V preteklih desetih dneh se je spremenila pokrajina, rastje, ljudje, navade, zgradbe in še veliko več. Obiskala sva štiri kraje v štirih različnih državah in Afrika je postala bolj 'afriška'. Puščave so postale tropski gozdovi, molitve sta zamenjala glasba in ples, enobarvni hidžabi pa so se spremenili v turbane vseh mogočih barv in oblik.

Obiskala sva Conakry, glavno mesto Gvineje, Freetown, prestolnico Sierre Leone, Monrovio, ki je glavno mesto Liberije, ter idilični tropski otoček São Tomé (Sveti Tomaž).

Midva sva takšne vrste popotnika (in vrst je veliko), ki prisegata na raznolikost. To je, mimogrede, poleg dejstva, da se podjetja neprimerljivo bolj zanimajo za sodelovanje in promocijo, ki poteka v več državah, tudi glavni razlog, zakaj sva se odločila za tovrstno potovanje.

.
Dolžino posameznega obiska prilagajava sami destinaciji in predvsem temu, kar naju resnično zanima, zajeti pa skušava vse – od kulture, mest, vasi, narave in živali. Do narave sva tako denimo prišla v otoški državi Sao Tomé in Príncipe (Sveti Tomaž in Princ), v Liberiji pa sva izbrala prestolnico, ki tako ali tako kraljuje na seznamu znamenitosti. Ker pa sva na žalost časovno omejena (to pa seveda zato, ker sva finančno omejena), naju pot večinoma ponese v mesta. Za velemesta se na prvo žogo ne zdi, da odražajo življenja v državi, v resnici pa, glede na to, da večina ljudi živi v mestih, popolnoma nazorno prikazujejo življenje v sodobni Afriki. Vsaka izmed naštetih prestolnic ima svojo posebno dušo, svoj lasten čar, zato jih nikakor ne gre metati v isti koš. A vseeno sva med njimi opazila tudi določene podobnosti.

Življenje v afriških mestih
Življenje se po večini dogaja v skromnih hiškah in redkeje v visokih stanovanjskih blokih. Hiše iz opek, ki so pogosto kolonialne, so večinoma v središčih mest, revnejši prebivalci pa navadno bivajo v lesenih ali kovinskih kolibah. Najbolj moteče je, da je v vsakem mestu sredi tolikšne revščine ena 'palača', kjer živi predsednik. Težko je razumeti tudi hotele, ki svoje poslopje in ozemlje uredijo, da je videti kot iz škatlice, cesta, ki vodi do hotela, pa ni asfaltirana in ima malo morje vsaj polmetrskih lukenj. Mar ne bi del dobička vložili v samo mesto, v prebivalce? Mar ne bi to bilo bolj humano in konec koncev na dolgi rok celo dobičkonosno?
Večina ljudi živi v razmerah, ki si jih pri nas niti predstavljati ne znamo, a so kljub temu srečni. Hvaležni so za vsak novi dan, za vsak kos kruha in vsako kapljo vode. Življenje slavijo ob glasbi, plesu in smehu. Ulice so polne dan in noč, kot da se rajanje nikoli zares ne konča. Njihova pozitivna naravnanost je nalezljiva.

Kljub revščini je v mestih po večini mogoče najti vse, kar se najde tudi pri nas – kinodvorane, gledališča, muzeje in spomenike. Restavracije so večinoma majhne in skromne, veliko hrane se streže kar na ulicah. Večje, bolj prestižne restavracije so turistične, kjer so tudi cene 'turistične', hrana pa je sicer okusna, a skoraj nikoli lokalna. V razvitejših, bolj turističnih mestih so velike trgovine, nakupovalni centri, a tudi ti so po ceni in obisku domačinov sodeč namenjeni pretežno turistom, večina domačinov namreč kupuje na tržnicah, kjer se prodaja vse od hrane do oblačil, spominkov, umetnin in celo pohištva. Tržnice se običajno raztezajo skozi vso ulico ali celo skozi več ulic in so polne ljudi, barv, glasbe in veselja. Njihova kultura je neverjetna mešanica evropskih, islamskih in njihovih lastnih vplivov. Glasba, ki se vrti na cestah, je večinoma afriška, popularni pa so tudi določeni ameriški hiti in pa pesmi nespornega kralja reggaeja, Boba Marleyja.

Na vsakem koraku je opaziti razkol med razvitim in nerazvitim. Tako ima na primer skoraj vsak v rokah pametni telefon, koncept recikliranja pa jim je tuj. Njihov odnos do smeti je moteč in nama nerazumljiv. Ulice, plaže, travniki in reke – povsod leži malo morje odpadkov in zdi se, da jih onesnaženost niti najmanj ne moti.

Ugotovila sva, da so ljudje precej bolj odprti do tujcev v krajih, ki so bolj turistični. Drugje pa so domačini zaprti, na prvi pogled celo mrki. Ob pogledu na turista se ocenjujoče zresnijo, ko pa v rokah opazijo fotoaparat, pa se pogosto nejevoljno namrščijo, ne glede na to, ali je ta usmerjen vanje, v stavbe, v drevesa ali v tla. Eden izmed domačinov je pojasnil, da nekateri ne marajo, če nekdo fotografira ali snema njihova mesta, saj so prepričani, da to počnemo z namenom, da bi se ob prihodu domov norčevali iz njih. Takšna predpostavka je žalostna predvsem zato, ker govori o tem, kako malo cenijo lepoto svojih krajev. Mrki pogledi najprej podkrepijo strahove, da so afriške države nevarne in da v mestih vlada kriminal, na kar naju je doslej opozoril skoraj vsak hotelski delavec in turistični vodič. Tudi dejstvo, da ti marsikdo hoče zaračunati za prazen nič (na primer zato, ker si fotografiral neki spomenik ali ker ti je izdal informacijo o lokaciji lekarne) ne pripomore k zaupanju. A ko se človek približa, vzpostavi stik, se jim obrazi v trenutku predrugačijo. Z nasmeškom do ušes ponudijo roko, se predstavijo, ti izrečejo dobrodošlico in se v hipu razgovorijo.

S kriminalom doslej, hvala bogu, nisva imela stika, se je pa v Freetownu zgodilo, da so izrazili malo preveliko zanimanje za najin fotoaparat. Ob odhodu iz hotela so Matica zadržali na recepciji, jaz pa sem se odločila, da se kar odpravim na plažo, saj sem se v mestu že prejšnji dan počutila popolnoma varno. Na plaži sem življenje nekoliko predolgo opazovala zgolj skozi lečo in ko sem povesila fotoaparat, sem ugotovila, da neki moški stoji čisto ob meni. Ustrašila sem se in odstopila. Možakar je najprej prijazno pozdravil, nato pa takoj začel povpraševati o fotoaparatu. Rekel je, da je 'lep' in da je gotovo dober, zanimalo ga je, koliko je stal in če sem fotografinja. S kratkimi odgovori sem se ga želela otresti in sem krenila nazaj proti hotelu. Ko sem opazila, da mi možakar sledi sem pospešila korak, a vseeno nisem želela zagnati panike. Čez nekaj časa je začela skupina mladih fantov in deklet kričati v mojo smer. Kriki so bili sprva nejasni, nato pa sem dojela, da moškemu, ki mi sledi, žugajo, naj me pusti pri miru. Moški se je očitno ustrašil in jo ucvrl. Približala sem se skupini prijaznih domačinov in razložili so mi, da mi je sledil, ker se je hotel polastiti fotoaparata, in mi svetovali, naj ga raje skrijem v nahrbtnik. Kljub slabi nameri posameznika so ljudje znova pozitivno presenetili.

Življenje na podeželju
Življenje v vaseh poteka počasneje, kar se odraža tudi v sproščenosti ljudi. Zdi se, da so ljudje na podeželju bolj navdušeni nad tujci. Odrasli že od daleč kličejo v pozdrav, otroci pa so zmeraj veselo pritekli k nama in naju prosili, naj jih fotografirava. Ulice so tudi na podeželju polne uličnih prodajalcev in nasmejanih ljudi. Hiše so zelo skromne, domovi pa glasni in veseli. Pranje perila ponekod še zmeraj poteka v rekah (tako je bilo predvsem na otoku São Tomé). Perilo se po pranju razgrne po travi, da ga sonce posuši. Otroci se v tem času igrajo v pesku, nato pa se še sami okopajo. Ko je perilo suho, ga ženske zložijo v ogromna vedra, ki si jih postavijo na glavo, otroke si z rutami privežejo na hrbet in se odpravijo nazaj proti vasi ali mestu. Na glavah pa ne nosijo le veder, temveč tudi hlode, vrečke, čevlje, pladnje, prenosne hladilnike in celo večje kose pohištva. Ob tem se lahko prosto obračajo, sklanjajo, pogovarjajo, celo plešejo. Tovrstni prizori naju vedno fascinirajo, saj sama ne bi niti knjige uspešno prenesla iz enega konca sobe na drugega.
Življenje na podeželju sva najbolje izkusila na otoku São Tomé, ki naju je fasciniral s svojo naravo. Peščene plaže, dramatični klifi, reke, zeleni hribčki in doline, odlično sadje in prečudovito tropsko rastje. Čeprav sva bila doslej navdušena nad vsemi destinacijami (razen nad prestolnico Malija), je otoška država São Tomé e Príncipe (Sveti Tomaž in Princ) prva, ki je romala na seznam držav, ki jih želiva znova obiskati in podrobneje raziskati.

Slovenija vse do Afrike
Čeprav sva daleč od doma, se misel na dom nikoli ne konča. Kot prvo naju vsak domačin najprej povpraša, od kod sva in, čeprav velika večina ljudi še ni slišala za Slovenijo, naju nekateri presenetijo z neverjetnimi informacijami o naši deželici. Ravno danes je neki možakar na tržnici ob omembi Slovenije začel naštevati naša mesta. "Celje, Maribor, prestolnica pa je Ljubljana," je rekel in dodal: "V nogometu pa niste nič kaj prida!"

Najbolj izrazit (in najbolj šokanten) opomin na Slovenijo pa sva doživela na otočku São Tomé. Peljala sva se skozi majhno vasico v osrčju otoka in naenkrat sva opazila, da motorist pred nama nosi majico z napisom v slovenskem jeziku! Pisalo je: "50. matematično tekmovanje srednješolcev Slovenije. Kočevje 2006." Vsa vzhičena sva ga ustavila in ga fotografirala. Razložila sva mu, za kaj gre in čeprav se mu ni sanjalo, od kod mu sploh ta majica, smo se naključju skupaj pošteno nasmejali. Toliko za zdaj!

Lep pozdravček v rodno deželo!
Matic in Carmen