Do središča tega mesta z več kot poldrugim milijonom prebivalcev redno vozijo minibusi, s katerimi si ob prazni vpadnici v sorazmerno kratkem času. Prvi, na katerega skočiva, naju pripelje skoraj do vrat enega izmed cenejših hotelov v Damasku, kjer naju na najino začudenje hotelir v popačeni angleščini prepozna in z navdušenjem pozdravi: "Hello sir, you on televison yesterday!" Z nasmehom in rahlo potuhnjenim ponosom mu pritrdim. Imel je prav. Še včeraj sva bila na sirski televiziji, na kateri so naju intervjuvali v okviru prispevka o glasbenem festivalu na enem izmed najznamenitejših križarskih gradov Krak des Chevaliers v bližini Homsa. Za oba je bil to prvi intervju za katero koli televizijo, kar se je verjetno opazilo v nekoliko zmedenih odgovorih. Kljub temu je bil eden zelo jasen. Na vprašanje, ki se je v bistveno boljši angleščini v primerjavi s hotelirjevo glasilo: "How do you find Syria so far?" je bil mogoč le en odgovor: "Syria is a beautiful and peaceful country with increadibly nice people!". Žal ta poved v celoti ne drži več.

Sirija je bila del potovalnega načrta v avgustu in septembru leta 2005, poleg nje pa je bila na tapeti še celotna severna soseda – Turčija. Turško-sirsko mejo sva pri vstopu prestopila na mejnem prehodu Cilvegözü, ki se nahaja na cestni povezavi med turškim mestom Antakya, znanim po prvi katedrali na svetu – v skalo vklesani cerkvi sv. Petra in z več kot dvomilijonsko populacijo največjega sirskega mesta Alepa. Kako v Siriji obravnavajo krajo, sva na lastni koži občutila, še preden sva uradno prestopila mejo. Mladostna zagnanost (nihče od naju še ni dopolnil 20 let) je bila kriva, da sva nadejan polurni prehod meje raztegnila na skoraj poldnevnega, medtem pa nama je odpeljal še avtobus, namenjen v Alep. K sreči je voznik avtobusa vedel, kaj pomeni ne imeti sirskega vizuma in nama je vljudno ponudil oba nahrbtnika, še preden sva se odpravila proti okencu za nakup vizuma. Pripomnil je, da za vsak primer, če se nama ne uspe vrniti v 15 minutah. Ni bilo malo tistih, ki so svetovali, naj pri oddaji potnega lista, v katerega bodo nalepili vizum, priloživa še kašen "barvni papir" s trimestno številko. Kljub dobronamernim namigom sva v prepričanju, da naju pa res ne bo nihče n..., do uradnika potisnila oba potna lista brez "barvnih papirjev". In se je začelo. Gospod v vojaški opravi je na hitro prelistal oba dokumenta in odšel ... Za nedoločen čas. Po nelagodnem čakanju in ugibanju, ali bova potne liste sploh dobila nazaj, naju je iz pisarne pozvala druga oseba. Sledila sva ji v sobo z rjavimi stenami, na eni zmed njih pa je bil obešen velik in star zemljevid Evrope z Bližnjim vzhodom, na katerem naša dežela na južni strani Alp ni bila še niti približno zarisana. Za mizo je sedel isti gospod, ki je, pred zdaj določenim časom več kot dveh ur, prevzel najina potna lista in kadil. Po tem ko naju je premeril s pogledom, je v polvprašalnem stavku pripomnil: "Slovania?" Pa smo bili tam. Več kot očitno gospod uradnik še nikdar ni slišal za Slovenijo, česar pa mu glede na zemljevid na steni ni šlo zameriti. Po dolgotrajnih obrazložitvah, da je Slovenija del bivše Jugoslavije, in po kazanju na natančno lokacijo na zemljevidu smo le dosegli ceno vizuma (okoli 20 dolarjev). Cena sirskega vizuma je bila namreč odvisna od države, iz katere si prihajal, Sirija pa je bila tisti čas precej bolj navezana na ameriški dolar kot na evro. Ker pa sva morala vizum vseeno plačati v sirskih funtih (takrat je bil 1 dolar vreden približno 50 teh), je bilo treba za začetek pri določenem okencu zamenjati ameriške dolarje v sirsko valuto in z njo plačati vizum. Uradnik za okencem ni bil ravno domač z angleškim jezikom, kar je s pridom izkoristil na videz dobronameren mimoidoči in poleg situacije izkoristil še najino neizkušenost in naivnost. Nič hudega sluteč sva mu zaupala približno 40 dolarjev, ki naj bi jih zamenjal pri drugem okencu in z njimi poravnal stroške za vizum. In je odšel. Za vedno. Po kakšne pol ure čakanja sva ugotovila, da naju je "naključnež" prinesel okoli. Zatem pa se je zgodilo nenadejano. Na najino veliko presenečenje se je po obrazložitvi, da nama je nekdo ukradel denar, začela prava mala detektivska akcija. Končala se je po kakšnih dveh urah, ugotavljanju, kdo bi lahko bil prevarant in kdo ga je morda opazil ali celo prepoznal. Zaključek je sledil na drugi strani sirske meje (z vizumom v potnem listu) v prvi vasi na desni strani glavne ceste proti Alepu, kjer naj bi osumljeni živel. Do tja naju je na zadnjem, odprtem delu belega terenca s pogrnjenimi preprogami odpeljal takrat od boga poslani Sirec. Pozvonil je na vratih osumljenega in celo izterjal ukradeni denar od njegovega brata, ki je bil, kot je bilo videti, tega že vajen, poleg tega pa tudi vidno prestrašen. Zakoni za krajo so bili tisti čas v Siriji precej strožji, kot jih imamo mi, in nihče si v takšnem primeru ni želel imeti opravka s policijo. Sirec, ki nama je pomagal, sicer turistični vodič, nama je prijazno vrnil ukraden denar, naju počastil s pristnim sirskim falaflom in uredil še prevoz do Alepa. Ob slovesu in veliki hvaležnosti smo naredili še skupno fotografijo, nato pa sva se odpeljala proti bližnjemu Alepu. Dan se je že prevešal v pozno popoldne.

Alep je bil prvo arabsko mesto, ki sem ga na svojih potovanjih obiskal. Nekdaj najzahodnejše mesto svilene ceste je bilo vroče in mestoma neznosno smrdljivo ter umazano, a po drugi strani očarljivo s svojimi neštetimi satelitskimi krožniki, ogromnim bazarjem, trdnjavo, ki bedi nad mestom, sončnim zahodom, ki ga je bilo mogoče opazovati pod oboki mosta, ki vodi do vhoda v trdnjavo, in množico razposajenih otrok, ki so tekli s tabo po ozkih ulicah, vzklikajoč: "Foto, sir?" V Siriji pravzaprav pogosto nisem imel pravega občutka, kdo dejansko je otrok. Omenjeni razposajenci, katerih leta večinoma še niso presegla najmanjše dvomestne številke ali pa tisti, katerih gube na obrazu in sivi lasje so izdajali njihova leta, a so te vseeno z otroško nerodnostjo in kančkom sramu potrepljali po rami in vprašali: "Foto, sir?" Po zaslugi dobe digitalnih fotoaparatov sem jim lahko kot (za tisti čas) eden izmed redkih turistov na skromen način polepšal dan. Tega pa ni bilo mogoče narediti v enem izmed pristnih sirskih hamamov, ki stojijo v neposredni bližini vzpetine, na kateri domuje mestna trdnjava. V njem te je, v nasprotju s kakšnim zelo turističnim hamamom v središču Carigrada, po kratkotrajnem "parjenju" v majhni sobici, v kateri po dveh minutah zaradi koncentracije vodne pare nisi videl prstov na svoji roki niti na razdalji 15 cm, dobil v obdelavo kitast maser. Roko na srce je imela ta "masaža" prej pridih lomljenja udov. A vendarle, on je vedel, kako se stvari streže in resnici na ljubo me po tej izkušnji še nekaj časa ni bolel noben del telesa. Morda so k temu pripomogli tudi čudoviti zgodnji zajtrki v eni izmed mestnih slaščičarn, v katerih si za skoraj nič denarja dobil odličen mlečni riž z želatinastim pomarančnim prelivom in sladoled z narezanimi mandlji. Ali pa večerne medene slaščice s skodelico črnega čaja, na katerega si bil povabljen iz domala vsake trgovine, pred katero je s svojim prijateljem užival glava družine in trgovine – oče, medtem ko je za prodajo skrbel vsaj eden izmed njegovih mnogih otrok. Teme so bile navadno enake – lociranje majhne in nepoznane Slovenije na zemljevidu Evrope, politika in družina. Kakor se je dan začel, se je tudi končal – mirno in spokojno.

Se nadaljuje ...

Aleš Ugovšek