O 11. septembru 2001 smo slišali že marsikaj, od vseh faktografskih podatkov o poteku dogajanja, števila žrtev, grozljivih fotografij v prah odetih zgroženih ljudi, do vseh teorij o ozadju napada. Kakor koli obrnem, ko dejansko stojiš na mestu, kjer sta nekoč stala ponos zahodnega kapitalizma, te strese. Dejansko sredi finančnega središča svetovne finančne prestolnice zeva praznina, ki včasih po mnenju mnogih preveč vase zaverovane Američane neprenehoma opominja, da so ranljivi.

In dejansko je res skorajda čudež, da je bližnja katedrala, ki stoji res nekaj deset metrov proč od WTC-ja, ostala popolnoma nepoškodovana. Še najbolj nas je ganilo, ko smo, čisto po naključju, dobrih 100 metrov od Točke nič zagledali velik jeklen križ, ki si ga lahko ogledate na desni.

Popolnoma razumljivo je torej, da so ljudje res veliko bolj previdni (ne pa panični, kot se na žalost velikokrat zgodi), če stoji kovček brez spremstva, lahko štejete sekunde, ko bo nekdo že pomignil, čigav je, in ukrepal, kajti spomini so še zelo živi, in ljudje večinoma pozorneje spremljajo dogajanje okoli sebe. Pri tem moram omeniti še, da so varnostni ukrepi po 11. septembru veliko ostrejši, da je ulicah mesta, predvsem okoli Wall Streeta, na tisoče policistov, tako v uniformah kot pod krinko, ki oprezajo za vsakršnimi nenavadnimi dogodki.

Energija, ki preveva okolico gradbišča, nas je spremljala tudi preostanek dneva, vsaj mene. Poznejše stopicljanje po trgovinah se mi je glede na prej videno zdelo mogoče še bolj »plehko«, če lahko tako rečem.

Sobotno jutro sem že v veliko mestih izkoristila za obisk tržnice ali bolšjega trga, in čeprav, vsaj tako piše v vodnikih, naj New York ne bi prekipeval od omenjenih, sem bila zelo vesela, ko smo po spletu naključij pristali na Union Squaru. Na prelepem trgu, ki je bil v prvih treh desetletjih prejšnjega stoletja prava meka za govornike na prostem (nekaj podobnega kot Speakers Corner v londonskem Hyde Parku), se je trlo ljudi, ki so se gnetli pred lično postavljenimi stojnicami, na katerih si našel vse: od češnjevih pit do ingverja. Ne vem, zakaj in kako, ampak meni obisk tržnice, pa naj bo velika ali majhna, že od nekdaj nekako predstavlja pogled v zelo osebno življenje prebivalcev, na neki način je to izlet v intimo domačinov.

Kot pravijo, je New York svet v malem, zato ni presenetljivo, da tudi politično gosti ves svet: tu je sedež Združenih narodov. Medtem ko se je moja sestra še strinjala, da ZN pa ja moramo videti, saj sem med študijem Trygve Lia, Daga Hammarskjolda in druge generalne sekretarje recitirala kot Soči, nečak ni čutil enako, in na ogled sem odšla sama. Bil je res lep soboten dan. Zakaj omenjam ta podatek? No, predvsem zato, ker konec tedna ni vodenih ogledov po Generalni skupščini in drugih delih poslopja, in to je seveda pisalo tudi v vseh vodnikih, ki sem jih veselo prenašala naokoli.

Ogled odprtih delov kompleksa je razkril del zgodovine te organizacije, ki je v 60 letih preživela že marsikaj in kljub številnim (ne)upravičenim kritikam za zdaj ostaja edini in osrednji mednarodnopolitični podij, ki zastopa 192 držav. Amen! No, dovolj o tem. Na »kraju zločina« sem ugotovila, da nisem edina, ki je pozabila, da ni vodenih ogledov, in pogled na navdušene Japonce me je kar pomiril. Da ne pozabim omeniti, med različnimi darili različnih držav, ki se bohotijo po hodnikih stavbe, je tudi »naša« vaška situla.

V soboto popoldne je predel East Sida zelo umirjen, saj ni hitečih funkcionarjev in redki taksiji se, v nasprotju z delovnimi dnevi, bolj lenobno premikajo po širokih cestah. Nas, natančneje ženski del odprave, je "srce vleklo" v bolj nakupovalne vode: v Victoria's Secret. Mi je zelo žal, če bo izpadlo plehko, a o tej trgovini s perilom, pa tudi slavnih angelčkih (manekenkah, ki predstavljajo perilo) poslušam že toliko let, da sem res hotela videti to "čudo". Ja, kaj reči? Po pravici povedano, je bilo to edinkrat, da me je zagrabil nakupovalni sindrom, in prav oddahnila sem si, ko sem videla, da je s sestro enako. Presenetilo me je predvsem to, da cene niso navite, in seveda znova velika uslužnost in prijaznost uslužbenk. Ko sva po dobri uri vendarle vsaj za silo ukrotili najine želje, sva zagledali nečaka, kako je sedel med "ubogimi" pripadniki močnejšega spola, ki so vdano čakali na boljše polovice. To je sicer večkrat videni prizor: veliko trgovin ima prav posebne kotičke oz. počivališča za apatične spremljevalce in spremljevalke, kar sva midve s sestro izkoristili v trgovini s čarovniškimi pripomočki, kjer se je nečaku nasmeh na obraz razlezel prav od ušes. To je bil prav poseben »izlet«: trgovina je bila v 5. nadstropju neke čisto običajne povečini stanovanjske stolpnice brez naslova, in dejansko, vsaj po moje, nikoli in nikdar ne zaideš po naključju vanjo.

Skoraj gotovo pa med obiskom New Yorka zaideš v Macy's na 34. ulici, največjo blagovnico na svetu, ki se dejansko razteza na površini med dvema avenijama. Če povem po pravici, me njena notranjost ni ravno navdušila, preveč je bilo vsega, a svojevrstno doživetje je sprehod po njej: že sam sprehod od enega konca trgovine, kaj šele to, da je nadstropij več, ti vzame kar nekaj časa. Nekaj časa pa ti vzame verjetno tudi občudovanje vsakoletnega božičnega drevesa, ki je znano kot eno najrazkošnejših in najbolj občudovanih na vsem svetu.

V zadnjem delu pa o muzeju moderne umetnosti in zaščitnem znaku mesta, Empire State Buildingu, ki smo ga po spletu naključij obiskali tik pred odhodom na letališče.

Ksenja Tratnik
ksenja.tratnik@rtvslo.si