Če je bil moj prvi obisk juga Portugalske pred dobrim desetletjem v znamenju študentske brezskrbnosti glede tega, kje in kdaj, oziroma če se bom sploh vrgla v morje, je bilo tokrat drugače. Po dobrem tednu dni pohajkovanja po drugih predelih prelepe države na Iberskem polotoku, o katerih kaj več kdaj drugič, smo tokrat na jug oz. Algarve (beseda izvira iz arabščine in pomeni zahod) prišli s precej bolj izdelanim načrtom. Predvsem pa: imeli smo avto, kar je močno olajšalo raziskovanje pestrega zemljevida morskih užitkov. Dejstvo je namreč, da so plaže med seboj oddaljene ravno toliko, da med njimi, vsaj pri veliki večini, ne moreš pešačiti, in premalo, da bi med njimi obstajal organiziran prevoz.

Na skoraj vseh plažah je parkiranje brezplačno, kar je izvrstno predvsem za tiste, ki ne zdržijo dolgo na enem mestu. Nasvetov, katero plažo obiskati, je milijon, naše vodilo je bilo preplet nasvetov domačinov v hotelih, spletnih namigov in vodnikov. Čeprav je bila to visoka sezona sredi julija, pa gneča na večini plaž nikoli ni bila preveč moteča. Plaž je res toliko, da je vedno mogoče poiskati takšno, na kateri ti ne vpije na uho glasna francoska ali britanska družina. Francozov in Britancev je namreč na jugu res zelo veliko. Kot je povedal eden izmed domačinov, je veliko Francozov pritegnila ugodna davčna obdavčitev: upokojeni francoski expati, ki kupijo nepremičnine na Portugalskem in tam preživijo vsaj 183 dni na leto, so namreč za 10 let oproščeni plačila davkov na prihodke (tudi na dividende in obveznice). Po nekaterih podatkih si je v zadnjih 4 letih na Portugalskem svoj dom kupilo kar 50.000 Francozov, od tega 80 odstotkov upokojencev. Največ novih prebivalcev je na ta način dobila Lizbona z okolico in Algarve.

Prepovedan senčnik?
Eden od prvih nakupov na jugu je bil dežnik za na plažo. Večina plaž je namreč brez dreves, sence je zelo malo. Ker ob morju ves čas malo pihlja, imaš občutek, da sonce ni tako močno, kar pa je seveda velika utvara. Največkrat zelo jasno videna v obliki cele palete rdeče barve, ki jo na večernem izhodu v mesto največkrat najuspešneje manifestirajo britanski turisti. Veter je tudi razlog, da je treba senčnik dobesedno vkopati v pesek, pri čemer pa niso vsi uspešni, zato smo se nemalokrat nasmejali, ko je več senčnikov ob kakšnem sunku vetra poletelo v zrak, potem pa se je začel množičen lov nanje.

Ena izmed stvari, ob katerih smo se muzali, je bila tudi prepoved senčnika. Ob prihodu na eno od plaž, kjer ni bilo nobenega drevesa ali skale, ki bi ponujala vsaj kakšen centimeter sence, sem zagledala znak za prepovedan senčnik. Malo sem izbuljila oči, kaj se dogaja, potem pa mi je ob pogledu na množico kopalcev, ki so se pražili na žgočem soncu brez senčnika, postalo jasno, da obstajajo določeni predeli na plaži, kjer senčnik pač ni dovoljen, ljudje pa se v zameno za nemoten pogled na morje raje žgejo na soncu. O tem, kakšen faktor zaščite - če sploh katerega - uporabljajo, pa ni vredno razpravljati.

Prva plaža, ki je razveselila naše od dolgih sprehodov po mestih utrujene ude, je bila Falesia v Albufeiri. Obala Albufeire je dolga 30 kilometrov, na katerih je 25 plaž. Ko se je v popoldanskem soncu odprl pogled na sedem kilometrov dolgo peščeno plažo z ognjeno rdečim skalnim pobočjem, je bila prva vzhičena misel: lepše ne more biti. No, kot se je izkazalo v prihodnjih dneh, je bila to zmota: še lepše je. Toda tisto prvo kopanje ostaja zapisano v DNK letošnjih počitnic kot naravnost izjemno. K temu je piko na i dodala prijazna temperatura kristalno čiste vode. Dejstvo je namreč, da so temperature morja veliko nižje kot na Jadranu. Bolj kot greš proti zahodu oz. Atlantiku, bolj je voda hladna. Kasneje, na plaži Beliche blizu Sagresa, je bila voda tako ledena, da nam je res vzelo sapo.

Praia dos Arrifes:

Praia Sao Rafael: Je čisto blizu Praie dos Arrifes, a veliko večja, zelo slikovita in prijetna za poležavanje.

Praia da Gale: Še ena večkilometrska plaža na zahodnem delu Albufeire s čudovito obarvanimi klifi v zaledju.

Praia da Marinha: Hvalospevi plaži so bili na dnevnem redu že od Lizbone naprej, ko sta o njej navdušeno "grulila" ameriška zakonca, s katerima smo se zaklepetali v enem od "pajzlnov", kamor se ob večerih, ko tam nastopajo pevci fada, nagnete največ 30 ljudi. Velika pričakovanja v večini primerov vodijo v razočaranja, kar se je zgodilo tudi v našem primeru. Ne da plaža ni lepa, daleč od tega, ni pa tako izjemna, da bi recimo na njej preživeli več dni.

Praia da Rocha: Dober kilometer široka plaža v Portimau je ena najbolj priljubljenih in glasnih, gneča je zato kar (pre)velika. Nikoli se ne morem načuditi dejstvu, da se ljudje raje drenjajo na plaži, kjer imajo brisače 100 metrov od vode, namesto, da bi se odpeljali na lepšo plažo 2 kilometra naprej, kjer je ljudi veliko manj. Nad njo se razprostira ogromno turistično naselje s hoteli, bari in restavracijami.

Meia Praia: Plaža v Lagosu - dejansko pomeni polovica plaže - druga polovica pa je Alvor. Gre za več kilometrov dolgo plažo brez zavetja v obliki skal, zaradi vetra je zelo priljubljena pri surferjih. Če ne piha, kot je bilo ob našem obisku, pa se pesek tako segreje, da je skoraj nemogoče ostati na njej kaj več kot za ohladitev v morju.

Praia Dona Ana: Streljaj od Lagosa je ena bolj priljubljenih v okolici, vendar pa za razliko od streljaj oddaljene Camilo ni prevelike množice; lani so prepeljali novo mivko, ki pa ni tako sipka, kot bi morala biti, pa tudi temnejša je na pogled.

Praia do Camilo: Zelo majhna plaža, ujeta v izjemno slikovite skale, je med najbolj fotogeničnimi med vsemi. Zaradi svoje majhnosti je gneča neizbežna, kar zmanjšuje njeno privlačnost za večurno poležavanje. Prej je odlična točka (le) za fotografiranje in okusno kosilo v restavraciji nad njo, kjer pa je gneča zelo velika, rezervacije za kosila pa obvezne.

Praia do Tonel: Široka plaža v zavetju močnih vetrov tik ob utrdbi v Sagresu je priljubljena med surferji. Pogled nanjo z utrdbe je res veličasten.

Praia Beliche: Ko se vračaš od najbolj jugozahodne točke v Evropi, Cabo Sao Vicenta, nazaj proti Sagresu, malo pred slednjim zagledaš kopico avtomobilov na desni in označbo za plažo. Ker je na vrhu močno pihalo in ker se je večina tistih, ki so prisopihali po stopnicah navzgor z razmršenimi lasmi zavijala v brisačo, se je sprva porajal dvom, ali bi se sploh spustili na plažo. Radovednost je zmagala, nagrada pa je bila izjemna: seveda spodaj ni bilo nobenega vetra, prelepa plaža z mogočnimi klifi za kuliso, zelo malo turistov in družinska gostilnica oz. bolje koliba s super kosilom pa je nedeljsko popoldne spremenila v nirvano. Edini minus pa voda, ki je čisto atlantsko temnejša, a tudi atlantsko mrzla.