

Dan prej, ko smo šli z Jalovca, smo prišli pa ravno do Špička, je bila prav tako nevihta in smo tik po spustu z Jalovca srečali približno osem Poljakov in eno slovensko družino, za tiste me je bilo pa kar malo strah, ker so šli ravno gor na Jalovec, mi smo pa s Špička hitro stisnili dol v gozd in smo bili v eni uri pri izviru Soče in se hitro umaknili.

Je bila pa precej grozna tudi nevihta zadnji dan (smeh), bilo je res precej mrzlo in deževalo je kar dolgo. Ko smo prišli s Slavnika, je bil tam kombi in sem se oblekel v zimska oblačila, ki sem jih imel pripravljena za visokogorje, če bi bilo mogoče slabo vreme. Ko sem se oblekel, je bilo super.

Zadnji dan ste si pomagali tudi z dežnikom.
Ja, res je (smeh). To smo imeli bolj za vsak primer, a je na koncu prišel kar prav za po cesti (smeh). Ampak ko si enkrat moker, si moker in ti tudi dežnik ne pomaga več.

Nekje sem zasledila, da ste Slovensko planinsko pot končali v praktično dve številki večjih tekaških supergah, kot ste jo začeli. Zakaj?
Ja, mislim, da še v malenkost večjih kot to. Imel sem polna stopala žuljev in sem imel povite. Da ne pritiska neposredno na supergo, je fino, če imaš malenkost večje, da ni te bolečine. Noge niso bile ravno otečene, da bi bile zaradi tega večje, ampak sem potreboval predvsem zaradi tega, da sem imel lahko prostor, da mi ni pritiskalo na žulje in nohte. Niti ne vem, koliko je bila ura, nekje okrog polnoči, ko so mi pripeljali na Abram dvoje nove superge, da sem lahko nadaljeval z njimi.

Katera hrana vam je v teh šestih dneh in pol najbolj teknila? Je bil to morda sladoled?
Vsakič, ko sem tekel proti kombiju, okrepčevalnici, sem razmišljal, kaj bi lahko jedel, kaj bi mi teknilo. Ko sem v civilu, jem vse, nisem izbirčen. Tukaj, ko mi ni nič dišalo, sem pa razmišljal, kaj bi morda mogoče šlo.

V Dovjah sem pojedel polovico banjice napol stopljenega sladoleda. Na Vršiču mi je kolega iz Mihovega doma pripravil res odlične vampe in sem pojedel dve porciji (smeh). Tisto mi je res teknilo. Tako da sem nadomestil tisto, kar sem šel v minus.

Jaz namreč že, denimo, na tekmah vidim, da v povprečju zaužijem polovico manj hrane od svojih tekmecev. Ko sem šel čez Triglav, Razor, Prisojnik, sem pojedel res malo, na Vršiču sem pa dobil apetit, in ko sem poskusil tiste okusne vampe, so mi res teknili. Ne vem sicer, koliko so športni, ampak potrebuješ energijo, in ni pomembno, kaj poješ, pomembno je, da nekaj daš vase. Takrat sem se res najedel.

Se vam zdi, da je trenutno na slovenskem tekaškem področju nekdo, ki je sposoben preseči vaš rekord?
Vsak rekord je mogoče podreti, tako da pustimo času čas. Jaz ga zagotovo ne bom več (smeh). Tudi če mi ga zdaj podrejo, ne grem več, zdaj je bilo pa dovolj tega (smeh).

Je pa vsak rekord mogoče podreti, šport se razvija. Pred približno 30 leti sta Kavka in kolega podirala rekord, sicer sta šla bolj samooskrbno, ampak to so bili časi nekje 13 ali 14 dni, tako da to je šlo zdaj za polovico dol. Spreminja se oprema, vse. Prej ali slej bo nekdo hitrejši.

Sta pa pomembna poznavanje proge in logistika. Ko sem šel leta 2013 prvič na SPP, sem za trening po kosih pretekel celo, preden sem se lotil rekorda. Da vsaj veš, kje boš šel in kaj te čaka. Da bi pa samo eden šel in rekel, zdaj bom pa podrl rekord, na tej progi ne moreš, moraš vedeti, kaj te čaka.

Sicer je označena z enko, ampak na nekaterih delih je slabše. Tudi jaz sem imel gpx-sled, pa sva s kolegom zašla, ko sva šla čez Pohorje, ker samo malenkost nisva bila pozorna. Potem sva morala čez praktično neki pragozd, da sva se vrnila na pravilno sled. Lahko imaš sled, poznaš pot, pa še vedno se hitro zgodi – lahko so megla, dež, tema in se slabše vidi, moraš res poznati pot.