Kolesa so uporabljali za črpanje vode iz reke, ki so jo preko akvaduktov transportirali do višje ležečih polj. Od prvotnih tridesetih koles jih je danes ostalo 17, vrtijo pa se le še poleti. Med njimi z 20 metri premera kraljuje kolo z imenom Al Muhamedije. To je še posebej privlačno in fotogenično ob zahodu, ko se sončni žarki lomijo v tisočih kapljicah vode, ki kapljajo z vrtečega se kolesa, redki fotografi pa se trudijo ujeti trenutek, ko bo svetloba ravno pravšnja. Poleg koles sva med pohajkovanjem po mestu prvič postala pozorna na število slik in plakatov različnih velikosti, s katerih je z nepremičnim pogledom opazoval sedanji predsednik Sirije Bašar Al Asad ter v mnogih primerih tudi njegov že pokojni oče in nekdanji predsednik Hafez Al Asad. Občutek nadzora je bilo nemogoče prikriti. Po sprehodu skozi mestni park, kjer so nama z rutami zakrite dame, ki so v krogu svojih družin uživale na petkovem pikniku, z navdušenjem ponujale jabolka in kumare (pogledi njihovih mož so bili nekoliko manj navdušujoči), sva že na daleč opazila "izpopolnjenega" policista v oker policijski opravi, z belo policijsko čepico in s črnimi pilotskimi sončnimi očali, s kovinsko piščalko, rdeče-belim pendrekom ter črno pištolo v belem držalu za pasom. Videti je bil kot pravi mož postave in po dolgotrajnem premisleku in zbiranju poguma sva pristopila k njemu, prestopila v vlogo prej omenjenih sirskih otrok in odraslih nadobudnežev ter ponižno vprašala: "Foto, sir?" Odziv je bil širok nasmeh, ki se je pokazal izpod gostih brkov, in besede: "No problem, no problem!" In še enkrat se je pokazala dobrovoljnost prebivalcev te trenutno od sveta pozabljene države.

Iz Hame sva nadaljevala proti mestu Homs, izhodiščni točki za obisk v uvodu omenjenega križarskega gradu Krak des Chevaliers ali "gradu vitezov", ki ga je sam Lawrence Arabski oklical za "morda najbolje ohranjen in občudovan grad na svetu". Star je nekaj manj kot 1.000 let, sicer pa trenutno velja za najbolje ohranjen križarski grad na Bližnjem vzhodu. Že zgolj raziskovanje gradu, ki je bilo v tistem času sorazmerno neomejeno, je bilo samo po sebi avantura. V kakšnem izmed bolj ali manj temnih hodnikov, ki se vijejo v debelih zidovih gradu, si lahko kaj hitro telebnil v kakšno luknjo v tleh ali pa se je hodnik enostavno nehal, pred tabo pa je zazevala luknja v zidu, pod luknjo pa večmetrski preostanek zidu, ki se je nadaljeval v strmo pobočje vzpetine, na kateri stoji grad. Igra snopov sončne svetlobe, ki je na določenih delih pronicljivo rezala zatemnjeno prostornino hodnikov, se je dopolnjevala s ponekod zatohlim vonjem deloma mokrih sten, kar pa je dajalo pristen občutek starosti tega megalomanskega objekta. Osrednji del gradu je bil takrat namenjen koncertom, glavne pešpoti po gradu pa so zapolnjevali prodajalci vodnih pip in rdečih, cvetličnim lončkom podobnih klobukov in rokodelcev, ki so prikazovali tradicionalen proces tkanja preprog. Pri enem izmed prodajalcev pip sva se na njegovo povabilo tudi sama ustavila in z njim opravila obred pitja čaja in polnjenja pljuč z jabolčnim tobakom iz t. i. vodne pipe. Tako on kot midva smo bili na koncu "nagrajeni" z intervjujem na sirski televiziji. Po končanem intervjuju in čaju sva mu obljubila, da bova o Siriji poročala doma in odšla dalje proti enemu najstarejših stalno naseljenih mest na svetu – Damasku.

Damask, glavno mesto Sirije, mi bo v spominu za vedno ostal po intenzivni izkušnji v eni izmed največjih in najstarejših mošej na svetu, ki velja za četrto najsvetejše islamsko središče – velika damaščanska mošeja ali mošeja Omajadov. Mošeja stoji na mestu, kjer je pred tem stala krščanska bazilika sv. Janeza Krstnika, ki tudi pri muslimanih zaseda pomembno mesto kot eden izmed prerokov. Poleg tega pa lokacija mošeje velja za kraj, kjer bo po islamskem izročilu poslednji dan sestopil Jezus (Issa), eden izmed islamskih prerokov in božji poslanec pri muslimanih, sicer pa božji sin pri kristjanih. Poleg mošeje se nahaja grobnica sultana Saladina (Salah Ad Din), znanega poveljnika muslimanov, ki se je v križarskih vojnah bojeval proti krščanskim nasprotnikom (tudi v filmu "Nebeško kraljestvo"). Sicer pa sta v mošeji dve pomembni točki, romarska cilja številnih, tako sunitskih kot šiitskih muslimanov. Točki, kjer moški v srajcah in temnih hlačah ali belih oblačilih, ki pokrivajo celo telo, ženske pa v črnih burkah, padejo na kolena in v nedoumljivem transu v navalu solz molijo. To sta kapela in svetišče sv. Janeza Krstnika, kjer je po izročilu shranjena njegova glava, in prostor, kamor je omajadski kalif Jazid na ogled postavil glavo Mohamedovega vnuka (sina prerokove hčere Fatime in prvega šiitskega imama Alija) Huseina Ibn Alija, prav tako enega izmed dvanajsterice šiitskih imamov, ki je bil ubit v slavni bitki pri Karbali. Péte molitve vernikov, zbranih okoli obeh prostorov, spominjajoč na grobnico odeto v marmor, steklo in kovino, so bile presunljive in so predstavljale mešanico ječanja, globokega žalovanja in bolečine, a po drugi strani upanja ter goreče vere, ki jo pri nas skoraj ni opaziti. Spominjam se, da sva ob teh prizorih oba nekaj deset minut sedela ob belo-rjavi marmornati steni na eni izmed pisanih preprog, ki pravzaprav zaradi njihove starosti in izvora predstavljajo celo bogastvo ter molče spremljala dogajanje, ki ne bo šlo nikoli v pozabo. Poleg omenjene mošeje pa Damask ponuja še mnogo več. Bazar, na katerem lahko za zelo, zelo sprejemljivo ceno kupiš nož s skoraj mitičnim damaščanskim jeklom in ogrlico iz beduinskega srebra ter modrega stekla, je vsekakor vreden nekaj porabljenih ur. Mestno arhitekturo, ki z egipčanskim, perzijskim, grškim, rimskim, mongolskim in turškim pridihom priča o tem, kako zanimiv je bil Damask za mnoge civilizacije, ki so si ga želele pod svojo oblastjo. Množico ameriških starodobnikov, ki so posledica prepovedi uvoza novih avtomobilov v Sirijo med letoma 1964 in 1994. Navsezadnje pa je nedvomno vreden truda vzpon na hrib nad Damaskom, ki človeka nagradi s fascinantnim pogledom na tem več kot 1,7-milijonskim biserom Bližnjega vzhoda.

Dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Damaska, v osrčju sirske puščave leži mesto Palmira. Palmira, pomembno oskrbovalno mesto za karavane, ki so potovale med sredozemskim morjem in Mezopotamijo, pozneje pa del svilene poti, je danes tudi mesto, ki je privabilo dobička željne beduine. Do obrobja mesta sva prispela v zgodnjih večernih urah in se peš odpravilo proti ruševinam med katerimi sva imela namen postaviti šotor. Med postavljanjem šotora na samotnem mestu v bližini ruševin in za nižjim gričem so naju med postavljanjem večkrat prišli opazovat beduini in naju naposled vendarle s telesno govorico »pregovorili«, da pospraviva najin šotor in prespiva pri njih. Nedaleč stran je bil res postavljen večji beduinski šotor, last petčlanske družine z okrogloličnim očetom z gostimi brki in snažno belo tradicionalno beduinsko obleko, njegovo ženo v vinsko rdeči obleki s črno ruto in narisanimi obrvmi povezanimi v eno samo obrv in tremi otroci – sinom ter dvema hčerama. Šotor je bil brez pohištva, po tleh so bile plastične in tkane preproge ob stenah šotora pa odeje ter obleke. Žena je pripravila večerjo – kozje mleko, nekvašen kruh in hladnemu satarašu podobno jed brez jajc, glava družine pa je izvlekel precej suh tobak z močnim vonjem, ki smo ga ob pitju črnega čaja zvijali še dolgo v noč. Zvezek in svinčnik sta bila tisti večer glavno sporazumevalno gradivo med nama in beduinsko druščino, ki se je čez čas povečala še za tri člane. Smeha, improvizacije in pantomime tisti večer res ni manjkalo (še posebej pri preoblačenju in menjanju oblek), nad Palmiro pa je sijalo nešteto zvezd, ki sem jih lahko pred spanjem opazoval na kristalno čistem nebu skozi luknjo v šotoru. Naslednje jutro sva se poslovila od družine, ki naju je na pot pospremila še z jutranjim zajtrkom. A vendarle sva odšla z grenkim priokusom saj sem čez noč ostal brez svoje beduinske oprave, ki sem jo pred dnevi kupil v Damasku (obleka se je sredi noči odpeljala na motorju skupaj z beduinskim gostom, ki je prišel na obisk) in nekaj sirskih bankovcev, ki sva jih nekoliko izsiljeno pustila pri njih. Ne glede na to sva se pred nadaljevanjem poti odpravila odkrivat ostanke mesta Palmira, katerih ruševine so se tistega jutra, ob nebu brez oblačka, izpostavljale v idiličnih rumeno-rjavih do oranžnih odtenkih. Palmira, z drugim imenom puščavska nevesta, je nedvomno upravičilo svoj sloves in ime.

Zadnja postaja je bilo mesto na vzhodu Sirije ob mezopotamski reki Evfrat – Deir ez Zur. Še danes se sprašujem kaj naju je vleklo v to mesto brez omembe vrednih lepot in znamenitosti ter s še manj popotnimi dušami. O številu popotnikov, ki obiščejo to mesto, je pričal tudi najin hotel, ki je od znotraj spominjal na kakšno staro sirotišnico iz filmskih dram. Luči na dolgem hodniku z visokimi stropi in nagnitimi stenami že dalj časa niso opravljale svoje funkcije, voda pod tušem je imela močan vonj po dotrajanih ceveh, njena temperatura pa ni bila niti približno primerna za osvežitev pri zunaj 40 °C. Soba, v katero naju je nastanil bled in življenja naveličan »hotelir«, je bila majhna, z dvema starima posteljama z močno načetima vzmetnicama in z umazanimi rjuhami, na sredini sobe je stala okrogla plastična turkizna mizica, okna, ki so gledala na ulico ob Evfratu, pa so bila blatna kljub temu, da so bila na višini več metrov. Mislim, da je bil razlog za obisk tega mesta nadobudna mladostniška želja po bližini z iraško mejo in reki Evfrat o kateri sem poslušal zgodbe že vse od otroških let. Deir ez Zur sva zapustila po hitrem postopku, potem ko sva večer preživela na sprehodu skozi mesto, med katerim sva požela marsikateri pogled domačinov, in slabše prespani noči v hotelu s čudnimi zvoki, ki jih po vsej verjetnosti sploh ni bilo. Kljub temu je naslednji dan vožnja proti Turčiji ob reki Evfrat poplačala morda nekoliko nesmiseln prihod v to mesto in me še enkrat navdala z radostjo ob spremljanju lepot tega dela Sirije, ki je zaradi reke Evfrat precej bolj zelen in poljedelski.

Sirija bo vedno ostala na spisku tistih držav, ki nosijo opombo »se vrnem«. Kar nekaj je bilo ljudi, ki so pred odhodom v to državo na bližnjem vzhodu posmehljivo in nekoliko v strahu spraševali ter dodajali ali grem delat samomor in naj pazim na bombe. Zmota je bila velika. Sirija je varnejša oziroma enako varna kot evropske države (vsaj bila je pred začetkom državljanske vojne), dobronamernost in odprtost njenih prebivalcev je veliko večja, ahlan wa sahlan (izrekanje dobrodošlice v arabščini) je slišati za skoraj vsakim vogalom, potovanje po državi pa je enostavno in poceni. Tisti, ki je uvrstil Sirijo med »države na osi zla«, ji je naredil krivico, tistim, ki pa so vendarle šli pogledat »tja dol«, pa v resnici uslugo, saj so popotniki tam bolj redki in drugačni od tistih, ki se s kovčki na kolesih odpravijo na raziskovanje Evrope po šestih največjih evropskih mestih. Žal se je v Siriji pred letom in pol zgodilo tisto, kar se je kuhalo že nekaj časa. Sirija je v tej godlji ostala sama, in z bolečino v srcu spremljam dogajanje na ulicah mest, po katerih sem se pred leti brezskrbno sprehajal in na katerih so mimo hodili nasmejani in srečni ljudje. Tem ni in ne bo pomagalo diplomatsko besedičenje samooklicanih »reševalcev sirskega vprašanja«, ki so nekaj mesecev sestankovali po vsem svetu in trošili bogsigavedi čigav denar za prazen nič, na koncu pa obupali, ko se jim je iztekel nekakšen dodeljeni mandat. Morda sem pristranski, a tudi po njihovi zaslugi Sirija, zibelka nekaterih najstarejših civilizacij, ne bo nikdar več enaka, kot je bila.

Aleš Ugovšek