Naš izlet na Staten Island, eno izmed petih »občin« v New Yorku, se je začel s sprehodom po Wall Streetu in mimo Točke nič in po petminutnem oziranju v nebo in drgetanju smo ugotovili, da bomo naredili še naslednji korak v programu »Kako biti res očiten turist oz. ovca v množici?«: vsi smo kupili tiste velike puloverje, na katerih se bohoti napis New York. Ko smo se gledali med sabo, smo se krohotali do onemoglosti, a vsaj zeblo nas ni več. Ko sem se potem po vrnitvi pogovarjala s prijateljico, ki je živela v NewYorku, je rekla, da je to ena stvar, ki se jo je treba res navaditi: nestanovitno vreme. Zjutraj sije sonce, potem dežuje, potem zapiha, skratka v torbici skorajda potrebuješ bojno opremo. Žensko oko med sprehodom po ulicah velemesta odkrije še eno zanimivo stvar: da je tam dizajn gumijastih škornjev dosegel raven visoke mode. Res, še nikoli in nikjer nisem videla toliko deklet in žensk v gumijastih škornjih, in to res v »piko narejenih,« nič ohlapni, temveč zelo ljubki, poslikani z različnimi motivi, nekateri pa imajo celo peto!

Zakaj smo šli na Staten Island? Predvsem zato, da bi se peljali mimo Kipa svobode, a če povem po pravici, sem bila kar malo razočarana, saj sem mislila, da se bomo peljali res tik mimo tega simbola novega sveta. Zato je mogoče bolje, da se odpravite prav na otok in si od blizu ogledate kip, ki je v zgodovini številne prišleke kot prvi pozdravil v mestu. Poleg tega je s trajekta, ki otok z otokom, torej Staten Island z Manhattnom, povezuje vsakih 15 minut, razgled na mesto res veličasten, predvsem zato, ker se najprej razkrije pogled na visoke stavbe finančnega dela mesta. »Firbčna«, kot sem, sem opazovala tudi potnike, za katere je vožnja s trajektom nekaj najbolj vsakdanjega. Veliko prebivalcev Staten Islanda se namreč šola in dela v drugih predelih mesta. Zanimivo je, da je to edini predel New Yorka, kjer so v večini republikanci, medtem ko je preostali del mesta tradicionalno demokratski. Veliko prebivalcev si že leta prizadeva, da bi se otok odcepil od mesta, saj menijo, da se v vseh pogledih ločijo od preostalih delov mesta. Že na prvi pogled se vidi, da življenje na otoku poteka drugače: čutiti je podeželski pridih, in ko se ozreš proti nebotičnikom v downtownu, se zdijo, kot da so na drugem planetu. Mi smo se po otoku le malce sprehodili sem in tja, in če povem po pravici, mu nismo dali priložnosti, da bi nas prevzel: zdel se nam vse preveč podoben domačim krajem, zato smo se kmalu obrnili nazaj in počakali na povraten trajekt.

Še dve besedi o Kipu svobode oz. Svobodi, ki razsvetljuje svet (Liberty Enlightening the World), ki so ga Američanom v dar dali Francozi. Konec 60. let 19. stoletja je francoski kipar Frederic-Auguste Bartholdi želel postaviti spomenik svobodi, pri čemer je združil moči z zgodovinarjem Edouardom-Renejem de Laboulayjom, ki je želel Američanom podariti kip, ki slavi svobodo in časti prijateljstvo med narodoma. (Če ste kdaj obiskali Pariz, ste blizu Eifflovega stolpa videli tudi »pariški« Kip svobode, ki je na las enak ameriškemu, le da je njegova pomanjšana različica.) Od sanj do uresničitve projekta je minilo kar nekaj let, da so kip prepeljali iz Pariza v New York, pa so ga razstavili na 350 delov. Kip, ki so ga postavili leta 1886, je visok 46 metrov (vrh plamena sega do 93 metrov), težak 225 ton in ima 2,4 metra dolg kazalec. Na piedestalu je vklesana pesem The New Colossus, na ploščici pa vtisnjen datum Deklaracije neodvisnosti 4. julij 1776.

Policijski muzej: NYPD je najboljši!
Po vrnitvi na »kopno« (tehnično gledano, je Manhattan otok), smo se sprehodili do Fulton marketa in se ustavili tudi v policijskem muzeju, ki je stisnjen med visoke stavbe finančnih ustanov. Policijski muzej mestne policije (The New York City Police Museum) ohranja spomin na »najboljšo in največjo policijo v državi«. Kdo ni gledal oz. ne gleda številnih serij, v katerih so glavni akterji policisti NYPD-ja? Muzej, ki so ga odprli leta 1998, razkriva pogled na zgodovino policije, pri čemer je posebno mesto namenjeno ohranitvi spomina na dogodke ob 11. septembru 2001. Požrtvovalnost policistov, ki so pri pomoči žrtvovali svoje življenje, ne bo nikoli pozabljena, kažejo številni dokumenti in fotografije, ob tem pa si lahko ogledate tudi zgodovino delovanja policije: od lisic in tehnik prepoznavanja, ki so jih uporabljali nekoč, pa do dejanske uporabe jetniške celice, posnamete pa lahko tudi znamenite fotografije aretacije. Mi smo si pri tem dali duška, seveda pa zraven vseeno malce vraževerno ponavljali: Dokler samo poziramo, je vse ok!

Naslednjič več besed o največji gotski katedrali, Združenih narodih, Točki nič in še čem.

Ksenja Tratnik
ksenja.tratnik@rtvslo.si