Bolj obljuden je Bright Angel Trail, imenovan po potoku, ki približno nasproti poti priteče v Kolorado s severnega roba. Prvotno so jo naredili Havasupaji, ki so jo potrebovali za dostop do stalnega vira pitne vode – Garden Creeka. L. 1890 se je na robu kanjona kot rudar naselil Ralph H. Cameron, ki se je kasneje povzpel do zveznega senatorja. Ker se je kmalu zavedel turističnega potenciala območja, je začel staro indijansko pot obnavljati in širiti. Poleg tega jo je podaljšal do Kolorada. Ko jo je dokončal, ji je nadel današnje ime in si jo prilastil. Za njeno uporabo je pobiral po dolar na osebo, za vodo in zavetišča ob njej je zaračunaval posebej. Pod upravo narodnega parka je prišla l. 1928. Prašna ali blatna, odvisno od vremena, a dobro vzdrževana pot je speljana po zemeljski gubi, zato vsaj tu in tam daje nekaj sence.

Druga pot do reke je South Kaibab Trail. Je bolj strma, zaradi poteka pretežno po grebenu brez kančka sence, ob njej pa tudi ni nobenega vodnega vira. Zato je med pohodniki manj priljubljena. Z rastjo števila obiskovalcev Grand Canyona se je začela bitka za pravico do dostopa do Kolorada. Kot omenjeno prejšnjič, je železnico do kanjona l. 1901 pripeljal ATSF, ki si je zato tudi lastil največ zaslug za množičen prihod turistov. A v pravdanju s Cameronom ni bil tako uspešen kot pri gradnji. Da bi se njegovi potniki izognili Cameronovi "cestnini", je l. 1911 začel graditi lastno pot. To je današnji Hermit Trail, ki pride do reke precej bolj proti zahodu. Narodni park ga uradno ne vzdržuje, zato je marsikje zasut s kamenjem in bolj kot ne neprehoden. Pač pa je Narodni park, ki je prevzel siceršnji nadzor nad območjem l. 1919, začel pet let pozneje graditi svojo pot. To je današnji South Kaibab Trail.

Vstala sva še v temi, brez teka spila neokusno ameriško črno kavo in se odpeljala proti razgledišču Yaki Point (2213 m), v bližini katerega se začenja izbrana pot. Zadnji del sva morala opraviti peš, saj smejo uradno na razgledišče le javni avtobusi. Nekateri se pravila niso držali. Ob 6. uri, tako rekoč ob sončnem vzhodu, sva stala na robu globeli. Tam se nas je tako zgodaj zjutraj zbralo kakih deset do petnajst; med angleščino je bilo slišati tudi nekaj evropskih jezikov. Nase sva navlekla vetrovko, kapo, rokavice, saj je bilo pošteno mraz. In avantura se je začela.

Široka pot se je naglo v kratkih zavojih ob apnenčasti steni spustila pod Yaki Point. Speljana je zelo lagodno, tako da s strmino pohodnik nima težav, je pa zato seveda ustrezno daljša. V suhem aprilu je bila zelo prašna. Za nekaj kamnitimi stopnicami se je na ostrem levem ovinku z dvema velikima skalama odprl širok razgled na kanjon s konico O'Neill Butta v ospredju. Zaradi veličastnih pogledov se je mesta prijelo ime Ooh-Ah Point (1926 m). Če boste kdaj hodili tod, je vprašanje, ali ga boste prepoznali, saj ni označeno. Za razglediščem se pot nekoliko položi in kak kilometer naprej že pripelje na prvo počivališče na majhni izravnavi, imenovani Cedar Ridge (1865 m). Midva sva do njega potrebovala dobre pol ure. Za tiste, ki imajo težave z opravljanjem fizioloških potreb v naravi, je tu dobrodošlo stranišče, vode pa, kot rečeno, ni. Ko sva zajela sapo, sva nadaljevala skoraj naravnost proti konici O'Neill Butta (1850 m), ki se ji pot približa zgolj na nekaj metrov. Za mnoge je ta skalna štrlina simbol South Kaibab Traila, saj je vidna z večine poti. Ob njej sva opazila več pozabljenih kap, rokavic in flisov. So bili mimoidoči tako vzhičeni, da so pozabili paziti na svoje stvari?

V nadaljnje pol ure sva se po vzhodnem pobočju O'Neill Butta spustila do Skeleton Pointa (1591 m). Midva nisva našla niti enega pametnega razloga za tako strašljivo ime. Pogledal sem na uro; kazala je 7.30. Iz literature sem vedel, da je za nama približno pol poti do reke. Tik za Skeleton Pointom se je v globini za trenutek prvič pokazal Kolorado. Sledi najbolj strmi del sestopa, vendar ga dolga vrsta ključev lajša tako rekoč v sprehod. Ko se mi je že skoraj zmedlo v glavi od hoje sem in tja, se je pot le zravnala. Dosegla sva Tonto Plateau. To je tista terasasta uravnava, za katero se pobočje prelomi v drugi v, v notranjo sotesko, imenovano tudi Granite Gorge. Že na prvi pogled je planota najbolj zeleni del South Kaibab Traila. Prašno zeleno barvo ji daje nezanimivo nizko grmičevje, ki je sposobno preživeti huda temperaturna nihanja. Tudi midva sva že zdavnaj pospravila vetrovki in rokavice, pa še nama je bilo prevroče. A sva vztrajala pri dolgih rokavih in dolgih hlačah, saj se nama je zdelo arizonsko sonce še kako nevarno. Na robu planote je postavljeno skromno počivališče The Tipoff (1219 m).

Za počivališčem naredi pot velik lok v desno v notranjo sotesko. Onstran loka je obvezno, česar mnogi ne vedo in – kdo ve zakaj – spet ni označeno, stopiti nekaj korakov s poti ter pogledati v globino. To je namreč najlepši pogled na širše območje Phantom Rancha, čeprav same koče še ni videti. Pač pa se med drugim pokažeta oba mostova čez reko, ki sta sicer 2 km vsaksebi. Razgled popolnoma upraviči ime Panorama Point (1103 m). Mojco, ki je zaljubljena v cvetje, so tam navdušili še živo cvetoči kaktusi. Spuščanje v lokih sva nadaljevala do priključka River Traila, ki priteče z leve. Malo za njim naju je pričakal nerazsvetljen predor, onstran katerega sva po treh urah in pol stopila naravnost na Black Bridge, ki se pne čez Kolorado. Po 134 m dolgem visečem mostu pohodniki prečkajo reko že od l. 1928, ko je nadomestil dve desetletji staro žičnico.

Na dnu kanjona sva si nasmejana oddahnila: "Nič posebnega, tale spust." Pri tem nisva pomislila, da naju vzpon šele čaka. Prav tako še nisva zares opazila, kako so poskočile temperature, pa ni bila ura še niti deset.

Malo naprej priteče v Kolorado omenjeni Bright Angel Creek. Voda je omogočila, da je ob potoku pred slabim stoletjem začela rasti človeška oaza. Kar nekaj prvotnih zgradb iz l. 1922, pri katerih je spet imela prste vmes Colterjeva, stoji še danes. V senci topolov je pohodnikom na voljo kamp, zahtevnejšim celo koča z bungalovi Phantom Ranch. A da dobiš v njih posteljo, ni dovolj le debela denarnica. Kot so nama razložili, jo je treba rezervirati najmanj leto vnaprej. Praviloma jih napolnijo tisti, ki prijezdijo v kanjon na mulah, saj imajo ti pri rezervaciji prednost. Vnaprejšnja napoved je potrebna celo za topel obrok v koči. Zato sva, kot večina drugih, posedla pred njo in si privoščila malico iz nahrbtnika. Če bi rekel, da sva v njenih okusih uživala, bi se zlagal, zalegla pa vsekakor je. A najpomembnejše je bilo, da je pred kočo pipa z osvežilno hladno vodo, tako da sva se lahko ne le pošteno napila, ampak tudi znova napolnila čutari.

Ura se je bližala enajsti in treba je bilo spet vzeti pot pod noge. Ko sva stopila iz sence, sva ugotovila, da sonce že pošteno žge. Vrnila sva se h Koloradu, zavila zdaj desno in ga prečkala čez drugi viseči most – Silver Bridge. Ta je bil zgrajen šele l. 1970 kot del sistema za vodno oskrbo turistične vasi zgoraj na robu kanjona. Na drugi strani sva dober kilometer nadaljevala ob reki po pravih sipinah, v katerih je bilo nemogoče trdno zastaviti korak. Na skali ob poti sva opazila prvo žival tega dne – kuščarja Uta stansburiana, zelo značilnega prebivalca arizonskih puščav. Le nekaj minut pozneje sva naletela še na drugo, a žal ne divjo. Srečala sva namreč kolono mul s turisti na hrbtih, ki so se lagodno bližali svojemu dnevnemu cilju. Pravzaprav jim nisem zavidal. Enkrat v življenju sem preizkusil konjski hrbet in moram reči, da raje hodim sam. Od Kolorada se pot poslovi pri izlivu Pipe Creeka vanj. Tam je tudi prvo zavetišče na Angel Bright Trailu, imenovano preprosto River Resthouse (744 m).

Pot nato kar lep čas sledi potoku. Kako lepo je v vročini poslušati žuborenje vode. Nisva se mogla upreti skušnjavi, da si ne bi na primernem mestu privoščila postanka. Takrat sva spoznala še najbolj prikupnega predstavnika živalstva v kanjonu – zemeljsko veverico. Številni napisi pohodnikom žugajo, da je krmljenje divjih živali prepovedano. No, najini veverici hrane ni bilo treba ponujati. Oba skupaj sva se morala pošteno potruditi, da nama ni zlezla v nahrbtnika preverit, ali imava kaj za pod njen zob.

Ko sva se srečno ubranila veverice, je bilo treba strmo splezati skozi Devil’s Corkscrew v sosednjo grapo Garden Creeka. Ob njem sva ponovno dosegla Tonto Plateau in na zgornjem koncu planote znameniti Indian Garden (1160 m). To je naravnost osupljiva zelena oaza sredi rdečega ničesar. Kot rečeno, so nekdaj sem hodili Indijanci po vodo, pozneje pa je tu Cameron postavil svoj kamp. Kamp še stoji, seveda ne Cameronov. Pod presenetljivo visokimi topoli, ki pa jih je zasadil on, je počivala množica pohodnikov in se krepčala s hladno vodo iz bližnje pipe. Čudna druščina je bila to. Med tistimi, ki so se pogumno spopadli z Grand Canyonom, so bili tudi otroci, ki so komaj sedli v šolsko klop, in celo kak značilno ameriško zalit – če se blago izrazim – korenjak, ki se je še po ravnem težko gibal. Ob poti sem zagledal tudi termometer in se ob pogledu nanj zgrozil. Resda je stal na soncu, ampak midva tudi. Kazal je 105 ºF, kar je po naše več kot 40 stopinj. No, pekel ravno ni bil, prav daleč od njega pa tudi ni moglo biti.

Drugo polovico vzpona sva zastavila še bolj počasi, saj nama je vročina pobrala veliko moči. Moram priznati, da sem hodil bolj ali manj avtomatsko in večinoma tuhtal, kako bi ubežal pripekajočemu soncu. Niti mogočna podoba skalnega vrha The Battleship (1783 m), ki se ponuja na ogled dobršen del poti nad Indian Gardnom, mi ni mogla odgnati vročih misli. Komaj sem tudi opazil opuncije, ki so se namnožile ob poti. Naslednji postanek sva naredila pri počivališču 3 Mile Resthouse (1449 m), ki naju je že z imenom opozorilo, da je pred nama še dolgo sončenje. Za počivališčem se začne najbolj strmi del Bright Angel Traila. Zavoji se vlečejo in kar noče jih biti konec. Prepotena do kože sva prisopihala do naslednjega počivališča – 1.5 Mile Resthousa (1748 m). Kljub vročini je bilo na poti vedno več ljudi. Seveda, to so bili radovedneži, ki so se z roba spustili le nekaj kilometrov, da bi dobili vsaj okus, kaj je Grand Canyon. Čuvaji v parku običajno svetujejo, naj poleti dnevni izletniki ne hodijo dlje od Indian Gardna.

Nad počivališčem na dveh mestih zmanjka prostora za pot, zato so morali prebiti kratka predora. Drugi je že tik pod robom. Ko sva za njim res zagledala Kolbov atelje (2093 m), nama je odleglo. Na pol "scvrta" sva ob 17. uri končno spet stala v senci in na ravnih tleh južnega roba.

Čeprav je spust v Grand Canyon tehnično nezahteven, sva si z Mojco edina, da je bila to kondicijsko najina najtežja tura doslej. Zanjo sva s počitki in malico vred porabila 11 ur. V tem času sva prehodila slabih 30 km in premagala 2850 višinskih metrov. A najhujša od vsega je bila vročina.

No, fotoaparat, z njim pa seveda tudi midva, smo se pridušali še nad mrčem v ozračju. Tako vam amaterska fotografa z amatersko opremo ne moreva postreči s slikami, ki bi vas očarale tako, kot je naju dejanski Grand Canyon. Samo zaradi tega pa se ne bova še enkrat odpravila na pot.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek