Na obrobju tega egiptovskega polotoka obalo Rdečega morja čedalje bolj uniformirajo hitro rastoča turistična mesta in hotelski kompleksi - Hurgada, Šarm el Šejk, Dahab ... Kar je bilo pred petimi leti prijetno arabsko-ribiško-hipijevsko mestece, je danes že brezosebna bela betonska džungla, kamor turistični paketi za absurdno nizko ceno deportirajo nezahtevne tujce. Zakaj bi se naprezal še kaj videti, spoznati, se naučiti, če lahko za 300 evrov 10 dni v februarju ležiš na severnoafriški mivki?
Ob tem res ni čudno, da Sinaj zbuja precej negativne konotacije med tistimi, ki jim "počitnice" ne pomenijo zgolj dva faktorja več in prebiranja vseh januarskih številk Lady. Po krivici. Ta Sinaj, ki je ob obali že izgubil dušo, je v puščavski notranjosti pravi biser, ki navdušuje avanturiste.
Adrenalinska vožnja po puščavi
V enem izmed tistih umetnih mestec najemite džip z voznikom - ravno prav norim, da bo obvladal varno vijuganje med minskimi polji ob izraelski meji, kamelami in osli ter peščenimi sipinami. "Hmm ... Zakaj smo zavili tukaj, kjer piše 'Pozor mine, smrtno nevarno''?" 24 ur z Ašrofom, Ahmedom ali Omarjem vas bo naučilo, da strah v vašem glasu Arabca, ki ima očitno neizpolnjene reliambicije, le še spodbudi. Visokozveneči kriki, ko vas v poskakujočem džipu meče ob streho, tudi ne koristijo.
Džipi vas bodo (relativno) varno (kdo bi štel tu in tam zbito kamelo ali pregorelo svečko) pripeljali do vseh naravnih znamenitosti Sinaja. Barvasti kanjon je čudovit rdečkasti skalni labirint, ki ob poznopopoldanski svetlobi zažari prav v vseh barvah. Tam nekje na koncu poti po še bolj živo rdečkastem kanjonu Arada - potem ko ste preplezali že nekaj vratolomnih odsekov in se stisnili čez navidez nemogoče ožine - vas nepričakovano pričaka nomad pod posušenimi palminimi pahljačami, ki postreže s hibiskusovim čajem.
Noč z beduini
Beli kanjon je skorajda še lepši s svojimi rožnatimi stenami, ki mu pravljično protiutež predstavlja snežno bela mivka na dnu. Vozniki džipov vas pričakajo na drugi strani, dvignejo enega za drugim, kot da ste lahki kot peresce, in vas popeljejo naprej po puščavi do beduinskega tabora, kjer vam postrežejo lepinje, pečeno meso in rižev puding. Tu lahko prespite pod zvezdami. To zveni zelo romantično, ampak zimske nočne puščavske temperature tam malce nad ničlo hitro odvzamejo vso čarobnost trenutka.
Naslednje jutro ob sončnem vzhodu že poskakujete čez sipine zlatega peska do nadrealističnih skalnih formacij, ki jih je veterna erozija izklesala v najbolj bizarne oblike. Kosite v eni izmed beduinskih oaz, ki se kot zeleni otočki dvigajo iz mivke. Domačini tu prodajajo ročno izdelan nakit, prišlekom pa postrežejo z neverjetno okusnim obedom, ki temelji na arašidih, dateljnih in sploščenih, na vročih loparjih spečenih hlebcih.
Le kdo bi se ob taki alternativi želel zadrževati v "all inclusive" hotelu?