Datum, ko se je Jánošík rodil kmečkim staršem, ni znan, ve pa se, da je bil 25. 1. 1688 krščen. Ko mu je bilo petnajst let, se je že boril v vrstah kurucov, kot so rekli ogrskim upornikom proti Habsburžanom. Po porazu pri Trenčinu so ga rekrutirali v habsburško vojsko. L. 1710 je kot cesarski stražar pomagal pobegniti iz ječe Tomášu Uhorčíku. Skupaj sta v bližnjih gorah zbrala skupino cestnih razbojnikov. Vendar jih je Uhorčík kmalu zapustil in na njihovo čelo je stopil komaj 23-letni Jánošík. Napadali so bogate trgovce in plen delili z revnimi kmeti. Tudi sicer naj bi bili sila viteški: nobene žrtve niso ubili, morebitnim ranjenim so celo pomagali. Spomladi l. 1713 so ga po izdaji ujeli na Uhorčíkovem domovanju. Odpeljali so ga v Liptovský Mikuláš, kjer ga je sodnik 17. marca obsodil na smrt. Verjetno je bil usmrčen še istega dne. O legendarnem junaku so v novejšem času posneli tri filme in napisali kopico knjig. Drobno knjižico češkega pisatelja Miloša Malýja Janošik si lahko preberete celo v slovenskem prevodu. V Terchovi pa si lahko nad izhodom iz vasi ogledate velikanski aluminijast Jánošíkov spomenik in v vasi obiščete njegov skromni muzej.

Jánošíkove globeli
Verjetno najzanimivejši del narodnega parka so Jánošíkove diery, kar bi lahko prevedli kot Jánošíkove globeli. To je turistično ime za cel splet skalnih globeli, ki so jih ustvarili Hlboký potok in njegovi pritoki. V grobem bi lahko sistem razdelili na Dolné, Horné in Nové diery. Dostop do njih je mogoč iz vasice Biely Potok vzhodno iz Terchove ali, če ste že v parku, iz Štefanove na koncu Nove doline. Štefanová je tudi izhodišče v tem zapisu.

V Štefanovi je veliko parkirišče čisto na začetku vasi, saj je ta načeloma zaprta za motorni promet. Skoznjo se odpravimo za rumenimi markacijami ali pa sledimo kažipotom za penziona Muráň in Sagan na drugem koncu vasi. Ne nazadnje si lahko enega izmed njiju izberemo za svoje prenočišče ali se v njem okrepčamo po pohodu. Takoj za njima se makadamska pot zoži v stezico, ki vodi ob potočku čez travnik. Pred seboj občudujemo slikovite Poludňové skaly in Veľký Rozsutec. Steza nas pripelje v gozd, kjer po mostičku v desno prečkamo vodo in se v 20 minutah povzpnemo na široko travnato sedlo Vrchpodžiar (745 m). Razlagalna tabla – take nas bodo od zdaj spremljale dobršen del poti – nas opozori na prisotnost medveda in drugih zveri na tem območju. Na sedlu se naša rumena pot križa z zeleno, a se za to ne menimo. Spustimo se naravnost navzdol do preproste lesene koče Podžiar, napol skrite med visokim drevjem. Kljub množici pohodnikov je bila v začetku maja zaprta. Še nekaj deset metrov niže prvič prečkamo Hlboký potok in za novim križiščem vstopimo v sotesko Dolné diery.

Spodnje globeli
S križišča vodita v levo dve poti: zgornja rumena in spodnja modra. Mi zakoračimo po drugi, ki vodi nizvodno po dnu soteske. Gremo mimo nekaj razlagalnih tabel in slapov, prečkamo več mostov, obidemo kopico skalnih obronkov in preplezamo prvo kovinsko lestev, dokler v pol ure ne pridemo do novega križišča Ostrvné (640 m). Takoj za njim se Dolné diery najbolj zožijo v komaj prehoden vintgar, za katerim se soteska konča. Še pred ožino dobi Hlboký potok z desne skromen, a živahen pritok brez imena.

Nove globeli
Tesen omenjenega pritoka se imenuje Nové diery. Zavijemo vanjo, kar pomeni, da se vrnemo k rumenim markacijam. Ta soteska je še ožja in še bolj slikovita. Skoznjo se prebijamo po številnih galerijah, mostičkih, lestvah in kamnitih stopnicah. Pot je večinoma mokra in temu primerno spolzka, zato se nanjo ne podajajte brez primernih obuval. Pohodne palice so bolj v napoto kot v pomoč. Za majhne otroke se zdi kar preveč tvegana, čeprav se konča že po kake četrt ure. Na koncu nas čaka tabla, ki nas pouči o redkih in ogroženih rastlinskih vrstah tega območja.

Pri tabli se pot obrne desno in se začne vzpenjati iz soteske. Kmalu smo pri ograjenem razgledišču, s katerega se ponuja zaradi drevja žal zelo omejen pogled v tesen. Vzpon postane strmejši. Preden se pot spet obrne navzdol, je še eno razgledišče, s katerega se vidi do travnikov nad Bielym Potokom. Spustimo se na že znano križišče pri koči Podžiar. Morda bi želel kdo tu končati pohod in se vrniti k avtu. Storite to le, če imate zares tehten razlog. Drugi si privoščite malico, seveda samo če ste jo prinesli s seboj v nahrbtniku.

Zgornje globeli
Ostale so nam namreč še Horné diery, ki so najbolj razburljive, a tudi najbolj zahtevne. Pot, ki sicer vodi na sedlo med Rozsutcema, je skoraj v celoti drzno speljana po zelo ozkih galerijah in dolgih vrtoglavih lestvah, prek katerih ponekod škropi razpenjena voda. Noge je treba postavljati kar se da skrbno. Morda po skalah, kjer ni brvi in stopnic, še bolj kot na njih. Potoku sledimo vzvodno vse do razcepa Pod Pálenicou (900 m).

Na razcepu odide, kot rečeno, leva pot med Rozsutca, mi pa se vzpnemo ostro desno iz soteske. Po zeleno markirani lahki poti se vračamo nad Hornimi diery. Nekaj minut za tem, ko globoko pod seboj zagledamo kočo Podžiar, se znajdemo na novem križišču. To ni označeno s kažipoti, kot smo vajeni. Na nekaterih zemljevidih ga imenujejo Pod Poludňovnymi skalami, ki pa jih zaradi drevja bolj slutimo, kot vidimo. Večina pohodnikov zavije tu za zelenimi markacijami desno navzdol na sedlo Vrchpodžiar. A če se ne želimo vračati po že prehojeni poti, lahko brez skrbi nadaljujemo naravnost, sledeč rumenim markacijam. V nekaj nadaljnjih minutah se znajdemo na ovinku Huty, kjer se tudi naša pot obrne navzdol. Rumene markacije nepričakovano pozelenijo. Pot je strma, a dobro uhojena. Ko pridemo iz gozda, zagledamo pred seboj Štefanovo, za seboj pa že tolikokrat občudovane Poludňové skaly. Do vasi je le še krajši sprehod.

Če se kdaj znajdete na tem koncu sveta, nikar ne izpustite priložnosti za obisk Jánošíkovih diery. Za ogled celotne mreže tesni potrebujete največ tri ure in pol.

Jani Luštrek